Moj kozarec ostaja na pol poln

dr. Nataša Beranič
Dr. Nataša Beranič, farmacevtka (foto via FB Za ženske v znanosti)
dr. Nataša Beranič
Nataša Beranič, farmacevtka (foto via FB Za ženske v znanosti)

Doktorski študentje na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani svoj doktorat zagovarjamo dvakrat: prvič samo pred komisijo, čez nekaj mesecev pa še javno, pri čemer prvi zagovor velja za »ta hudega«, kjer se moraš še posebej izkazati, saj lahko komisija oceni, da tvoje delo še ni končano. Mene do mojega prvega zagovora loči še manj kot en dan, zato nervozna sedim v službi, že nevemkaterič danes pregledam pripravljeno predstavitev moje naloge in vsake toliko zajadram na splet, da se malce sprostim. Na FB opazim, da bo danes Nacionalni Odbor odločil, katere tri mlade znanstvenice bodo v letu 2013 štipendistke programa »Za ženske v znanosti«. Na ta razpis sem se prijavila tudi sama, a je datum do uradno znanih rezultatov še daleč stran, zato svoje misli spet preusmerim k zagovoru in razmišljam, kaj bi še bilo dobro prebrati, da jutrišnji dan izpeljem kot vrednega dobrih spominov.  Moje branje zmoti zvonenje telefona. Javim se na skrito telefonsko številko in ker je v naši pisarni precej glasno, preslišim, kdo me pravzaprav kliče, nakar pa vseeno ujamem, da so ravno mene izbrali za eno izmed treh letošnjih štipendistk »Za ženske v znanosti«. Gre za štipendijo, s katero želijo poudariti vlogo žensk v svetu znanosti, zato mislim, da imajo mlade mamice malce prednosti pred ostalimi kandidatkami. Ker sama še nimam otrok, ki bi mi dali kakršnokoli prednost, je ta pogovor zame vreden zlata, saj moram svoje delo opravljati resnično dobro, če so v moji prijavi prepoznali delo, vredno nagrade. Torej me morda tudi jutrišnji zagovor ne rabi skrbeti. Neverjetno pomirjena se odložim telefon, saj je s tem pogovorm izginila vsa nervoza, ki sem jo pomalem čutila že cel teden.

Priprave na podelitev štipendij od mene zahtevajo, da se v spominu dotaknem začetkov svoje kariere. Kako sem se kot študentka farmacije v svojem tretjem letniku srečala z laboratorijskim delom, ki me je popolnoma očaralo in rodila se je moja ljubezen do znanosti. Dogovorila sem se za opravljanje raziskovalne naloge in ko sem enkrat začela z delom, mi je le-to predstavljalo takšen izziv, da sem v laboratoriju preživela svojo vsako prosto minutko, saj je bilo to takrat zame moje najljubše preživljanje prostega časa. Po opravljeni diplomi sem imela sicer možnost zaposlitve v različnih službenih okoljih, a sama druge poti kot v znanosti zase nisem videla. Že v času opravljanja diplome pa je raziskovalno delo pri meni občasno dobilo grenak priokus. Zelo hitro sem namreč izvedela, da podiplomskega študija ne bom mogla nadaljevati na Fakulteti za farmacijo, saj zame ne bo prostora. Kljub temu, da sem študij končala redno, a še preden bi lahko izkusila lepote absolventskega staža ter s povprečjem, na katerega sem ponosna, to takrat niso bila dovolj glasna dejstva, da bi se morda lahko izkazala tudi v znanosti. Vseeno pa je bila vnema, ki sem jo čutila do raziskovalnega dela prevelika, da bi vrgla puško v koruzo. Začela sem iskati alternativne, a zame še vedno sprejemljive možnosti in na koncu pristala na Inštitutu za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Začela sem praktično na novo, na čeprav mikavnem, meni še vedno tujem področju, kjer niti pipete, najbolj osnovnega laboratorijskega pripomočka biokemikov, nisem znala pravilno držati. A videla sem izziv ter svoje delo opravljala s srcem. Menda tudi precej uspešno, saj sem ena od letošnjih štipendistk »Za ženske v znanosti«, hkrati pa si upam trditi, da bi se z Nacionalnim odborom, ki me je izbral kot dobitnico te štipendije, strinjala tudi komisija za zagovor mojega doktorata, ki je na mojem prvem zagovoru komentirala, da bi iz teh rezultatov lahko doktorirala dva človeka.

A zgodovina se zame ponavlja. Zaključujem z doktoratom in stremim v svojo negotovo prihodnost. Žal so danes možnosti, da po opravljenjem doktoratu ostaneš v raziskovalnih vodah povezane predvsem s srečo in ne z dejstvom, da si se izkazal kot potencial, ki ga je vredno obdržati v znanstveni sferi. Tako tokrat samo vnema, strast in zagon ne bodo dovolj, da ostanem predana raziskovanju. Trenutno so namreč v Sloveniji sredstva namenjena znanosti tako omejena, da smo vsi raziskovalci na istem. Preprosto dejstvo, ki se ga moramo zavedati vsi, ki zaključujemo z doktoratom. Sreča je v tem primeru odvisna predvsem od tega, v kateri raziskovalni skupini deluješ. Če je dovolj denarja, da te zaposlijo na projektu ali pa ga ni. Torej, v Sloveniji v raziskovalnih vodah ne ostanejo nujno najboljši, ampak ljudje, ki so ob pravem času na pravem mestu. In v tem primeru tudi zame ni več važno, ali sem svoje delo opravila samo dobro, pod- ali nadpovprečno dobro. Imam pa večjo srečo kot večina mojih kolegov, saj se s svojimi nadrejenimi pogovarjam, da po opravljenem doktoratu na našem inštitutu ostanem še kak mesec ali dva, da si lažje poiščem novo zaposlitev. Mogoče bom po teh pretečenih dveh mesecih imela še večjo srečo in bom dobila pogodbo še za kak mesec, morda celo za kakšno malce daljše obdobje.

Kljub tej sreči mi zaradi negotove prihodnosti, ki me čaka v znanosti, le-ta ne daje več vizije, brez vizije pa jaz svojega dela ne opravljam tako dobro, da bi bila sama s sabo zadovoljna. Mogoče pa je zame napočil čas, da stopim izven okvirjev, ki sem si jih sama postavila z delovanjem v znanosti. Ker je kariera zame zelo pomemben del življenja, se zavedam, da moram zase najti nove izzive, zato upam, da mi pri tem lahko pomaga znanje, ki sem ga pridobila z diplomo. Zase tako vidim možnost v farmacevtski industriji in če mi uspe, bom sicer ponovno začela znova, saj z delom v industriji nimam izkušenj. Tudi to deluje kot en »deja vu«, saj sem tudi po opravljeni diplomi nadaljevala na meni ne ravno domačem področju. Če pa pogledam na celotno situacijo z drugega zornega kota, lahko rečem, da je bila to zame odlična priložnost, kjer sem pokazala, da sem lahko v kratkem času zelo uspešna. Zato sem danes celo vesela, da moje življenje ni hotelo teči po zame najlažji poti, saj so ravno ovire, na katere sem naletela, od mene zahtevale, da se meni neznanemu področju še toliko bolj posvetim.

Če bo torej moje življenje teklo v smeri, ki se mi zdaj zdi prava izbira, na prvi pogled bode v oči dejstvo, da mi strokovno znanje, ki sem ga pridobila v času doktorata v moji nadaljni karieri neposredno ne bo prišlo prav, v resnici pa ne vem, kam me bo življenje poneslo. Mogoče bom sčasoma iskala pot nazaj k raziskovanju, tako kot jo zdaj poskušam najti nazaj v farmacijo. Mogoče po zaključenem doktoratu nikoli več ne bom držala pipete v roki in se bo takrat zdela to najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Tako kljub na zunaj zelo neugodni situaciji, s katero se trenutno soočamo mladi doktorji znanosti, moj kozarec ostaja na pol poln. Sicer plaho, a še vedno z nasmeškom na obrazu tako začnem stopati po poti neznanega, saj so me ravno takšne poti v življenju pripeljale do dosežkov, na katere sem trenutno najbolj ponosna.

Nataša Beranič, farmacevtka, štipendistka nacionalnega programa L’Oreal – UNESCO “Za ženske v znanosti” 2013

 

Več od Metina lista

Doc. dr. Darja Fišer

DOC. DR. DARJA FIŠER – vodja Katedre za jezikovne tehnologije, leksikologijo in...
Beri dalje