»mami, dej bombo prnes!,« je vsake toliko zaklicala svoji mami. ta jo je slišala skozi priprta balkonska vrata in ji dostavila bombo z višine. bomba je bila v resnici topel kakav v flaši z dudo (steklenici s cucljem za mleko, mi pravijo izkušenejši). deklici je ime nadi. zaradi te bombe smo se ji skrivoma čist mal smejali, na tihem pa si želeli enakega tretmaja od svojih mamic. sama sem poskusila enkrat malce diplomatsko napeljat, kako bi tudi jaz strašno rada dobivala bombo na rinfuzo z domačega balkona, pa sem dobila nazaj en glasen »ne seri, dušo«.
pri nadi doma so imeli veliko kmetijo. krave, pujse, kokoši, zemljo, vse to. po domače se domačiji reče pr’ škrbinc. fajn ljudje. moram poudarit, ker tega res ne morem trdit za vse kmete tam okoli. bil je eden, ki nas je podil s hlevskimi vilami, ker naj bi naše kričanje njegove krave v štali tako motilo, da naslednji dan niso imele mleka. in da niso spale. cela jeba. pr’ škrbinc pa ne. tam smo otroška banda, stara od 5 do 15 let, vsak dan vsaj za nekaj ur necenzurirano kampirali. na vrtu poleg jalove slive in kilave jablane so imeli majavo leseno uto, malce večjo od pesjaka, notri pa prostora ravno za mizo in ozko leseno klopco. za male riti. sten ali šip ni bilo, samo leseni tanki tramovi. prepišna zadeva. na daleč smo zgledali kot prenatrpana košara kričavih pasjih mladičev. vanjo se nas je nagužvalo tudi po dvanajst. igrali smo monopoly, enko, tarok, vrisovali čačke v mizo in upali, da nas mame tisti dan pa ne pokličejo domov. se zbadali, borili za svoj ugled in mesto v otmeni družbi. se krasno imeli.
z nadi sva bili najmlajši, jaz samo leto starejša od nje. družil naju je takrat predvsem velik apetit. tega se najbolj spomnim. pogosto sva se dobili na glavnem vaškem križišču in potem odšli na obisk k neki tretji hiši, kjer je stanovala kobacajka, ki sva jo lahko vsake toliko pazili. in njeni mami na vratih kar ustrelili: »dober dan, midve sva pa prišle na obisk. sva pa tud lačne.« so nama dali živeža, revicama. kljub napačni dvojini.
hja, si predstavljaš … naša mati niso bili veseli, ko so za te pohode slišali :). doma smo meli pa mesarijo. ampak tuje je boljše. zaradi tovrstnih obhodov in najine telesne strukture sva bili za starejše fante dobra roba za zafrkavanje. tudi poteze sva imeli precej stripovske. tako sva dobili alter ege že takrat; župca in pekmez so naju klicali. njo pekmez, mene župca. narisali so naju, jure je imel talent za to. prave enotablične zgodbice, z vsemi oblački in te fore. ne vem, zakaj ni zdaj stripar. pekmez je bil visok, suh in polne glave črnih las, župca pa plešast in majhen. režali smo se ko pečeni mački.
z nadi sva samo zase prirejali tedenske piknike v bližnjem gozdu, na ajnžovem brdu. pri eni bukvi sva sedeli na karirasti dekci, se otepali mušic in mravelj in žvečili posebno salamo s kruhom. včasih sva pritrogali zraven še malinovc. tudi če je imel okus po pomarančah, je bil to malinovc. pikniki so bili ponavadi ob dveh popoldne, kako uro po kosilu. pogovarjali sva se o ogrski salami. ta je bila pri obeh samo za obiske in je nisva smeli vzeti iz hladilnikov. res finofajn. same magdalenice.
no, nadi zdaj leži v bolnici. že precej časa. rak. hudo je. bomba hudo. z nadi nisva govorili že najmanj 15 let, preselila se je na drugi konec slovenije in ustvarila družino. pa vendar … ves čas razmišljam o njej. nikamor ne pridem. razen v svojo lastno bedo. ko pridem v svoj stari »doma« in starše povprašam, kako ji gre, kako so škrbinčevi, pravijo: »saj jih nič ne sprašujemo. je preveč hudo.« njena mama menda stalno joče. in tako se zaletimo v čudno tišino. čutim krivdo. potem se pogovor spelje drugam.
ljudje se ne bojimo pušk in bomb. bojimo se solz drugega – pojma nimamo, kako se z njimi spopast. »ne bojim se pušk in bomb. bojim se tvojih solz in svojih solz. in pojma nimam, kaj naj ti rečem.«
Avtorica: Polonca Štritof, doštudirala je angleški in italijanski jezik na Filozofski fakulteti, a ni vedela točno, kaj naj s tem počne. Tako jo je pot nesla v OŠ, na raziskovalni zavod, v nevladno organizacijo, nazadnje tudi v korpo svet. Obožuje humor, ki malce zapeče. Rada bi znala risati. Kadar ni ravno polomljena, se z veseljem dobro prešvica na kolesu ali na kakem hribu. Hodi v gledališče, kjer se občasno tudi zaljubi. Piše blog, na Twitterju jo najdete pod @streetof.