Ne

(avtorica: Polonca Štritof K8)

to ni opravičilo.

in ni frustracija.

je nekaj, kar ni ujelo svojega časa.

ko sem bila stara 30 let, je prišla mimo. vztrajala in cepetala mi je po telesu kar nekaj časa, potem se je izgubila. ne, ni se. jaz sem jo.

zadušila željo po otroku. malce nelagodno je le to, da mi je neskončno odleglo, ko sem jo videla negibno ležati in izginevati v vodeno prosojnost. kot snežinko na topli koži.

trideseta sem začela in jih končujem utrujena. od iskanja službe in vztrajanja v njej, od dvomov vase. od solz. od neizmernih labirintov birokracije in dvodimenzionalnih uradnikov. od bolečin v križu. od bolečin v kolenu. od bolečin v želodcu. od bežanja. od sebe.

neumljivo se mi zdi, da sem sploh uspela ob sebi zadržati človeka. ala mu vera. sredi neznosnega direndaja teh zakletih tridesetih sva misel na otroka torej malce dajala na stran. za čas, ko se bo umirilo. za čas, ko bo čas. in potem se je umirilo. dobila sem službo pri sebi s. p., kjer sem brezkompromisna šefica, a si ne upam ugovarjati. od bolečin je ostala še tista v kolenu in ravno sva začeli shajati.

poročila sva se. župnik nama je zaželel, da bi bila rodovitna. takrat me je zasrbelo po vranici. opomnilo na željo. na ta dan ti veliko ljudi želi kopico otrok. nek sorodnik je možu celo zaželel, da bi jih čim prej nakavsal čim več. in tako sva po poroki ostala naplavljena na otoku zakoncev skupaj z željo po otroku, ki je bila in hkrati ni bila. je hotela biti. odšla sem do ginekologov. ti so ugotovili, da imam skoraj 40 let, da imam neko situacijo na rodilih in da moram po operaciji (zakaj niste že prej?!) takoj in nepreklicno na postopek umetne oploditve.

saj ste vendar zelo verjetno neplodni. neplodni, neplodni, neplodni.

nerodni.

sem torej šla pod nož in medtem ko sem ležala ali se sprehajala po hodnikih ginekološke, sem jih srečala. potem opazila in nazadnje še videla. punce, ki so prihajale na dnevno dozo procesa umetne oploditve. prosojne. izčrpane od bolečine. lahko rečem uvele? uvele.

skuštrana, kot se za paciente spodobi, odeta v dolgo pastelno zeleno spalno srajco iz bombaža, ki je počasi začel dobivati moj vonj, sem odjeknila. telo je zakričalo. je zakričalo en tak dolg, prodoren in odločen ne, da ga je bilo nemogoče preslišati. napol zadeta od anestezije sem se še isti dan odpeljala domov in nič več vrnila. željo sem pokončala tam. ne morem skozi postopek razčlovečenja, da bi na nek ihtav način iz sebe izsilila človeka. če ima dojenček namen priti, bo prišel. čisto narahlo, kot jutranja rosa. a zanj ne grem čez sebe, čez trupla. še nikoli nisem bila tako boleče iskrena do sebe. in potem še do moža, kar je moralo zarezati globoko in na rezilu je bila sol. sebično je in neverjetno grozno, ampak ujamem se pri misli, da bi se mi v tem trenutku in na tak način otrok kot projektil zadrl v zdravo meso.

tako. dolga pot v ne. in še zdaj ne vem, če je tako prav. še zdaj ne vem, koga vse sem/bom prizadela. vem le, da ne gre drugače.

vem tudi, da se je ne moral nekako preliti v črkovje. se zadnje čase toliko govori o tem, kdo in do kakšne mere bo upravljal z ženskim telesom in njeno pravico do biti to, kar je, da mi je slabo. slabo tudi zato, ker te debate, protesti in nenehni spletni zaudarki ječarjev morale nekako dajo slutiti, da sem na dobri poti na grmado.

tovrstne topline si pa še ne želim.

morda zato tako rada pišem po hladnem kamnu.

Več od Polonca Štritof K8

Ne

to ni opravičilo. in ni frustracija. je nekaj, kar ni ujelo svojega...
Beri dalje