Prva Meta je bila pravzaprav Francka Pšenica. Podjetna kmetica iz Sodražice, lastnica avtobusnega podjetja in mati 17 otrok. Po 1. svetovni vojni je spoznala, da otrok ne bo mogla preživljati in izšolati samo s pomočjo darov zemlje, zato je krmilo hiše vzela v svoje roke. Ustanovila je avtobusno podjetje, kupila avtobus in ob pomoči starejših sinov začela prevažati potnike na relaciji Travnik – Žlebič.
Številčna družina in krediti so zahtevali še več denarja, zato je pisala jugoslovanskemu kralju Aleksandru in ga zaprosila za podelitev koncesije še za vožnjo na relaciji Travnik -Ljubljana. Kralj je na prošnjo napisal: “Pa može ovo.”
Z avtobusoma Deutz in Fiat, ki sta prevažala potnike iz ribniškega konca v Ljubljano in nazaj, je v enem dnevu zaslužila mesečno učiteljsko plačo. Prihodki od podjetja so ji omogočili, da je svoje otroke izšolala in jih spravila do poklica. Hčere so delale v trgovini, ki jo je odprla, sinovi so vozili avtobuse in delali na kmetiji. Naša Francka je doživela dve svetovni vojni, preživela 8 otrok in leta 1963 umrla stara 88 let.
Francka je bila aktivna ženska, ki je motiko, krmilo, pero, usodo vzela v svoje roke. Bila je ljubeča in pogumna mati, energična in aktivna, podjetna kmečka gospa, širokogrudna in modra. Bojevala se je za preživetje svoje družine, za družbeno pravičnost, za napredek. Bila je motor sprememb v svojem okolju in svojem času. Francka je bila Meta.
