Ker je zame smrtna kazen samoumevno nesprejemljiva!

(foto: m5tef via Pixabay)

Po dogodkih v Turčiji, označenih kot poskus »državnega udara«, se je v retoriki javne turške politične oblasti (gospostva), med številnimi grožnjami in grozečimi napovedmi, znašla tudi napoved, ki se zdi premišljena in resna – ponovno uvesti (izvajati) smrtno kazen. Celo uvesti in izvajati smrtno kazen za »vsakršna« ravnanja, ki bi se jih lahko opredelilo in bi se jih tudi opredelilo kot točno določeno ali kot neke vrste »izdajo.« Ne le vojaško, od poveljujočih v vojski in vseh drugih pripadnikov vojske, ampak tudi takšno, ki bi jo domnevno, vsaj teoretično, vsaj po mišljenju in retoriki javne oblasti, vsaj po oblastniški razlagi tistega, kar bi o smrtni kazni določali pravni akti, lahko zakrivili politični funkcionarji, uradniki, učitelji, umetniki … ali kdorkoli.

Zato so me prijazno povabili, da bi sodeloval v javnem pogovoru na to temo. Torej na temo smrtne kazni. Oziroma na priložnostno, zaradi dogajanja v Turčiji obujeno, a prastaro temo o upravičenosti smrtne kazni. O legitimnosti te ideje. O razsežnostih smrtne kazni kot kazenskopravnega instituta, kot sistemske kazni, kot družbenega ukrepa, kot politične drže. O pravni filozofiji takšnega odnosa do ljudi, družbe, prava, politike in življenja. In podobno. Domnevam.

Povabilo sem zavrnil.

Ne želim sodelovati v javnih razpravah glede smrtne kazni. Imam jo za samoumevno nesprejemljivo.

Vsako sodelovanje v javni razpravi o smrtni kazni, v smislu »za ali proti«, razumem kot legitimiranje javne razprave o smrtni kazni, kot legitimiranje vprašanja, ali bi jo morda uvedli, ali bi jo morda kdaj izvedli, ali je sama po sebi lahko sprejemljiva ipd. Vsak poskus javnega prepričevanja tistih, ki apriorno ne nasprotujejo smrtni kazni, ki sem jim kot ideja ne zdi nesprejemljiva, ki se jim njeno zavračanje ne zdi zadeva samoumevnosti, razumem kot legitimiranje javnega prepričevanja tistih, ki naj bi se jih prepričevalo, ker gre za temo, o kateri se lahko dvomi, glede katere je vsako mnenje legitimno, kjer vsako mnenje enako šteje in naj bi zatorej šlo za vprašanje, na katerega naj se nemara in v končni fazi celo odgovori z glasovalnim odločanjem večine. Ali podobno.

Vem, da mnogi ljudje smrtno kazen kot tako, kot idejo, kot možen kaznovalni ukrep javne oblasti, kot civilizacijsko sprejemljiv institut pravnega reda, podpirajo. Razumem, da nezanemarljivo veliko ljudi marsikdaj vzklika v podporo ideji ali predlogu o izvedbi smrtne kazni ob določenih dogodkih. Ne dvomim, da mora biti upiranje smrtni kazni trajna skupna skrb. In da je treba ves čas budno in odločno paziti, da kdorkoli ideji smrtne kazni ne bi vdahnil toliko družbenega življenja, da bi šlo še za kaj več kot zgolj priložnostno soočanje umirjeno, razsodno ali obvladano človečnih na eni strani in radikalno razgretih pogledov na drugi strani. Razumem tudi, da je včasih treba to početi prav v obliki javne razprave.

Vseeno pa pri tem ne želim sodelovati. Ne želim poslušati tistih, ki so ZA smrtno kazen. Ne zmorem jih slišati. Tudi ne želim. Niti jim ne želim odgovarjati, kaj šele, da bi jih hotel prepričevati. Zame je smrtna kazen samoumevno nesprejemljiva. Nič hudega, če se vsakdo s takšno držo ne strinja. Tudi nič hudega, če ostanem nerazumljen v tej drži. Ne bom se javno pogovarjal o smrtni kazni. Četudi sem se že. Tudi v tem zapisu.

 

Dr. Andraž Teršek (foto: Šimen Zupančič / Media24)
Dr. Andraž Teršek (foto: Šimen Zupančič / Media24)

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in pravni filozof, univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, aktivno prisoten v javnem prostoru.

Več od Dr. Andraž Teršek

Genova; potovtis (pravoslovnega) iskalca

Ne le ljudje, tudi mesta imajo lahko več obrazov. Ne le v...
Beri dalje