Darwinov nauk nič drugega ni, ko strašno ponižanje človeškega rodu.

(foto via Wikipedia)
Charles Darwin (foto via Wikimedia)
Charles Darwin (foto via Wikimedia)

V času toliko in toliko stoletij je po Darwinu i Vogtu verjetno, da je pleme totih ali drugih opic našel kjerkoli jako ugoden kraj, kjer so se razvile njihove moči tako, da je iz njih postal človeški rod. Darwin, Vogt, in drugi učeniki te vrste pravijo, da se nam le sanja, če govorimo o svoji duši, kakor o posebnem bitju. Mi nimamo posebne duše, mi drugega nismo, kakor najžlahtneja opica. Kar mi imenujemo dušo, to ni nič drugega, nego delo naših možgan; to delo se godi brez naše volje po telesnih postavah. Če smo se najedli kruha, kruh bo nam rodil v glavi druge misli, nego kakošne bi n. pr. nam rodilo meso, če smo se najedli mesa. Seveda tudi vse to delo jenja po človeški smrti, ker takrat možgani ne delajo več. Kar mi imenujemo dušne moči, to ima več ali manj tudi živina; tudi živina spozna svet, ona pozna svoj dom; tudi živina ima čut, n. pr. ona ljubi svoj rod, pes celo ljubi svojega gospodarja. Tudi voljo ima živina in pamet. Konj pomni, kdor je z njim lepo ravnal, ali grdo, in po tem se tudi on obnaša ; psu se celo sanja o lovu, če n. pr. v spanju zalaja.

Ovi Darvinov nauk se je zelo razširil med tako imenovanim omikanim svetom, in imel je že, pa še vsak dan ima svoje praktične nasledke, kakor vsaka veča teorija, če je človek prepričan, da drugega nič ni, nego žlahtna živina, potem začne tudi tako živeti kakor živina. Kaj je takemu za Boga mar, ali za pravico, za resnico in lepoto ? Glej, da se Tebi dobro godi in Tvojemu rodu, preganjaj vsakega, kdor ti je na potu! Krepi si svoje moči, pa le zavolj samega sebe, vživaj, kar si moreš pridobiti; kar ni prepovedano, to je dopuščeno; kar je prepovedano, to pa stori skrivaj, če se ti ljubi.

Ovi nauk je tudi imel svoje nasledke v narodnih zadevah. Darwinovi učenci nas namreč tudi učijo, da ima človeški rod svoje razdelke po narodih, in da so ovi razdelki močneji ali slabeji, kakor pri živalih. Močneji narod tedaj tudi slabejega preganja; seveda je to po Darwinu samo naravna postava, ne pravica močnejega naroda, ker pomen pravice se sploh ne da razviti iz Darvvinovega nauka. Ali nekterim je zadosti, da imajo za se naravno postavo in da jo rabijo neusmiljeno, zlasti proti Slovanskemu narodu, to občutimo dobro zlasti mi Slovenci.

Treba je tedaj, da se pretehta Darwinov nauk, kolikor je vreden. Že po kratkem premišljevanju bomo našli luknjo v verigi Darwinovih sklepov. Skušnja nas namreč uči, da še nikoli ni postalo novo višje pleme iz starih plemen nižje vrste, temuč le novi razdelki so postali v taistem plemenu. Če imamo n. pr. stotine pasjih razdelkov, vendar vsi so psi, vsi imajo glavne lastnosti pesjega plemena. Nikoli se ni zgodilo, da bi n. pr. iz psa se porodil volk ali lesjak. Mezeg tudi ni stalno pleme, temuč porod iz mezga in konjev se zopet vrne h konjskemu plemenu. Zlasti pa tudi mezeg ni višje pleme od konja, temuč konjsko pleme je še vedno dosti bolj žlahtno od mezga.

(foto via Wikipedia)
(foto via Wikipedia)

Če pa že v živalstvu ne najdemo dokazov za Darwinov nauk, toliko manj ali prav za prav nobenega veljavnega ne najdemo za to, da bi se mogel človeški rod kedaj ločiti od roda opic. Darwin popolnoma pozabi, da je nam odprt novi svet, v kterega nobena žival še pogledati ne more. To je svet d u h a . Če na primer rečem, da je 4 X 6 — 24, to je neka resnica brez telesa, č e nam tehnikarji iznajdejo novo mašino, to misel so vzeli iz duhnega sveta. Če nas muzikarji učijo harmonije iz knjige, potujemo tudi po duhnem svetu. Cela pravica ni nič drugega, ko celokupnost samih duhnih pravil itd. Razun tega pa, da mi ljudje spoznamo dubni svet, imamo tudi čut za vsako duhno iepoto. Ako nas veseli lepa pesem, ako obžalujemo krivico, ki se je našemu sosedu zgodila, to so čuti o duhnih stvareh, žival nima take čuti. Posebno pa spoznamo bistven razloček med živalstvom in med človekom v zmožnosti volje in djanja. Živina ima le voljo po telesnem nagibu in po telesni navadi. Človek pa ima svobodno voljo. On obrača svoje misli in svoje roke na predmet, ki si ga izbere, dostikrat zoper telesne nagibe. Svoboda je celo toliko močna, da človek umori svoje telo, in to je naj bolji dokaz, da se to ne zgodi po telesnih postavah, ker telo — kakor pri živini — se le hoče varovati in hraniti, dokler je mogoče.

Dobra je tedaj beseda, če rečemo, da človek ima tudi duh razun telesno duše, živina pa ima le dušo. Duh je v nas posebno bitje; na primer če rečemo: „Jaz sem ga poslal”, takrat mislimo le: moj duh je to učinil. Pa tudi rečemo: „Šel sem ponju, in takrat bolj mislimo, da je naše telo to učinilo. Pri vsaki priložnosti pa spoznamo , da je duhno in telesno bitje v nas popolnoma združeno v eno celeto. Ravno ta lastnost, da smo duhnotelesno bitje, nas loči popolnoma od celega živalstva. Obedve bitji ste tudi potrebni k temu, da je človek razvil jezik, da more povedati svoje misli, svoje čuti in svojo voljo po telesni moči. Živina nima jezika, ne zna govoriti, ker nima duhnega sveta v sebi.

Tedaj Darwinov nauk nič drugega ni, ko strašno ponižanje človeškega rodu, in velika pomota sedajnega časa. Tudi praktični nasledki tega nauka niso kaj drugega, ko krivica. Človeški rod je res razdelen po narodnostih, vender ima vsak narod v sebi vse lastnosti, ki mu dajejo človeško dostojnost. Naravno je, da vsak narod po svoji duhni moči, po svoji deželi itd. nekaj drugega ljubi, da si je vsak izvolil drugo delo. Zavolj tega pa še nobeden narod ni višjega ali nižjega razdelka v človeškem plemenu, temuč enaki so si narodi pred Bogom, naj bodo tudi enaki pred postavo. Narodi bolj razviti nimajo pravice preganjanja manj razvitih narodov ; naj jih učijo in naj se od njih naučijo, kar imajo ovi dobrega in blagega.

Vsaka sila do vremena, pravi hrvaški pregovor; vsaka pomota tudi trpi le nekaj časa. Minol bode tudi Darwinov nauk iz stolov učeniških bode tudi iz javnega življenja. Niso zastonj učili osnovatelji naše vere, pa tudi Herder, Rousseau in sto drugih učenikov, da smo brati med seboj vsi ljudje. Bestijalnega Darwinovega nauka sramovalo se bode vse pravo človeštvo, in ko se bodo zdramili Darwinovi učenci, v roke si bodemo zopet segli ž njimi in ponosno gledali v nebo, kamor je obrnjeno le človeško oko!

 

Vir: Slovenski gospodar, 30. 6. 1870, letnik 4, številka 26. Digitalna knjižnica Slovenije. Dodatno branje O Darwin-ovem nauku.

 

Pripravil: Žiga Cerkvenik.

Več od Žiga Cerkvenik

Človek, ki je kaj bral, se kmali pozna po obnašanji in govorjenji

KAJ NAJ UČENIK BERE? S tim, da učenik rad bere dobre knjige...
Beri dalje

3 komentarji

  • Prav zabaven zapis. Morda sem spregledala, zanima me, kdo je avtorica oz. avtor originala?

    Hvala za odgovor!

    • Ne, ne, nisi spregledala, iz vira, ki nam je nekako ušel iz celote (hvala za opozorilo), ni sicer direktno razviden avtor, je pa bilo objavljeno v Slovenskem gospodarju, 1870 leta :).

Komentiranje je zaprto.