Naj vam starši in babica ne urejajo življenja

Nisem eden tistih, ki bi imeli kaj proti mladini, daleč od tega. Nenazadnje sem tudi sam star šele 27 let in se še štejem zraven, sodelavci pa so po večini še mlajši, zato se nimam kaj pritoževati. Ravno obratno: preseneča me, kakšne talente sem zbral na kup. Ne morem sicer reči, da je mladina pod 20-imi leti tako aktivna, kot smo bili mi, ki smo v teh letih v lokalni skupnosti predlagali in realizirali nešteto idej. Še zdaleč ne. A nimaš kaj, časi se spreminjajo. Ali pač?

PREK HOBIJEV DO IZKUŠENJ IN POZNANSTEV

Na začetku poslovne poti so mi najbolj pomagali raznoliki hobiji, iz katerih sem nevede pridobil številne izkušnje. Področij mojega zanimanja je bilo malo morje: ukvarjal sem se z otroci (pri skavtih in oratoriju; tudi učitelj smučanja sem bil), pa športom (predvsem nogomet, košarka in tek), bil sem član Kluba študentov Poljanske doline, gasilcev, pa seveda tudi pristaš ‘žuranja’, ki je tudi priročno za spoznavanje ljudi. In to šteje!

Naštetega res ne moreš vključiti v življenjepis, vendar je neprecenljivo že samo zaradi pridobivanja tako raznolikega znanja, ki ga v mladosti najlažje posrkamo. Še bolj pa zaradi samega večanja kroga poznanstev. Čeprav ima ta besedna zveza precej negativen prizvok, so namreč ravno veze in poznanstva izredno pomemben temelj pri grajenju lastne kariere.

PRAKSA: SPOZNAVANJE TRGA

Priznam, na začetku srednje šole sta tudi meni do prvih študentskih služb pomagala priti mama ali oče, za kar sem jima seveda hvaležen. A naj starši pomislijo še enkrat: ni to samo potuha, ki v prihodnosti ne prinese nič dobrega?

V zadnjih letih, odkar številni dijaki in predvsem študentje prihajajo k nam na prakso, sem prejel precej klicev staršev s prošnjo, naj le vzamemo njihovo hčer ali sina na prakso. To me je iz klica v klic bolj motilo. Kako za vraga naj vem, če je ‘mulc’ sploh kaj samoiniciativen? Bo moral ves čas nekdo sedeti zraven in mu s prstom kazati, kaj naj naredi?

Pika na i pa je bil klic, ki mi je postregel s čisto klasiko: babica je klicala v imenu vnuka, če lahko dela pri nas, potem ko naj bi skupaj poslušala moj intervju na lokalnem radiu. Navajam:

Ko je moj vnuk slišal, da pri vas nosite copate, je rekel: ‘Babi, tole je pa zame’.

Res je, pri nas je praksa, da v službi nosimo copate, vendar je to nekdo očitno vzel preveč dobesedno – praksa sta v resnici namreč delo in dokazovanje samega sebe.

Ena najtežjih stvari v življenju je najti delo, ki te veseli. Delo, kjer ti ne bo težko ostati v službi malo dlje in se popoldne na to temo še izobraževati. Pri tem ti praksa lahko zelo pomaga, saj nimaš kaj izgubiti, lahko pa najdeš delo in okolje, ki ti bosta pisana na kožo. In če se dokažeš, se ti odprejo možnosti tudi za nadaljnjo zaposlitev.

Praksa (ang. internship) je v Sloveniji sicer priljubljena le v sklopu srednjih šol ali faksov, po tujini pa je to klasičen uvod v zaposlitev. Je ‘win-win‘ situacija, saj potencialnemu zaposlenemu daš priložnost, da se izkaže in na hitro posrka ogromno znanja. In obratno: kandidat da priložnost podjetju, da v njem prepozna potencialen kader. Zato naj mladim ne bo dovolj samo praksa v sklopu uradnega izobraževanja. Treba je gledati širše, pogumno pristopiti in vprašati za neobvezno prakso. Dobri delodajalci so v tem že prepoznali pozitivne strani in bodo pripravljeni takšne prošnje tudi sprejeti.

Z IZNAJDLJIVOSTJO DO SANJSKE SLUŽBE

Še nekaj, kar ti lahko pomaga, da prideš vsaj do priložnosti in je že precej obrabljena fraza: Izstopati moraš! Na primer tako:

  • Ko se prijavljaš za delovno mesto grafičnega oblikovalca, naj bo tvoj življenjepis oblikovan v stilu celostne grafične podobe podjetja, v katerega zadevo pošiljaš. Naredi še dodaten predlog nove oblike določenega elementa ali morda predlog za nov ‘jumbo’ plakat.
  • Če se prijavljaš za tekstopisca, dodaj spisano prodajno pismo, v katerem bi strankam poskusil prodati storitve podjetja. Vzemi par obstoječih prodajnih strani in jih izboljšaj ter pošlji za primerjavo.

Prepričan sem, da se zmeraj najde ideja, kako biti drugačen; seveda pa to pride šele takrat, ko se odločiš, v katero podjetje hočeš priti. Ko veš, kdo ima storitve, vizijo in ljudi, ki so ti po godu.

Delodajalci zelo neradi slišimo: “Iščem delo, karkoli.” To dejanje iz obupa je nekaj najslabšega na svetu. Namesto tega je stavek: “Imam kar nekaj ponudb, vendar mi je vaše podjetje zaradi tega in onega daleč najboljša izbira,” prava magija in bo pozitivno vplival na odločitev.

Iz tega bi strnil še zadnji nasvet: ko se potegujete za sodelovanje, vedno naredite raziskavo podjetja. Tudi delodajalci preverimo vse možne kanale – od Facebooka, LinkedIna do iskanja v Googlu. In to je tudi naloga iskalca dela, če želi dobiti službo, v kateri bo rad ostal.

Več od Miha Lavtar

Naj vam starši in babica ne urejajo življenja

Nisem eden tistih, ki bi imeli kaj proti mladini, daleč od tega....
Beri dalje