Ne obupaj, vztrajaj do konca!

(foto: Anja Marija Arko)

O tisti zgodovinski tekmi v pariškem Bercyju, na kateri je Slovenija zmagala v tekmi za tretje mesto na 25. svetovnem prvenstvu v rokometu. Vse skupaj me je spominjalo na čase, ko sem kot največja fanica z bratoma in očetom hodila na odbojkarske tekme spodbujati moja bratranca Slatinšek.

Tekmo v Bercy-ju sem lahko spremljala šele od drugega polčasa dalje, ravno, ko je Slovenija kar precej zaostajala za Hrvaško. Pridružila sem se svojim sodelavkam, Maši, Ani, Nini in Jani. Moja navijaška kri je ob pogledu na rezultat kar zavrela. Začela sem delati to, kar običajno delam na tekmah, ko igra ekipa Slovenije, ne glede na vrsto športa.

“Dajmo, Slovenija! Dajmo fantje!” In hitro je padel gol. To je spodbudilo moje sodelavke, da smo vse začele navijati: “Slovenija, Slovenija!” Dve sva imeli res srečo, da imava še posebej močne glasove – z Mašo Arko sva nekdanji zborovski pevki 🙂 -, navijale smo pa vse. Neumorno. Še bolj smo vihrale z zastavicami in še bolj napele veliko zastavo pred nami. Tako kot tudi drugi navijači po dvorani, posebej nenehno skakajoča družba za nasprotnim golom, kjer so bile tudi družine in prijatelji rokometašev ter večina drugih navijačev iz Slovenije.

Imele smo občutek, da imamo s to ekipo navijačev kontakt. Mahale smo jim in jih spodbujale pri njihovem “Kdor ne skače, ni Slovenc!” Bile smo otoček slovenskih navijačev na našem delu tribune. Gledali smo na uro, vse je še možno … “Dajmo fantje, do konca, akcija!” In spet je padel gol, odlična akcija, obramba. Vedno več je bilo videti slovenskih zastav na vseh tribunah, vedno več navijanja za Slovenijo. V prvem delu tekme je namreč izgledalo, kot da je skoraj vsa dvorana hrvaška, v barvah rdeče-bele šahovnice. Kasneje pa je bil občutek, da dvorana navija za Slovenijo.

(foto: osebni arhiv)

Imele smo krasno lokacijo, v neposredni bližini gola, ki so ga naši fantje branili, kar nam je dalo poseben elan za glasno navijanje. Imele smo občutek, sploh zaradi odlične obrambe, da nas fantje slišijo, kar nas je dodatno spodbudilo, da smo bile še glasnejše. Slednje se je očitno slišalo tudi v televizijskem prenosu, tako da smo, kot so nam povedali čez nekaj dni, skoraj preglasile komentatorja Milovanoviča. Videle smo le naše fante, ki so se odlično borili in imele občutek, da naše navijanje deluje pozitivno. Spet je padel gol, evforija je samo še naraščala.

Na srečo se v rokometu tekma lahko hitro obrne. Na tej fenomenalni in zgodovinski tekmi se je na srečo izteklo v naše dobro. Hvala, hvala, hvala, fantje, za takšno igro in energijo. Nepozabno!

(foto: Maša Arko)

Ali so nas domači in prijatelji prepoznali po glasovih, ki so jih slišali na televiziji? Da, vendar smo to ugotovile šele po tekmi. Ana je dobila sms med tekmo od brata, Mašo je takoj prepoznal bratranec Davor in več prijateljev, eden pa ji je sporočil, da je že hotel ugasniti televizor in ga je samo naše navijanje prepričalo, da vztraja do konca. Jaz sem prav tako dobila sms med tekmo od nekdanjega sopevca, ki očitno dobro pozna moj glas, a sem sporočilo videla šele kasneje.

(foto: Ana Strnad in Maša Arko)

Vesele smo, če smo lahko vsaj malo prispevale k vsej močni energiji, ki so jo dali od sebe fantje, trener, navijači v dvorani in v Sloveniji. Rezultat nas je vse ponesel nekam nad oblake. Bravo, fantje! Najboljši ste! Poklon vsem navijačem v dvorani in Sloveniji ter drugod! Hvala tudi vsem za pozitivne odzive na naše nenačrtno in nenadejano javljanje v Slovenijo preko mikrofonov športnih novinarjev.

Značke
Več od Anja Marija Arko

Ne obupaj, vztrajaj do konca!

O tisti zgodovinski tekmi v pariškem Bercyju, na kateri je Slovenija zmagala...
Beri dalje