Izpoved psihiatrične pacientke
Helena Smole (foto: osebni arhiv)
Moje ime je Helena Smole, stara sem 38 let. Po izobrazbi sem univ. dipl. prof. nemškega jezika in književnosti, univ. dipl. novinarka ter magistrica jezikoslovnih znanosti. Včasih sem bila znanstvena raziskovalka, kasneje pa sem se odločila za samostojno pot avtorice navdihujoče literature in založnice lastnih knjig. Do sedaj je izšel šele moj prvenec, in sicer v angleškem jeziku: ‘Balancing the Beast. A Bright View of Schizoaffective Disorder – Bipolar or Manic-Depressive Type’. V prevodu bi se naslov glasil: ‘Uravnoteži zver. Svetel pogled na shizoafektivno motnjo – bipolarni ali manično-depresivni tip’.
Moja diagnoza zveni strašno učeno, v resnici pa gre le za kombinacijo dveh bolj poznanih bolezni: shizofrenije in manične depresije. Da povem še bolj po domače: včasih sem bila tako dobre volje (manija), da sem si domišljala, da sem Kristus, nehala sem spati in začela dobivati prisluhe in paranoidne ideje (shizofrenija). Ko je bilo te nore faze konec, sem bila seveda popolnoma energetsko izpraznjena in sem cele dneve ležala ter sanjarila o samomoru. Tej drugi fazi pravimo depresija.
Ljudje me običajno vprašajo, zakaj sem napisala knjigo v angleščini. Najbolj pošten odgovor je, da še sama ne vem. Navdih je pač prišel v tem jeziku, ki mi je domač iz programa mednarodne mature. Na začetku sem se zaradi tega sekirala, češ da sem izdala svojo domovino ipd. Kasneje se mi je posvetilo, da razkritje preko spleta v ZDA, kjer prodajam svojo knjigo, sploh ni pravo razkritje. Čez lužo me tako ali tako nihče ne pozna. Tako da zdaj, ko pišem ta članek, sicer malo trepetam od strahu, preveč pa spet ne, saj to ni POP TV.
In kako se je moja zgodba o psihiatriji sploh začela? Pri 22-ih, tik pred koncem dodiplomskega študija, sem na študijskem izpopolnjevanju v severni Nemčiji nenadoma nehala spati in začela halucinirati. Po nekajdnevnem zapletanju zaradi moje trme, da domov pa res ne grem, sem šla k splošnemu zdravniku. Ta je kmalu videl, da mi ne more pomagati in tako me je rešilec odpeljal iz njegove ordinacije na zaprti oddelek Univerzitetne psihiatrične klinike Goettingen. Kasneje sem bila še dvakrat zaprta v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana Polje. Zaprti oddelek psihiatrije je nekaj podobnega kot intenzivna nega v kliničnem centru. Zoprno je edino to, da na sprehod pa res ne moreš iti.
Kar bi želela povedati danes, po 16-ih letih soočanja z mojo in preko spleta s še številnimi drugimi zgodbami, bi bilo mogoče sledeče: Stigma, torej sramovanje pacientov na eni strani in nesprejemanje, ki ga pacienti doživijo s strani zdravih ljudi na drugi strani, me ne moti več. Po pravici povedano se mi še ni zgodilo, da bi se me kdo ustrašil. Tudi delodajalci ne. Je pa res, da se me je ustrašilo kar precej moških, dokler nisem spoznala svojega hrabrega Domna. V bližnjih odnosih namreč bolezni nikoli nisem skrivala.
vir: www.helenasmole.com
Torej, če povzamem, po mojem mnenju stigma ni tako problematična. Če stopimo pred ljudi urejeni in stabilizirani s tabletami, jih tudi ne moremo prestrašiti. Vsaj večine ne. Izjema so seveda ljubezenski odnosi. Po mojem mnenju je bolj problematično kot stigma še nekaj drugega. In sicer dejstvo, da je v Sloveniji vse, kar se tiče psihiatrije, tabu tema. Če bi se lahko človek o shizofreniji ali manični depresiji pogovarjal tako kot o tem, kakšen avto si je nabavil, bi se veliko več stisk rešilo zunaj zaprtih oddelkov. Tako bi imelo osebje v Polju in v drugih psihiatričnih bolnicah manj pacientov, več časa, energije in denarja za tiste, ki jim svojci in prijatelji res ne morejo pomagati do te mere, da bi se bolezen lahko zdravila ambulantno.
Ker pa je psihiatrija tabu tema, se ti, ko zboliš, zdi, da si edini na svetu, in nič ne boli bolj, kot to, da si nikomur ne upaš povedati, da imaš biokemično neravnovesje v možganih. Biokemično neravnovesje v možganih pomeni, da imaš preveč ali premalo določenih malih telesc, ki se jim reče nevrotransmiterji. Transmiter je tisti, ki nekaj prenaša. Nevroni pa so možganske celice. Nevrotransmiterji prenašajo informacije med možganskimi celicami. Če se nekega nevrotransmiterja izloča preveč ali pa premalo, pride do težav, kot so manija, depresija, halucinacije, paranoidne ideje, kot je recimo tista klasična, ko smo prepričani, da so nam vgradili nek čip v možgane in nas nadzorujejo. Zveni strašljivo in tudi je, če se osebe ne da spraviti na zdravljenje. V nasprotnem primeru pa vse skupaj ni dosti drugačno kot pri sladkorni bolezni, ko se poruši biokemično ravnovesje v krvi in je potrebno dodajati hormon (inzulin).
Tako, vidite, dragi bralci, da je strah votel, okoli ga pa nič ni. In tabu teme so samo strahovi, ki se jih naučimo v dobi odraščanja. Lahko se jih pa tudi naknadno odvadimo. Sami se odločite.
24 komentarjev
Bravo, Helena! Povsem se strinjam s teboj, prav fajn si napisala! Tole glede tabu teme. Tudi jaz se trudim, na svoj način in v svojem krogu ljudi, malo razbijati te tabuje. Moj največji problem je že dolga dolga leta depresija, on and off. In kako super je, ko začneš odkrivat in spoznavat druge ljudi ne samo s podobnimi, ampak prav identičnimi težavami, kot so tvoje, in vidiš, da še zdaleč nisi edini, in, kar je še bolj pomembo, da se da kar dobro pomagati. Srečno!
Hvala ti, Maja, iz srca! Lp, helena smole
Helena, zdi se mi, da se te spomnim iz Rožne doline ali Filofaksa … (ne morem se ti opisati, ker sem v virtuali samo anonimno). Enajstka?
Sama imam izkušnje z druge strani – npr. kot podnajemnica obolele osebe. Čez nekaj časa je bilo vse skupaj preveč, vendar ne zaradi bolezni same (!), enostavno sem bila prezaposlena s študijem, delom (za stanarino ipd.) in takoj mi je bilo jasno, kako zelo kompleksna je lahko taka oseba, kako veliko izvemo o človekovi biti skozi njo, pa tudi o svojih lastnih omejitvah. Od tega sobivanja mi je ostalo močno spoznanje (močno zaradi tega, ker je osnova zelo čustvena), da se spodobi in je prav o ljudeh s psihiatrično diagnozo vedeti čim več (ciljam na družbo na splošno) in jim z uporabo tega znanja in izkušenj omogočiti človeka dostojno življenje, da se vam ne bo treba ne skrivati ne beračiti za primerne odnose.
Kapo dol za vse tvoje uspehe in čim več sreče v prihodnje.
Hvala za komentar! Ja, mislim, da sem živela zadnja leta študija v bloku številka 11 ali 12 (ne spomnim se prav točne številke bloka), študentsko naselje Rožna dolina. Lepo, da si se oglasila. Lp, helena smole
Čestitke za knjigo. Objava neposredno v angleščini – pametno. Če bodo naši založniki želeli knjigo izdati, bodo že najeli prevajalca. Avtorja pri slovenskih nakladah pošteno plačati itak ne morejo…
Hvala, Sandi, za komentar in spodbude! Lp, helena smole
Draga Helena!
Naj takoj na začetku povem, da sem z velikim zanimanjem prebrala tvojo izkušnjo z boleznijo.
Glede na to, da sem– da imela sina,ki je imel podobne, da ne rečem enake težave, a kljub vsem mojim naporom in mojim poskusom, da mu polepšam in olajšam njegove težave, ter da mu povem in pokažem, da ga imam rada takšnega kot je,ter da so ljudje v takšnih fazah tudi samo ljudje in zmorejo veliko, le če si dovolijo to, sem ga izgubila ravno zaradi manične shizofrenije.Imel me je zelo rad in jaz njega, a ga je ta misel na samomor preveč preganjala, bil je res le enkrat na zaprtem oddelku v Polju,bila sem vsak dan pri njemu,ker sem mu želela pokazat koliko ga imam rada, da bi vedel, da sem ob in z njim, tudi ko je bil na E4, sem redno vsak dan hodila k njemu za vikende pa ga vozla sabo v naravo na izlete na morje povsod.A bolezen je bila močnejša od mene, nisem uspela.Verjemi mi, da sem poskušala z vsemi močmi, da mu pomaga,sicer pa saj veš kako je v bolnicah, kako so pacienti,ki nimajo obiskov in kakšen je režim.Vem, da se zdravniki in osebje trudijo maksimalno, da poskušajo za njih naredit, da bi bili čim varnejši, a je zopet problem,kajti težko je bit vsem na razpolago,a vsak ima svoje težave in svoje poglede,vendar kljub vsemu naj povem, da sem jim iz vsega srca hvaležna za ves trud in vse razumevanje,ki so ga pokazali meni in sinu, seveda tudi ostalim, to delajo—ni jim lahko.
Zelo me pa moti ravno nepoznavanje bolezni.Za ljudi iz okolice je bolnik z manično shizofrenijo, največkrat drogeraš.Vsi premalo poznamo in se pogovarjamo o tej bolezni,čeprav ni nič manj prisotna med nami kot ostale bolezni, le ko se gre za psihične težave je to tabu tema pri nas-kot da bi želeli povedat-to se meni ne more zgodit.Ne zavedajo se da je samo mali korak med zdravjem in med depresijo,samo mali klik in lahko smo tam.
Hvaležna sem ti,ker si imela toliko poguma, da si se javno izpostavila in da si napisala temo o tej bolezni.Jaz sem prebrala veliko blogov, veliko diplomskih in še in še, da bi razumela in znala pomagat sinu.A okolica je imela močnejši vpliv.Prijatelji te začno zapuščat, se te izogibajo, tudi partnerja ali partnerico je težko najti,kajti vsak pomisli, da nisi tak kot ostali.Res je če ima kdo sladkorno,ki je isto ali lahko še veliko težja bolezen se sedaj že pohvalijo, da so sladki, a kako naj reče bolnik,ki ima shizofrenijo?Moje mnenje je, da bi moral z ponosom reči, jaz imam pa drugačne sposobnosti, slišim neslišno in vidim nevidno.
Vso srečo in še enkrat ti hvala v mojem imenu in v imenu vseh,ki imajo podobne težave, ker si hrabra in greš hrabro po poti naprej in naj ti bo z čim več cvetja postlana.
Mamica,ki je žal ostala sama
Hvala, da ste z nami podelili vašo zgodbo. In hvala za vse spodbude! Lp, helena smole
Spoštovana Helena.
Vašo “izpoved” sem čisto po naključju našla, vendar prebrala sem jo z velikim zanimanjem. Na koncu zgodbe sem začutila do vas veliko spoštovanja, ker ste ena izmed redkih, ki spregovori o takih boleznih, ter lastnih izkušnjah, javno.
Mogoče se bo slišalo neumno, ampak dejstvo, da ste zboleli za shizofrenijo je na nek način “blagoslov”, kajti zaradi vašega poguma o tem napisati knjigo ter javno napisati temo je (in bo) za mnoge velik up, da razblinimo neke tabu teme v Sloveniji, ter da posamezniki, ki so za njo zboleli pridobijo od drugih več razumevanja, spoštovanja in da niso izključeni od “normalnega” sveta.
Želim vam še veliko uspeha, da boste dobili še kaki navdih za kako knjigo, ter veliko ljubezni, razumevanja, zdravja,…
Lep pozdrav,
N
Spoštovana Nina!
Neumno pa se res ne sliši! Tudi jaz sem že razmišljala o tem, da se nekatere stvari zgodijo z namenom.
Hvala za spodbudne besede,
Helena Smole
draga mamica, jaz sem isto zgodbo dozivela, moj sin je naredil samomor zaradi istih razlogov 4.3.2013
zelo boli
Pozdravljam tvoj pogum za javno izpoved svoje zgodbe. Prišel je čas samozavedanja in spoznavanja samega sebe, brez metod ali gurujev. Čas je da padejo kalupi, saj so nas predolgo vzgajali v prostitutke – “če ne boš naredil tole, te ne bom imela več rada…”, če boš to tako mislila, te… in tako smo postali marionete, ki so se trudile samo ustreč drugim pri tem pa pozabili na lasten samorazvoj. Čimveč takšnih zgodb, da se bo tudi na drugačnih nivojih kaj spremenilo na bolje. Vse dobro! Taisha <3
Iskrene čestitke, spoštovana Helena. Ja, vsi imamo polna usta, kako je treba razbijati tabuje, tabuje na premnogih področjih. Le malo pa je tako drznih, da to dejansko storite. Trudim se, povsem drugače oz. na drugih področjih, kolikor zmorem in morem. Helena, prepričana pa sem, da vas, nas bo čedalje več …. Moramo si pomagati, iti bolj z roko v roki, biti bolj odkriti in nehati olepševati zadeve in “saditi rožice” … Ja, potemm ko sprejmemo realnost, se z njo soočimo, potem šele je lahko življenje – lepo. Veliko sreče ti želim na tvoji poti. Tudi z Domnom:)
Srečno!
Draga Helena,
tvoja zgodba me je pretresla in hkrati vzbudila zanimanje. Ali si kdaj pomislila, da bi poizkusila kako alternativno zdravljenje? Menim, da bi na ta način tvoj pogum veliko pripomogel k še večjemu detabuiziranju te bolezni. Pogum imaš, morda rabiš najti le primernega zdaravitelja in metodo ohranjanja stabilnega stanja.
Želim ti še veliko uspehov!
Pozdravljeni vsi, predvsem pa čestitke tebi, Helena!
Sama imam izkušnjo s paranoidno psihozo bivšega partnerja. Kot si omenila, Helena, bolezen lahko prestraši predvsem v ljubezenskih odnosih-sem ena tistih, ki me je bolezen prestrašila. In verjetno je bil še tisočkrat bolj prestrašen bivši partner, saj mi celi dve leti ni bolezni niti omenil-dokler seveda ni izbruhnila. Si lahko le približno predstavljam kako težko mu je moralo biti..vendar nisem zdržala, saj se mi je zdelo, kot da sem se znašla v zoni somraka-nihče mi ni nič povedal in bivši partner me ni želel vključiti v svoje zdravljenje, preko česar nisem mogla iti. Brskala sem po internetu, klicarila psihiatre, se pogovarjala s komerkoli, ki me je želel poslušati..zelo težko obdobje je bilo to zame.
Zelo sem vesela, ko omenjaš, da si našla pogumnega partnerja in še bolj, da v intimnih odnosih ne prikrivaš bolezni-po mojem mnenju si partnerja našla prav zato, ker si iskrena. Popolnoma se strinjam s tabo, da bi bilo mnogo manj nesrečnih in osamljenih ljudi, če v Sloveniji ne bi tako zagrizeno skrivali te bolezni.
Tvoj slog pisanja je zelo iskriv in prijeten in držim pesti, da bo tvoja knjiga kmalu prevedena tudi v slovenščino!
Imam zelo podobno izkušjno kot Helena, saj sem isto kot ona zbolela v Nemčiji in sicer pri svojih 24-ih letih. Sprva je bilo to samo manija – pomanjkanje spanje, veliko energije – nato pa se je prelevilo še v shizofrenije z raznoraznimi motnjami zaznav in domišljanji, da sem nekdo, ki nisem. V svoji koži sem se počutila neverjetno dobro. V svoji začetni manični fazi sem prišla nazaj v Slovenijo, tako da sem bila hospitalizirana tukaj, sprva devet (!) mesecev na zaprtem oddelku v Begunjah. Ker ni bilo izgleda, da bi se stanje spremenilo, so na meni začeli izvajati tako imenovane šok terapije s predoziranjem antipsihotikov, zaradi česar sem bila večji del skoraj kot rastlinca. Bilo je grozno! Po tistem je sledil čas depresije, umetne depresije, ker je bilo vse, kar je bilo depresivnega, le to, da sem izrazito veliko spala, tudi po 16 ur! Sicer pa moja bolezen nima depresivnih momentov. Hvala bogu! V vsem tem času smo s starši poskusili ogromno alternativ, pa seveda ni bilo uspeha. Bolezen je trdovratna in obvezno potrebuje nadomestitev tistega dopamina, katerega delovanje je pri psihozah moteno. Prejemala sem cel koktajl zdravil – od uravnalcev razpoloženja, depakin chrono, litija, ter vsaj treh antipsihotikov (od tega en depo, kar je antipsihotik v injekciji, ki se sprošča v enakih časovnih zaporedjih skozi dva tedna), zaradi česar sem veliiko spala, bila ves čas grozno pospana ter, kar je bilo najbolj obremenjujoče, ker so vsi takoj opazili, imela grozen tremor rok. Niti jesti nise mogla normalno! Letos pa sva se s psihiatrinjo končno odločili, da poskusiva samo z depojem in sicer enomesečnim, s Xeplionom, in končno (!), po 13-ih hospitalizacijah (v 7-ih letih), lahko rečem, da se mi stanje končno izboljšalo! Spim zdaj v normalnih količinah, pospana nisem več, tremorja nimam več, normalno hodim v službo in najpomembneje: veselim se življenja!
Pozdravljeni…naletel na tole preko prijateljice na FB…kaj reči…avto se vidi, bolezen ne…in zaplankani žal nismo samo na tem področju…še mnogokje drugje…pa ne samo Slovenci, da ne bo pomote…kar cel svet živi v neki hipokriziji…vendar je treba verjeti v ljudi…ker nam samo to ostane.
Želim vam lep dan in lepo življenje.
Psihiatriči bolnik? Bolnik pač. Povsem zdrav ni nihče, vsi imamo kakšno bolezen, ki zahteva zdravljenje. Pri svojih 60 letih sem si nabral refluks, želodčno kilo, emfizem in depresijo. Za vsako od bolezni dnevno jemljem predpisana zdravila in ni mi hudega. Stigma? Oprostite pisavi – mi visi dol. Ko sem zaradi refluksa prekašljal cele noči in ko sem zaradi depresije prespal cele dneve, mi je bilo jasno, da je treba k dohtarju.
Po definiciji svetovne zdravstvene organizacije je zdravje duševno, telesno in materialno blagostanje. Na srečo so za prva dva pogoja na voljo zdravila.
Ste spoštovanja vredna oseba:)
Želim vam vse lepo v življenju…
Popolnoma navdušena nad iskrenim in kritičnim pogledoma na bolezen in na stigmo,ki včasih izhaja tudi iz pomanjkljivega sodelovanja. In seveda, o duševnih motnjah je nujno govorit, preprosto, vsakdanje, kot o kruhu in mleku. Duševna motnja se lahko zgodi vsakomur in edina možnost dobrega spopada je znanje in odkritost do sebe in drugih.
Draga Helena!
Zelo lep članek ste napisala in popolnoma se strinjam z vami o bolezni je treba govoriti., saj tistega kar poznamo – se ne bojimo. Delam z osebami z motnjo v razvoju in v zadnjih 20-ih letih, od kar se veliko govori o njih, odkar smo jih naselili v urbana naselja in jih integriramo v okolico, jih ljudje sprejemajo in strah pred stikom z njimi je izginil. Želim si, da bi bilo veliko več takih ljudi kot stevi. Uspešno pišite in govorite o bolezni še naprej, veliko nas je z vami.
Lep pozdrav, Mojca
Pozdravljeni vsi, ki ste se oglasili v zadnjih dveh dneh in hvala Nataši, da me je opozorila na nove komentarje! Res sem vesela, da sem vas vse skupaj navdahnila in razveselila. Večina vas je izrazila željo, da bi se razkrilo še več ljudi. Želja se vam uresničuje, saj je pozimi Klavdija Dajč izdala knjigo s svojo izpovedjo. Naslov knjige: Psssst-a si nova? Če uporabljate Facebook, si lahko ogledate njeno stran: Claudi. Tam je tudi povezana na arhiv RTV, kjer je shranjena oddaja Polnočni klub, kjer se je Klavdija predstavila.
Ostanite v cvetju!
Helena Smole
Pozdravljena Helena!
Čestitam za napisano.
Tudi jaz se v zadnjih 20 letih zdravim zaradi manično depresivne bolezni (bipolarna motnja). Hospializiran sem bil pri 35 letih a s stigmo sem se boril od 18 leta. Jaz pa že nisem norec… Nisem si hotel priznati, da potrebujem zdravniško pomoč. Tako kot se za popravilo avtomobila zapelješ k avtomehaniku, bi že zdavnaj prej moral k psihiatru. Vendar v moji vasi velja mnenje( pravzaprav v celi Sloveniji), da kdor ima težave v gornjem nadstropju, pač naredi samomor. Normalno. In tako jih je v zadnjih 30 letih šlo na drugi svet okoli 20. Le jaz, ki sem si poiskal psihiatrično pomoč, pa veljam za norega. In ko se enkrat letno ustavim v edini vaški gostilni, me šank abonenti sprašujejo, če so me mal spustili s Polja na dopust, da prižgem svečko staršem na pokopališču…
Psihiatri v Polju so delali z nami kot svinja z mehom. Nafilali so nas z nevroleptiki in tako kot računalničarji čakali, “da se bo operacijski sistem dvignil”. Ždeli smo v kotu zaprtega oddelka in edino zdravstveni tehniki so se ukvarjali z nami. Pojma niso imeli katera doza je pravilna. Šele ko se je komu obrnila glava navzgor, so jo spremenili, da ne govorim o skokih iz 3. nadstropja…
Morda je zdaj bolje, odkar imamo varuha pacientovih pravic?
Ugotovil sem, da si “moram pomagati sam in bog mi bo pomagal”.
Prebral sem vso dostopno literaturo o depresiji, bipolarni motnji in shizofreniji. Spoznal sem “mehanizem delovanja bolezni” po opisih v strokovni literaturi in opazovanju svojega organizma. In postal sem sam sebi najboljši psihiater. Ker to je samo moja bolezen, unikat, ker jo poznam od znotraj in tudi najboljši psihiater na svetu je ne more poznati bolje od mene!!!
Ko me je prijemalo, da bi zalegel ali so me obletavale črne misli, sem se prisilil k odhodu v gozd in tako sem v 30 dneh vsaj 20x po uro dnevno v gozdu nabiral energijo za “spopad z življenjem”. Hitra hoja v hrib pospeši izločanje endorfinov – hormonov sreče, možgani delujejo bolje in včasih kar sami najdejo rešitve problemov…
Občasno, ko se mi pojavi več stresnih situacij v kratkem času, le teh še vedno ne morem skompenzirati in takrat sem dlje časa v bolniški. A tudi to je vse redkeje.
V zadnjem času prebiram literaturo iz Azije , kjer na duševno zdravje gledajo drugače kot v zahodni medicini. Morda mi uspe, da se bom rešil litija in antidepresivov.
Pozdrav in srečno vsem sotrpin-om/kam!
Pozdravljen Vilko!
Zanimivo, da sva prišla do zelo podobnih ugotovitev in oba vzela usodo v svoje roke. Želim vam čimveč zdravja še naprej!
Lep pozdrav,
Helena Smole