Jagode: rdeče, vabljive in zanič?

(foto: osebni arhiv BB)

Začelo se je s čivkom urednice Metine liste Nataše Briški: »Ej, jagode, nismo se tako zmenile, obliko imate kot jagode, rdeče kot jagode, a ko vas ugriznem, pobarvana voda v obliki jagode :(.« No, Nataša seveda ni bila edina, ki jo je videz jagod v zgodnjem aprilu premamil, okus pa razočaral. Sonce pozimi tudi v sončni Španiji pač še ne sije enako kot poleti, a vendar, je vsega res krivo vreme? Naj poskusim malo pojasniti, kaj o tem vemo žlahtnitelji in kako kažejo zvezde prihodnjim rodovom.

Vrtne jagode poznamo danes kot eno najbolj razširjenih sadnih vrst na svetu, pridelovati jo je mogoče namreč v zmernem, subtropskem in tudi na višavjih tropskega pasu. Pa ni tako od nekdaj. Prav lahko bi letos praznovali 300-letnico njihovega obstoja. Čemu?

Frezierjeva ekspedicija (foto via Wikimedia)
Frezierjeva ekspedicija (foto via Wikimedia)

Mejnik sodobnim jagodam namreč predstavlja »vohunska« ekspedicija francoske mornarice, ki je poslala svojo ladjo na pot po pacifiški obali Južne Amerike, malo vohljati za španskimi oporišči in malo iskati svoje priložnosti. Mornariški časnik  Amadee Francois Frezier je namreč prav pred 300 leti s te poti leta 1714 prinesel  pet lončkov nenavadno debelih jagod, ki jih je v čilskem mestu Concepcion dobil od lokalnih Indijancev. Preživele so šestmesečno plovbo domov, nato pa je podaril dve dragoceni sadiki vodji ladjinega skladišča, eno kraljevemu vrtu v Parizu, eno svojemu nadrejenemu v Brestu, eno pa je obdržal zase. In prav te sadike, ki jih danes poznamo pod imenom  Fragaria chiloense, so se razširile po Franciji in po sosednjih deželah. Imel pa je smolo v tem, da je odbral le rastline s plodovi, katerih cvetovi so bili le ženski. Jagoda je bila tedaj namreč še dvodomna rastlina. Zato semena ni bilo mogoče pridelati, dokler po naključju ni prišlo do križanja z drugo severnoameriško vrsto jagod, Fragaria virginiana. To so Evropejci poznali že prej, imela je bujno rast, mnogo cvetov a plodovi so bili manjše velikosti. Križanci, ki so bolj kot ne po pomoti londonskega vrtnarja dobili ime, ki spominja na tedaj visoko cenjeni ananas Fragaria x ananassa, so bili nenavadno uspešni. Vseeno pa dogodki v tistih časih niso bili bliskoviti. Nove jagode so se širile počasi a pravi zagon je sprožil tedaj sedemnajstletni botanik Antoine Nicholas Duchesne, ki je leta 1764 ponudil Ludviku XV. skledo jagod, križancev med F. chiloense in F. moschata. Sledilo je obsežno zbiranje variant, zelo podobno današnjemu žlahtniteljskemu delu in nova sadna vrsta je zaživela.  Angleži seveda niso želeli zaostajati za Francozi in bili pri tem tudi uspešni. Sorta ‘Keen’s seedling‘, ki je dominirala v 19. stoletju je še danes skrita v genih mnogih sodobnih sort.

Od kod debelost prav jagodam ameriškega porekla smo zvedeli šele dve stoletji kasneje, ko je postalo štetje kromosomov velika botanična prioriteta. Pokazalo se je, da so naše evropsko/azijske vrste pretežno diploidne, torej imajo po dve garnituri kromosomov, obe ameriški vrsti pa sta bili oktaploida torej sestavljeni iz kar osmih garnitur kromosomov. Le dve od teh osmih garnitur pripadata »našim« gozdnim jagodam. Danes vemo, da zvišana ploidnost običajno pripomore k večji bujnosti vrst, a vendarle je oktaploidnih kmetijskih rastlin bolj malo. Pravzaprav se moramo tudi tu malo ograditi, namreč ker živimo v dobi genomike danes vemo, da so tudi številne navidezno diploidne vrste dejansko v daljni preteklosti doživele podvojitve ali potrojitve genomov, le da se teh davnih dogodkov zaradi kasnejših sprememb ni takoj opazilo. No vrtne jagode so tudi pri tem posebnež, ki malo spominjajo na pšenico, saj se obe obnašata kot funkcionalna diploida. Kar pomeni, da se večina genov deduje, kot da bi vsak imel le po dve in ne osem različic. A jagode so posebne tudi tu, namreč kljub svoji oktaploidnosti imajo vseeno zelo majhen genom. Navadne jagode, katerih sekvenco že v celoti poznamo, imajo denimo le 481 mega baznih parov DNK oziroma vrtne 1.193. Za primerjavo, genom pšenice je od vrtnih jagod kar 33-krat večji.

Obiranje jagod, Oxnard California (foto: Alex Proimos via Flickr)
Obiranje jagod, Oxnard California (foto: Alex Proimos via Flickr)

Uh. Zdaj smo pa zašli daleč stran od Natašinega vprašanja, a naj bo. Oktaploidnost vrtnih jagod namreč pomeni, da žlahtnitelji po križanju dveh sort dobijo izjemno različne potomce. Po ocenah strokovnjakov obstaja ta hip po svetu okoli 40 večjih žlahtniteljskih programov, vsak od njih letno ustvari več 10.000 križancev in to leto za letom. In nikar ne mislite, da so kar vsi po vrsti podobni tem, ki jih poznate s trgovskih polic ali domačega vrtička. Nikakor ne, večina križancev ima številne slabe lastnosti, le redki pa vsebujejo kombinacijo lastnosti, kot si jih želita pridelovalec in kupec jagod. V desetletjih žlahtnjenja je dejansko uspelo močno izboljšati to sadno vrsto, le da se mi tega bolj malo zavedamo. Še najbolj znano je, da imajo sorte čedalje večje plodove, katerih čvrstost je bistveno večja od nekdanjih. Teža izhodiščne ameriške vrste je denimo 1-3 g na plod, današnjih jagod pa tudi 20 gramov. Izjemen uspeh je bila tudi selekcija sort neobčutljivih na dolžino dneva. Nekoč so namreč cvetele le pomladi, današnje pa cvetijo celo leto, kar omogoča pridelavo tudi jeseni in pozimi. Mnoge sorte so tudi zelo odporne na mraz in lahko preživijo tudi do – 34 oC.

Jagode 'Chandler' (foto via Wikimedia)
Jagode ‘Chandler’ (foto via Wikimedia)

Kljub temu, da jagode kupujemo z očmi, ustne in nosne brbončice pa nam šele doma povedo kaj več o sladkosti, vonju in okusu, si dejansko žlahtnitelji že dolgo prizadevajo postoriti čim več tudi v tej smeri. Denimo kalifornijska sorta ‘Chandler‘, ki jo pridelujemo že od leta 1983, je še danes ponekod v pridelavi prav zaradi njene izjemne kvalitete. Novejša (2002) je avstralska ‘Rubygem‘, če omenimo le dve. Sicer pa je sort jagod na stotine. Denimo podroben opis v Italiji pridelovanih iz leta 2002 najavlja kar 129 sort, ki pa jih vedno nove vsako leto zamenjujejo. Kar se tiče vonja in okusa, sta pred nekaj dnevi svetovno javnost razburkali dve sočasni objavi v ogledni reviji BMC genomics, kjer so ameriški in španski avtorji pripisali velik pomen določenemu genu (FaFAD1), ki naj bi izrecno vplival prav na okus jagod. Zgodba je kot običajno seveda zapletena, saj jagode proizvajajo kar 360 hlapnih substanc, od katerih naj bi jih vsaj 20 imelo velik vpliv na vonj in okus. No, omenjeni gen naj bi bil eden ključnih, ki spodbudi njihovo tvorbo. Sedaj, ko je poznan, bo torej mogoče z uporabo genskih označevalcev preprosteje identificirati križance dobrega okusa.

Morda sem s tem vsaj delno pojasnil, od kod jagodam okus oziroma zakaj ga včasih pač ni. Zvečinoma so seveda krivi geni, nekaj pa tudi pogoji pridelave. Dejansko pa pridelovalcem povzročajo skrbi še mnoge druge nadloge, zlasti glivične bolezni in škodljivci, še posebej pršice. Seznam bolezni jagod je zelo dolg, mnoge povzročajo hude izgube ali celo propad rastlin. Čeprav je jagoda večletna vrsta jo večji pridelovalci le redko pridelujejo več kot dve leti na istem polju, vedno več je le enosezonske pridelave. Potem seveda kupijo nove sadike ter kolobarijo z zemljišči.

(foto: Borut Bohanec)
Jagode iz mikropropagacije na Madžarskem (foto: dr. Borut Bohanec)

In od kod novim sadikam ustrezno zdravstveno stanje? Razmnožene so v laboratorijih za tkivne kulture in prodajane pod skrbnim inšpekcijskim pregledom. Nam najbližja »tovarna« sadik je pri Budimpešti, podobne pa obstajajo tudi v Italiji. Veliki pridelovalci, v svetovnem merilu sta največji regiji Kalifornija in južna Španija, razkužujejo tudi tla, saj je brez tega pridelava mnogo težja. Rešitev teh problemov kljub žlahtnjenju ni blizu. Pomagale bi sicer genske transformacije, ki pa jih iz znanih razlogov negativne konotacije GSO sort niti ne poskušajo uvesti. Tako ostaja le rotacija in obvezna uporaba pesticidov. Žal. No, tudi tu lahko pričakujemo spremembe, a jutri jih vsaj na vaših trgovskih policah še ne pričakujte.

(foto: dr. Borut Bohanec)
Jagode iz mikropropagacije na Madžarskem (foto: dr. Borut Bohanec)

Kaj reči še na danes modni slogan – kupujte lokalno? Velja tudi za jagode? Se je torej potrebno odreči ranim jagodam zaradi lokalnih principov? Morda se res slabo sliši, da so morale danes kupljene jagode (doma me čaka ženina  jagodna torta, link) pripotovati na kamionu z juga Španije. Pa vendar le v Španiji, posebej v regiji okoli mesta Huelva, to »rdeče zlato« predstavlja delo 50.000 ljudem in prinaša 400 milionov evrov prihodka. Podobno predstavljajo jagode zelo dober zaslužek slovenskim pridelovalcem, le da jih tržijo v kasnejšem času. Tudi naši uspešni podjetniki izvažajo svoje pridelke po Evropi. Kupuj lokalno je torej palica z dvema koncema.

(foto: osebni arhiv BB)
(foto: osebni arhiv BB)

 

Zapisi dr. Boruta Bohanca:

O žlahtnjenju rastlin in gensko spremenjeni hrani

Dr. Bohanec odgovarja na najpogostejša vprašanja in trditve, povezana z GSO

10 uspešnih primerov genskih transformacij

 

Več od Dr. Borut Bohanec

Mojih pet centov ob robu debat o odgovornosti medijev

“Sluzasta” Facebook in Twiter odločata o predsednikih držav ter o izstopih iz...
Beri dalje