5 najbolj ogroženih ribolovnih vrst

Ribištvo je eno najpomembnejših dejavnosti v človeški družbi. Zagotavlja zaposlitev in prehrano milijonom ljudi, nekatere družbe so v celoti odvisne od ulova rib in drugih morskih organizmov. Morje in oceani so tradicionalno veljali za neizčrpljive, a le nekaj desetletij industrijskega ribolova je bilo potrebnih, da so številne vrste, ki so bile nekoč prisotne v izobilju, skoraj končale svojo evolucijsko pot.

Ko govorimo o našem Jadranskem morju, predstavniki starejših generacij povedo, da je bilo nekoč morje veliko bolj polno. Morda gre le za nostalgijo in čase, ki jih nikoli ni bilo, a številke vendarle potrjujejo to zgodbo.

Spodaj je pripravljen pregled petih vrst, ki smo jih ljudje s svojo dejavnostjo zdesetkali, pri čemer je ena zaenkrat še v izobilju, a je njena usoda zaradi podnebnih sprememb zelo vprašljiva. Te pa bodo prizadele vse organizme na Zemlji, zato je zavedanje o pomenu pametnega gospodarjenja z morjem še toliko bolj pomembno.

1. MODROPLAVUTI TUN (Thunnus thynnus)

Modroplavuti tun je ena najbolj iskanih ribjih vrst (op. predvsem na Japonskem), saj je glavna sestavina sušija in sašimija. Vrednost posamezne ribe lahko doseže tudi 1.75 milijona dolarjev. Modroplavuti tuni so največji predstavniki družine tunov in zrastejo do 3 metrov. Obstajajo tri vrste: atlantski, pacifiški in južni modroplavuti tun. Atlantski, ki je najbolj ogrožen, je lovljen skoraj izključno v Sredozemlju in se pojavlja tudi v slovenskem morju.

SLIKA: Atlantski modroplavuti tun (foto via Wikipedia).

Glavni vzrok ogroženosti je prelov in pomanjkanje znanja o migratornem vedenju te ribe, ki je na vrhu prehranjevalne verige. V zadnjih 40 letih so se populacije zmanjšale za 90-96 %, kar dviga vprašanja o možnosti regeneracije. Dodatno jih paradoksalno ogroža ribogojstvo, saj iz naravnega okolja jemljejo mladice, torej je reprodukcijska kapaciteta divjih populacij še dodatno zmanjšana. Kljub vsemu pa se izlov te ribe ni drastično spremenil v zadnjih 40 letih. Kako resen problem je to, kaže tudi dejstvo, da velike japonske firme, kot je Mitsubishi, zamrzujejo ogromne količine tunine za čas, ko ribe ne bo več.

Nekaj napotkov za strastne ljubitelje tunine:

– Na vsak način se izogibajte vrstam Thunnus maccoyii, Thunnus thynnus in Thunnus orientalis (vsi ribji izdelki morajo biti označeni z ribolovnim območjem in vrsto, ki jo vsebujejo)

– Obstaja veliko programov certificiranja tunine in ostalih ribiških izdelkov. Iščite tunino, ki je certificirana s strani Marine Stewardship Council (MSC). Najpomembnejše pa je, da ni bila lovljena na parangal ali mrežo. Vedno bolj razširjena je praksa ena-na-enkrat z uporabo ribiških palic (Pole and line – video).

– Zrezki tunine v obmorskih restavracijah pri nas in na Hrvaškem pogosto izvirajo iz modroplavutega tuna, vzrejenega v ribogojnicah. Vprašajte strežbo, od kod izvira njihova tunina.

Stanje pacifiškega modroplavutega tuna

WWF – Bluefin tuna

ZN – Komisija za zaščito in varstvo tunine

2. ATLANTSKI LOSOS (Salmo salar)

Ker je priljubljen nadev obloženih kruhkov širom sveta ter pogosta sestavina juh in glavnih jedi v severnih državah, je bila populacija atlantskega lososa močno prizadeta. Komercialni izlov je danes še vedno praktično neobstoječ. Lov na lososa je bil nekoč pomembna dejavnost predvsem obalnih ribičev v severnih deželah, saj so losose v ogromnih količinah zajemali na letnih migracijah ob izlivih rek. Ta dejavnost je danes, kot mlini na veter, stvar preteklosti.

Dejstvo, da danes še dobimo meso atlantskega lososa praktično v vsaki trgovini gre na račun masovnega ribogojstva, ki ne obstaja brez posledic. Vzgajane ribe so vir bolezni in parazitov, ki močno ogrožajo že tako prizadeto divjo populacijo. Poleg tega vzgoja lososov porabi ogromne količine ribje hrane, kar še dodatno poveča pritisk na divje populacije rib. Eden glavnih problemov vzgoje lososov pa je, da so gojene ribe genetsko zelo podobne, saj vse prihajajo iz enakega genskega bazena.

Gojene ribe uhajajo iz ribogojnic in zato obstaja velika nevarnost hibridizacije z divjimi populacijami, kar znižuje odpornost divjih rib na bolezni pa tudi na klimatske spremembe.

Zmanjšana je torej genetska pestrost. Losose poleg ribogojstva in še vedno kritično nizke številčnosti danes ogrožajo še klimatske spremembe. Znanstveniki opažajo, da so lososi, ki se vračajo v matične reke na drstitev, veliko bolj suhi kot desetletja prej, kar pripisujejo pomanjkanju hrane v arktičnih vodah.

SLIKA: Atlantski losos (foto via Wikimedia).

salmo_salar

Losos je odličen vir omega-3 maščob in pomembnih beljakovin. Kvaliteta gojene ribe je sicer vprašljiva, a vendar bo še nekaj desetletij bolje segati po gojeni kot divji ribi, ki je sicer danes praktično nikjer ne moremo kupiti. Ko kupujemo lososa (celo ribo, fileje ali priljubljeno dimljeno ribo) je skoraj nujno, da je ASC certificirana, kar pomeni, da so ribogojnice v skladu z strogimi okoljskimi standardi.

Obstaja ogromno iniciativ in združenj, ki se ukvarjajo s trajnostjo dejavnosti gojenja lososa, in tudi mnoge, ki se trudijo divje populacije obdržati kar se da številčne in zdrave. Ob povečevanju števila globalnega prebivalstva, losos postaja vse bolj zaželen kot zdrav in relativno nizko-ogljičen vir beljakovin. Vseeno pa bi bilo bolje, da se lososu čim bolj izogibamo.

Iniciativa za trajnostno gojenje lososa

Sklad za ohranitev divjega atlantskega lososa

3. MORSKI PSI

Seznam ogroženih morskih psov zaradi ribištva je brezšteven. Izbrati vrsto, ki je najbolj ogrožena, je težko, saj so morski psi sistematično in naključno lovljeni zavoljo njihovih plavuti. Juha s plavutjo morskega psa je v Aziji, predvsem pa na Kitajskem, statusni simbol in predmet poželenja. Ocenjuje se, da ljudje letno pobijejo 100 milijonov morskih psov. Ker je lov na morske pse vrstno nespecifičen in ker se veliko morskih psov ujame pomotoma, predvsem na parangale lovcev na tune, je problem za to skupino rib še večji.

Morski psi so glavni plenilci v morskem okolju in njihova odstranitev ima drastične posledice za ekosistem. Kaskada, ki se sproži, ima negativne posledice tudi za ribiče, ki lovijo druge ribje vrste. CITES ne prepoveduje trgovanja z plavutmi morskih psov, a je na seznam vrst, s katerimi je prepovedano trgovati, vključenih vse več predstavnikov te skupine. Nedavno so bili vključeni tudi beloplavuti morski psi (Carcharinus longimanus, na sliki), vrsta, ki je še posebej ogrožena zaradi zelo pozne spolne zrelosti in počasnega regeneracijskega časa.

SLIKA: Beloplavuti morski pes (foto via Wikimedia). 

carcharinus-longimanus

V letu 2000 je trg z plavutjo beloplavutega morskega psa znašal 2 % celotnega trga (200,000-1.2 milijona plavuti). Danes, ko v svetu varstva narave prevladuje paradigma ekosistemskih storitev, ekonomisti ocenjujejo, da je živ morski pes v teku svojega življenja vreden do 1.6 milijona dolarjev, saj z delovanjem v prehranjevalni verigi skrbi za zdravje ekosistema in s tem povezanima dejavnostima, kot sta turizem in ribištvo. V nasprotju pa za mrtvega lahko iztržijo do 200$.

Zaradi trgovanja s plavutmi so kritično ogrožene še številne vrste kladvenic, med njimi tudi v Jadranu prisotna Sphyrna zygaena, morski pes kitovec (Rhincodon typus), mlatiči (Alopiidae) in številni predstavniki družine Carcharhinidae, v katero spadajo tudi beli morski volk in sinji morski pes, ki se pogosto znajde v ribarnicah tudi pri nas. Nekateri morski psi, ki imajo hitrejše reprodukcijske čase, to so predvsem manjše vrste, so glede ribolova manj sporni.

Zaveden kupec bi se moral v vsakem primeru izogibati juhi iz plavuti morskih psov, ki je na voljo v skoraj vsaki kitajski restavraciji.

Sicer je ta juha načeloma delikatesa in je zato sploh vprašljivo, kaj plava v juhi slovenskih kitajskih restavracij, kar pa je še večji razlog za izogib. Za nameček je meso morskih psov zdravju škodljivo, saj se, kot pri večini višjih plenilcev, v njem kopiči živo srebro in druge težke kovine, morski psi pa zaradi fiziologije v njem kopičijo tudi ureo, ki se ob smrti spremeni v strupeni amonijak.

4. EVROPSKI JESETER – BELUGA (Huso huso)

Jesetri so starodavna skupina rib, ki so cenjene predvsem zaradi svojih iker, bolj poznanimi kot kaviar. Večina vrst jesetrov je prav zaradi tega močno ogroženih. Izmed 25 znanih vrst jih je 16 kritično ogroženih in le ena vrsta izven nevarnosti. Med kritično ogroženimi je tudi beluga, katere kaviar je najbolj cenjen.

Beluge so največje znane ribe kostnice in zrastejo tudi do osem metrov. Poleg ribolova, jih ogroža še gradnja neprehodnih jezov, saj se te ribe iz morja selijo po toku rek navzgor, kjer se parijo (anadromnost); z gradnjo jezov pa so selitvene poti prekinjene. Poleg tega imajo te ribe podobno kot morski psi zelo počasen razvoj in regeneracija ogroženih populacij je omejena. Nekatere vrste spolno zrelost dosežejo šele pri 20 letih, ikre pa se izležejo le na vsakih nekaj let.

SLIKA: Evropski jeseter – beluga (foto via Wikimedia).

huso_huso

Beluge so nekoč, čeprav redke, naseljevale tudi slovenske reke iz porečja Donave, a jih danes praktično ne srečamo več, le tu in tam se pojavi kakšna.

V jadranskem porečju živi še jadranski jeseter (Acipenser naccari), ki pa sploh velja za eno najbolj ogroženih vrst jesetrov in je morebiti celo že izumrl v divjini.

Obstajajo pa programi za ponovno naseljevanje osebkov v divjino, a je njihova uspešnost vprašljiva. Čeprav kaviar ni na vsakodnevnem jedilniku slehernika, pa so prav posegi v habitat teh živih fosilov kritični za njihov obstoj in škoda bi bilo, da skupina, ki je uspela preživeti več kot 200 milijonov let evolucije, izgine zaradi človekove brezbrižnosti.

WWF program Donavski jesetri

Beluga – rdeči seznam IUCN

5. ANTARKTIČNI KRIL (Euphasia superba)

Antarktičnega krila seveda ne uvrščamo v nobeno skupino rib. Prav tako trenutno ni ogrožen zaradi ribolova, saj je to vrsta z največjo biomaso na svetu, ocenjeno na 340-536 milijonov ton. Na ta seznam je uvrščen predvsem zato, ker je dobro znano, kakšne posledice bi imele lahko podnebne spremembe na populacijo krila in kakšne kaskado sprememb bi to lahko povzročilo. Podnebne spremembe seveda ogrožajo vse organizme in procese na planetu. A ker pri ocenah številčnosti populacij in ribolovnih kvot tega dejavnika večinoma ne upoštevamo, so lahko te kvote postavljene veliko previsoko.

Kril je osrednji element prehranjevalne verige na Antarktiki in Južnem Oceanu. Brez njega bi ta ledeni svet izgledal popolnoma drugače.

Kvota za izlov, ki jo postavlja Konvencija za zaščito živih antarktičnih virov (CCAMLR), je postavljena na okoli 5 milijonov ton, a je dejanski izlov veliko manjši (okoli 500.000). Kril oziroma krilovo olje se uporablja predvsem kot prehranski dodatek, kot vir omega-3 maščob, pa tudi v farmaciji, kozmetiki in ribogojstvu. Predvsem zaradi slednjega je pričakovan porast izlova.

SLIKA: Antarktični kril (foto via Wikipedia).

antarctic_krill_euphausia_superba

A kril močno ogrožajo podnebne spremembe, saj so bile na Antarktike razmere stabilne vsaj 30 milijonov let in vrsta se je prilagodila na hladno okolje z omejeno svetlobo. Predvsem larve so močno odvisne od morskega ledu, ki jim pomaga preživeti zimo. Na mestih kjer se morje segreva in je morskega ledu čedalje manj, so že opazne posledice, ki so vidne tudi v številčnosti krila in popolni spremembi prehranjevalne verige.

Kril lahko predstavlja vzorčni primer, saj so vplivi segrevanja morja na preživetje te za ekosistem nepogrešljive vrste relativno dobro raziskani. Upravljanje s krilom, ki je torej pod budnim očesom CCAMLRja, pa bi lahko bilo vodilo za upravljanje z ostalimi ribolovnimi vrstami, ki praviloma ne upošteva posledic podnebnih sprememb.

 

Naslovna fotografija: Derek Keats via Flickr.

 

Več od Timotej Turk Dermastia

5 najbolj ogroženih ribolovnih vrst

Ribištvo je eno najpomembnejših dejavnosti v človeški družbi. Zagotavlja zaposlitev in prehrano...
Beri dalje

1 komentar

  • Zanimiv prispevek. Previdnost ne bo odveč ali… sploh ne poseč po kakšnem zapeljivem kosu in kilovem olju.

Komentiranje je zaprto.