Ej, a lahko prosim zapreš, da ne bo šel kakšen pajek notri

(foto: Felicity Aston, The Women's Euro-Arabian North Pole Expedition 2018)

Pred dnevi sem se vrnila iz Omana, sultanata na samem repu arabskega polotoka. Država je velika za kakšnih 15 Slovenij in šteje 4,6 milijona ljudi.

Članice Evro-arabske ekspedicije na Severni tečaj smo se po septembrskem druženju na Islandiji tokrat zbrale na kulturni izmenjavi v Muscatu. Jaz sem bila takoj za. Potem, ko je zanosila vodja naše odprave in je projekt prestavljen na april 2018, sem se iskreno razveselila novega druženja. To sicer ni bilo moje prvo potovanje v ta konec sveta, a sem bila sploh prvič v Omanu. 

Marsikdo me je vprašal, pa kako se lahko na takšni vročini pripravljaš na ekspedicijo, ki jo bo bolj kot karkoli drugega zaznamoval mraz?

Ne rečem, da bi vsakega, ki se odpravlja na sever, poslala na priprave na jug, ampak za nas je bila ta etapa odlična.

V prvi vrsti pa je bilo srečanje v Omanu in prečenje puščav Sharkiya ter Sugar Dunes namenjeno temu, da se še bolje spoznamo med seboj, okrepimo naše vezi, urimo spretnosti pri postavljanju šotorov, časovni menedžment …

Navigiranje med sipinami pa je do neke mere menda sploh precej podobno iskanju najboljše poti med ledenimi ploskvami.

(foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018)

Bilo je to zelo drugačno in hkrati tudi zelo poučno potovanje. Neverjetno, kakšno dragocenost so na naši poti predstavljala drva. Navadna drva, za kakšen piknik v puščavi. Peljemo se iz prestolnice Muscat do puščave Sharkiya, mimo številnih vasi, in dolgo iščemo prodajalce drv.

Meni, ki prihajam iz gozdnatega paradiža, kjer imamo lesa na pretek, je bilo to precej čudno. Pa kako nimate drv?!

Smo se jih kar naiskale. Dokler nismo pozno zvečer, v eni od svaštarnic ob cesti, zagledale nekakšne pasje kletke, notri pa niti ne drva, ampak eni sfiženi okruški, ki jih pri nas še pogledali ne bi.

“Koliko pa hočete zanje,” smo vprašale prodajalca. 17 EUR. Kaj?! Ja, prav ste prebrali, 17 evrov za šest pokvečenih grč in malo debelejših vejic na kupu, pa kup presušenega lubja. Nekaj smo se še trudile s cenkanjem, a nismo daleč prišle.

Od strani sem gledala vodjo naše odprave Felicity, kaj bo naredila, pa sem videla, da ji že glihanje ni ravno naravno padlo, ob ceni smo se pa samo za glavo prijele in šle dalje. Bomo pa brez tabornega ognja. Zakaj so drva takšna dragocenost, sem seveda spoznala že v naslednjih dneh. V čudoviti puščavi, ki je bila naš dom, so že bili majhni in nizki grmički, ampak dreves pa tam prav nobenih.

Za gretje drv seveda nismo potrebovale, dovolj toplo in vroče je bilo ves čas, dodatne vročice v taboru so občasno zanetili še ogromni pajki, ki so nam sem ter tja pognali kri po žilah.

Prve dni sem bila v šotoru skupaj s Švedinjo Ido, z njo, ki je vajena severnega medveda, recimo da sem jaz nekako na približno rjavega medveda, ampak obe naju pa te male gomazečke takoj in precej ob živce spravljajo. Sva bili hitro zmenjeni, ko sva postavljali šotor – ko greš notri, zadrgneš za sabo do zadnjega milimetra, ko greš ven, ponoviš vajo.

Kakšno drugo bi morda morala opozarjati: “Ej, a lahko prosim zapreš, da ne bo šel kakšen pajek notri,” ampak tu se je dogovor izvajal 100 %. Toliko sva vlekli tisto zadrgo gor in dol, da se nama je v nekem trenutku seveda pokvarila. Na srečo se je dalo popraviti, sicer bi verjetno spala kar v avtu.

Če samo pomislim na dramo en večer, ko so punce na tleh, na preprogi igrale monopoly. Dilale so z nepremičninami, Misba jih je skubila z visokimi najemninami, ko je čez sredino pridirjal en ogromen pajek. 🙂

Temačnik se mu reče po naše, po angleško pa tudi “camel spider”. Podnevi se izogibajo soncu, ponoči pa jih privlači luč in radi stečejo proti njej. In tako je tudi bilo. V glavnem, ogromna zverina. Tako smo kričale, da je bil en sam joj.

Ponoči pajki, čez dan pa kamele in koze, kuščarji različnih velikosti, ptiči, male miške, hrošči in veliko sledi raznega življa.

Ki ne potrebuje veliko vode za preživetje in lahko prenaša visoke temperature. Veličastni prizori vsak dan.

(foto: Felicity Aston, The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018)

In vreme, temperature? Ponoči se je “shladilo” na kakšnih 20 stopinj celzija, čez dan pa smo se pražile na 35-40 stopinjah celzija.

Za nas, ki dobro prenašamo vročino, je bilo imenitno. Švedinja pa je prvi dan precej trpela. Iz debelega minusa je priletela na debeli plus in že razmišljala, če bi morda morala vsaj začasno izobesiti belo zastavico. Med vlečenjem sani gori doli naokoli je imela pri brutalni pripeki nekaj težav z dihanjem, a se je na srečo kmalu vse uredilo. Sploh, ko smo se po nespametnem divjanju prvega dne, kasneje strateško odločile, da raje štartamo bolj zgodaj, pa ure med 12-15h nekje presenčimo.

Dneve smo nekako delile na štiri dele, med sedmo in enajsto zjutraj so bile temperature blage, med 20 in 30C. Med enajsto in četrto popoldan je pošteno zahajcalo, rekla bi, da tam nekje do 40C in brez vetra. Po četrti popoldne se je vročina začela počasi umirjati, začel pa je pihati veter. Močno in do 11h zvečer, kot bi imela ves čas prižgan sušilec za lase.

Puščavski pesek je neslo v vse smeri. Prve dni se še nekaj trudiš in brišeš in čistiš, a kmalu vidiš, da je to Sizifovo delo.

No, med enajsto in šesto zjutraj vetra ni bilo več, naokoli se je še vedno skakljalo s kratkimi rokavi, zato pa je bilo toliko bolj vlažno ozračje. Verjetno ni v vseh puščavah in vseh obdobjih enako, ampak Sharkiya je bila takšna.

Eno popoldne, ko smo v avtomobilski senci čakale, da mine opoldanska pripeka, smo klepetale tudi o položaju žensk v Evropi in arabskem svetu. Predvsem slednjem. Ko smo npr. zapustile Muscat, jih na cestah, po vaseh in mestih domala nismo več videle. Tudi v puščavi smo videvale le beduine. “Ja, kje so pa ženske?!”, sva s Francozinjo spraševali domačinko Aniso. “A ne vesta,” je rekla “v narekovajih”, “ženskam je mesto v hiši.”

V prestolnici je bilo drugače, malo ven pa … meni se je zdelo, da potujem v srednjem veku. Razkorak je bil velikanski.

Ampak pravijo, da se spreminja. Počasi, ampak se. Govorile smo tudi o porokah z eno, dvema, tremi … ženami. O tem, kdo v družini hčeram in sinovom izbira može oz. žene. Pa o izobraževanju. Zanimivo, dekleta so v Omanu bolje izobražena od fantov. To statistiko poskušajo oblasti uravnotežiti tudi s kvotami, s katerimi spodbujajo fante, da pogosteje sedejo v šolske klopi.

Veliko smo se pogovarjale. Anisa nam je recimo povedala, da v Omanu državljani in državljanke ne plačujejo nobenih davkov, da sta zdravstvo in šolstvo povsem brezplačna, ob rojstvu pa od države vsi dobijo kos parcele, s katero lahko počnejo, kar želijo. Ni slabo. Zaloge nafte so tiste, ki Oman postavljajo med 25 najbogatejših držav na svetu.

Bencinska postaja sredi puščave Sharkiya

Nekaj reči je bilo takšnih, ki jih ne razumem najbolje. Veliko je tudi običajev, ki so drugačni od tistih, ki jih morda prakticiramo v naših matičnih državah. In ravno zato tako rada potujem. Da odkrivam in spoznavam novo. Ker se ob tem veliko naučim, ker bogati duha in ker pomaga tudi pri odpravljanju stereotipov, ki niso nujno posledica neposrednih izkušenj. Absolutno priporočam čimvečkrat.

Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 20.

Ekspedicijo na Severni pol lahko spremljate na Metini listi TU, še več podrobnosti, video posnetkov in fotografij pa najdete na ekspedicijski spletni in Facebook strani.

Več od Nataša Briški

Dan pomežikov / Day of winks

22. februar 2012 (sreda) O znanstveni etiki, družini in belih golobih miru...
Beri dalje