Hudičev advokat: resne grožnje svobodi izražanja

Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)
Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)
Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde in intelektualec, aktivno prisoten v javnem prostoru. 

V hudi in neutemeljeni neprijaznosti pri naslavljanju drugih ljudi ni mogoče prepoznati pomembnega prispevka h konstruktivni družbeni razpravi o splošno pomembnih vprašanjih. Enako velja za grobo žaljenje in surovo zmerjanje, celo psovanje. Tega je – pričakovano – največ tam, kjer se ljudje lahko izražajo o drugih ljudeh kot anonimneži. Takšno govorjenje ali pisanje pomeni tudi kaznivo dejanje. Razžaljeni posameznik ima v takem primeru pravico zahtevati kazensko in odškodninsko varstvo svoje osebnosti in dostojanstva. Kadar to storijo anonimni pisci na spletnih forumih, mora pravno odgovornost za to sprejeti odgovorna oseba spletnega portala. (Opomba 1)

Vseeno pa vsako neposrečeno, nekonstruktivno, neutemeljeno, vznemirjajoče, nizkotno, intelektualno površno ali etično neokusno izražanje ni pravno nedopustno. Še manj je vsako takšno ali podobno izražanje kaznivo dejanje. Pravna zaščita je v demokratični družbi namenjena tudi izjavam, ki po črki lahko pomenijo vznemirjanje in šokiranje posameznikov, skupin ali širše javnosti. Enako velja za izjave, ki se same po sebi, po črki, zdijo žaljive, ali celo so žaljive, vendar pa kot takšne še niso pravno nedopustne. Posebej ne, če so izrečene na podlagi dejstev ali v okoliščinah, ob katerih je pomen svobodnega izražanja večji od golega pomena izgovorjenih ali zapisanih besed, predvsem pa od škode, ki jo takšne besede povzročajo. Na primer na račun javnih funkcionarjev. Pri presoji pravne sprejemljivosti besed, ki se na prvi pogled in po črki zdijo žaljive, vznemirjajoče ali šokantne, je treba upoštevati več kriterijev, ne samo običajni jezikovni pomen uporabljenih besed. Predvsem je treba upoštevati, kdo se je izražal, o kom se je izražal in s kakšnim namenom se je izražal.

Na teoretična in konceptualna dognanja, kako je treba presojati pravno sprejemljivost izražanja z določeno vsebino, marsikdaj pozabljajo celo pravniki. Tudi tisti, ki opravljajo sodniško funkcijo. V svojih sodbah prepogosto sporočajo, da se jim izmika pravilno razumevanje zgodovinskih dognanj o pravni zaščiti svobodnega izražanja. Kadar to zadeva na primer vprašanje, kdaj je neka huda in osebna kritika dejansko tudi kaznivo dejanje »razžalitve« političnega funkcionarja, se tako skozi široko odprta vrata vabi politike in druge javne funkcionarje, da z ostrino in grobostjo, kot bi z orjaško mačeto zamahoval po žitnem polju, z vlaganjem kazenskih ovadb in civilnih tožb utišajo vse tiste ljudi, ki imajo kot aktivni, kritični in odgovorni državljani dovolj poguma in volje, da dajejo svoj individualni prispevek k demokratičnemu nadzoru nad početji družbenih odločevalcev in vplivnežev. Stopnja ogroženosti svobode izražanja je alarmantna, ko tožbe, ki jih zaradi razžalitve vlagajo politiki, bodisi zoper legitimno kritične državljane bodisi zoper utemeljeno kritične novinarje, postanejo pogosta družbena praksa. Prav to se dogaja v Sloveniji. Neredko takšne tožbe vlagajo celo tisti politiki z nižjo kulturo komuniciranja.

Na drugi strani družbenih nevšečnosti s svobodnim izražanjem pa še vedno ni prišlo do uveljavitve sistema, ki bi učinkovito preprečeval neutemeljeno žaljivo in marsikdaj zmerjaško retoriko anonimnežev na račun ljudi, ki niso javni funkcionarji. Tu nastopi svojevrsten paradoks. Če na eni strani vsi tisti spletni anonimneži, ki posegajo tudi po skrajno žaljivem izražanju, še vedno uživajo skorajda neomejeno svobodo pri tem početju (v kar se je mogoče prepričati že z nekaj minutnim sprehodom po spletnih forumih, tudi tistih pri najvplivnejših slovenskih časnikih), pa je na drugi strani javni prostor prepoln govorjenja o sovražnem govoru, četudi velika večina primerov, ki jih mediji izpostavijo kot sovražni govor, ali celo kot napadalni govor in pozivanje k nasilju, ni nič od tega: ne sovražni govor, ne napadalni govor in ne pozivanje k nasilju.

Gre namreč za koncepte, ki imajo v pravoslovni literaturi svoje opredelitve. (Opomba 2) Z nekakšno sveto preproščino se o teh vprašanjih ni mogoče konstruktivno pogovarjati. Določena vsebina izražanja, v kateri se pojavi beseda »sovražiti« ali »sovražim« kot takšna, seveda še ne opredeljuje izražanja kot sovražnega govora. Enako velja za vsebino, v kateri se pojavi beseda »nasilje«, »sila«, »napad«, ali druge besede, ki neposredno ali posredno označujejo nasilje ali nasilništvo. Gola uporaba teh besed pač še ne pomeni ne spodbujanja k nasilju, ne razpihovanja sovraštva, ne ščuvanja k nasilju. Vsako omenjanje sile, nasilja ali sovraštva pač še ne pomeni »spodbujanja« k nasilju, »ščuvanja« k nasilju, ali »razpihovanja sovraštva« v smislu pravnih konceptov! Prav tako golo zagovarjanje »ideje« nasilja ali nasilništva ne pomeni pravno nedovoljene vsebine javnega izražanja.

Ti ustavnopravni koncepti vendarle niso tako zelo enostavni, da bi pravno pomembne zaključke sprejemali z dobesednim razumevanjem »golih besed.« Izpolnjeni morajo biti dodatni pogoji, ki vključujejo skrbno presojo družbenega položaja in vpliva posameznika, ki se izraža, dovzetnosti za njegove besede s strani občinstva, ki ga naslavlja, oceno o neposrednosti povezave med govornikom in naslovniki, družbeni položaj tistih ljudi, ki jih vsebina izražanja neposredno zadeva, stopnje grožnje, da bi prišlo do določene oblike protipravnega ravnanja ipd.

(foto: Marc Wathieu via Flickr)
(foto: Marc Wathieu via Flickr)

Tudi izjave, ki pomenijo »zelo resne obtožbe in močan predsodek«, smejo biti predmet kaznovanja, četudi ne nagovarjajo k neposredni storitvi dejanj iz sovraštva. Po prepričanju strasbourškega sodišča (ESČP) »hujskanja k sovraštvu« ne gre pogojevati izključno z dajanjem povoda za dejansko izvršitev nasilja ali kaznivega dejanja. Napadi na ljudi so namreč lahko storjeni že z žalitvijo, zasmehovanjem, ali obrekovanjem teh ljudi. To je res lahko zadosten razlog, da javne oblasti podprejo boj proti nedopustnemu “rasističnemu govoru” tudi z uporabo kaznovalnih mehanizmov. Prav tako je diskriminacija glede na spolno usmerjenost enako resna kot tista, ki temelji na rasi, nacionalni pripadnosti ali barvi kože. To pa vseeno ne pomeni, da gre pri izražanju zelo resnih obtožb, močnih predsodkov, ali hudih in neutemeljenih žalitev za koncept sovražnega govora. Pomeni, da se takšno izražanje lahko prepove in kaznuje.

Nazoren primer, ki kaže na nerazumevanje ustavnopravnega koncepta “sovražnega govora” se je na primer zgodil, ko je gledališki igralec na nekem jutranjem televizijskem klepetu sicer povsem neposrečeno, a ironično in s takojšnjim pojasnilom, da je šlo za satiro, izrekel besede o “metanju ljudi v jamo Sv. Barbare.” Te besede so se iztrgale iz konteksta, njegovo pojasnilo o satiri je bilo zamolčano, vložena pa je bila celo kazenska ovadba zaradi domnevnega sovražnega govora. Ali pa povolilna zgodba o (kateremkoli že) avtorju zapisa na spletnem forumu o volivcih, ki naj bi na volišča v Fužinah prihajali v trenirkah, izgovarjajoč besede in stavke z očitno neslovenskim naglasom in z zapisano številko kandidata na roki. Tudi to je daleč stran od sovražnega govora kot pravnega koncepta. Podobno velja za javno obtožujočo retoriko na račun znane gledališke umetnice, pesnice in pisateljice, da je razširjala sovražni govor zoper cerkev, ker je v nekem intervjuju dejala, da »sovraži cerkev« in da je “dolžnost vsakega državljana, da sovraži cerkev.” To svojo izjavo je že v istem trenutku, pa tudi kasneje jasno, prepričljivo in stvarno utemeljila. Tipičen odziv velikega dela javnosti, prevelikega dela slovenskih pravnikov, predstavnikov cerkve, pomembnega dela verujočih ljudi, marsikaterega novinarja in nekaterih javnih funkcionarjev je bil tak, da se je tudi v tem primeru izrečene besede iztrgalo iz konteksta in se jih je obravnavalo “le” golo formalno, črkobralsko. Preštevilnim ustavnopravno nepoučenim ali premalo pozornim komentatorjem se je zdel sklep o domnevnih pravnih razsežnosti takšne izjave očiten in samoumeven: “Če nekdo uporabi besedo “sovražiti”, je to “sovražni govor”!” A to vsekakor ni sovražni govor. Zaskrbljujoče je, da sta pri konceptualno zgrešenih obsodbah takšnih, javno izraženih besed in stavkov, sodelovali tudi varuhinja človekovih pravic in informacijska pooblaščenka.

Zelo pozorni moramo biti na poskuse, da bi se opredelitve sovražnega govora razširile ne glede na konceptualne utemeljitve in teoretična dognanja glede svobode izražanja v ustavnopravnem pravoslovju. Na primer tako, da bi se »pravne definicije« zamenjevale s širšimi in nekakšnimi »družboslovnimi definicijami«. (Opomba 3) Kazensko preganjanje ljudi zaradi vsebine izražanja in takšno širjenje opredelitve nedovoljenega izražanja zaradi vsebine same, zaradi golih besed, ni tisto, na kar naj se osredotoča sodobna ustavna demokracija pri skrbi za dvig ravni javnega komuniciranja. Vse do nastopa prisiljujoče nujnosti za kaznovanje govorcev je treba vztrajati pri nekaznovalnih odzivih zoper besede, ki žalijo, vznemirjajo, šokirajo ipd. Predvsem z glasnim in ostrim nasprotovanjem, ali pa (in pogosto še bolje) s popolno in tiho ignoranco. Prenehati je treba tudi s senzacionalističnim iskanjem deplasiranih izjav anonimnih komentatorjev na spletnih portalih in forumih, ki bi brez medijske pozornosti ostali spregledani in povsem nepomembni. Z njihovim javnim izpostavljanjem ne bi smeli besedam, ki so jih uporabili, dajati pomen in pozornost, ki ju niso vredne in potem zahtevati kaznovanje.

Hkrati pa ni videti kakih nepremostljivih pravnih ovir, da upravljavci spletnih portalov ne bi nemudoma zaostrili pogoje za komunikacijske ekscese na spletnih portalih. Aktivno udeležbo pri komuniciranju na forumih bi lahko pogojili s prepovedjo anonimnosti, hkrati pa skrbniško preprečili objavljanje neutemeljenih ali resnih obtožb na račun posameznikov, stvarno neutemeljeno žaljenje, še posebej pa zmerjaštvo in psovaštvo.

 

Opomba 1 – Nedavno je o tem vprašanju odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, v zadevi Delfi proti Estoniji

Opomba 2 – Obsežna literatura je razvidna tudi v treh knjigah, kjer obravnavam svobodo izražanja: Pičman Štefančič, Teršek: Svoboda javnega komuniciranja, v., Preludij demokracije: civilna družba in svoboda javnega komuniciranja, Manet, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2005; Teršek: Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope, Ljubljana 2007; poglavje Svoboda izražanja in (pravna) popustljivost do nestrpnosti, v knjigi Ustavna demokracija in vladavina prava, UP FAMNIT, Koper, 2009.

Opomba 3 – Zato tudi primerov spregleda in popačenja pravoslovnih dognanj glede pravne zaščite svobode izražanja s strani nekaterih predstavnikov akademske veje družboslovja nikakor ne gre puščati ob strani. Predvsem pravniki bi morali biti skoraj šokirani nad pojasnili in sklepi, ki sta jih nedavno v intervjujih, omogočenih s strani javne RTV, javnosti predstavili prof. dr. Karmen Erjavec in prof. dr. Melita Poler Kovačič, profesorici na Fakulteti za družbene vede. Gre za avtorici raziskave o (domnevno) sovražnem govoru v spletnih komentarjih. Svoje delo sta utemeljili s pogovori, opravljenimi z nekaterimi avtorji vznemirjajočih spletnih komentarjev. Kot sovražni govor sta obravnavali na spletu zapisane besede in stavke, ki očitno niso sovražni govor! Ustavnopravnim in kazenskopravnim kriterijem za določanje meja svobode izražanja sta se enostavno izognili, z domislico o novi, »znanstveni« (?), »samonikli« (?), po njunem mnenju politično nujni (?) »družboslovni definiciji« (?) sovražnega govora. Raziskavo, ki je celo prejela nagrado za izjemen znanstveni dosežek leta s strani ARRS in je bila deležna velike medijske pozornosti, razumem kot primer zlorabe sklicevanja na znanstveno naravo dela in kot primer strokovne ignorance.

 

Več od Dr. Andraž Teršek

Je Ustavno sodišče odgovorno za Gospodarjevo nečloveškost?

Ob ustavnosodni odločbi št. U-I-295/13 in Primeru izbrisa kvalificiranih obveznic Ali vemo,...
Beri dalje

2 komentarja

  • Če ne bi bilo Terška, bi človek začel dvomiti o svoji zdravi kmečki pameti, kajti med učenimi glavami je je brez njega opazno manj kot med navadnim ljudstvom. Tako pa se potrjuje, da je pamet precej enakomerno posejana, vendar se ne morem izogniti občutka, da naše “usmerjeno” izobraževanje pamet zatira in pametne odganja, še posebno v pravosodnih vodah. Vsa čast izjemam.

  • Preden lahko pravniki zakon sploh uporabimo, ga moramo razumeti. Postopek razumevanja zahteva, da si ustvarimo podobo, sliko o tem, katerim ciljem zakon sledi, kaj hoče doseči in kaj preprečiti, torej kakšen je namen oz. smisel zakona. Razumevanje namena in smisla zakona pa je odvisno od razumevanja smisla in namena ustave, saj postavlja ustava vsebinske kriterije, ki jim mora zakon zadostiti. Povezava med abstraktno zapisanimi normami in stvarnostjo nastane tako, da si na podlagi (izmišljenih) posamičnih primerov ustvarimo konkretno predstavo o tem, kaj je namen zakona. Šele ko si ustvarimo predstavo o stvarnosti, predvsem o posledicah, ki jih določeno razumevanje zakonskega besedila povzroča v življenju ljudi, imamo vtis, da zakonsko besedilo razumemo in da lahko na podlagi zakona sprejmemo smiselno odločitev. Čeprav je zakon ustvaril zakonodajalec in zakonsko besedilo vpliva na poskus razumevanja, je predstava o tem, kaj hoče zakon doseči, naša, je uporabnikov proizvod, stvaritev njegovih možganov. Uporabnik zakona je tisti, ki bere zakonsko besedilo, ustavo (in pri tem morebiti spregleda bistvene odseke), prav tako je uporabnik zakona tisti, ki (morebiti) bere komentarje zakona in ustave in na zakon navezujoče se sodbe, in tako obdela tudi razmišljanja drugih o zakonu. Tako si ustvarimo lastno predstavo o pomenu in namenu zakona, tako rekoč sami ustvarjamo voljo zakonodajalca. Dejansko torej naša predznanja o vsebini ustave, opredeljena z znanjem in stopnjo doseženega moralnega razvoja, odločajo o tem, kako razumemo pravna besedila. To, kako razumemo v ustavi vsebovane pojme, kot so „svoboda“, „dostojanstvo“, „poštenost“, pa odločilno vpliva na interpretacijo pravnih besedil in na prepoznavanje etičnih problemov.
    Naš „sodobni“ kontinentalni pravni sistem pristopa k pravnim vsebinam izrazito neznanstveno in dogmatično, saj monopol ustavnega sodišča nad pravnimi vsebinami krši temeljna načela racionalnega diskurza. Pravne vsebine in pravna načela so izločeni iz pravne prakse ter izgnani na Ustavno sodišče, sojenje pred rednimi sodišči pa je zreducirano na votli pravniški formalizem (prvi dan pripravništva na sodišču, me je sodnica odkrito podučila, “…ne kompliciraj, pozabi Zupančiča – Ustavo kazensko procesno pravo!”)
    Če mislimo z ustavo resno, je nujna takojšnja odprava koncentrirane sodne presoje ustavnosti in institucionalizacija decentralizirane sodne presoje ustavnosti. Sodnice in sodnike je treba prisilit, da se ukvarjajo s pravnimi vsebinami – z ustavo, le tako je mogoč počasen napredek na področju pravnih vsebin. Zato morajo sodnice in sodniki imeti pristojnost, da odločajo o ustavno-pravnih vprašanjih, ukvarjanje s pravnimi vsebinami mora postat neločljiv del rednega sodniškega dela in pravnega izobraževanja. Šele, ko bo Ustavno sodišče zadnja instanca odločanja o pravnih vsebinah – o ustavnosti, ne pa edino, kot je to sedaj, bomo lahko govorili o tem, da smo začeli uresničevati vladavino prava. Do takrat pa, adijo “pravo”, mene več ne vidite!

Komentiranje je zaprto.