Nezadosten obseg sredstev in kratkoročen način financiranja znanosti škodujeta

(foto: MIH83 via Pixabay)

V sredo 19. aprila se bo v Ljubljani zgodil Shod za znanost, ki bo zagotovo, če predpostavimo dovolj množično udeležbo, pomenil precedens na področju znanosti in organiziranosti znanstvenikov v Sloveniji. Namreč, v zgodovini samostojne Slovenije se še nikdar ni zgodilo, da bi se na protestnem shodu zbrali – znanstveniki. Za kaj gre?

Slovenski Shod za znanost je sicer satelit globalnega March for Science, ki bo po svetu potekal v soboto 22. aprila, se pravi ob Svetovnem dnevu Zemlje.

Izvorna ideja za March for Science je namreč prišla iz ZDA, povod zanjo pa je bila odločitev sedanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da ukine Agencije za okolje, kamor spada tudi problematika podnebnih sprememb. Ta je že v času predsedniške kampanje zagovarjal skeptična stališča do obstoja podnebnih sprememb, o čemer se sicer strinja skoraj sto odstotkov klimatologov – izjeme so le neokonzervativni »think tanki«.

Vendar je pobuda March for Science že v ZDA kmalu presegla svoj osnovni povod. Tako ne gre več samo za problem političnega napada na okoljsko znanost, temveč je ta dogodek namenjen opozarjanju na splošno degradacijo pomena znanosti in znanstvenega dela, ki privzema različne oblike od države do države. Ponekod se izraža kot ignoranca nosilcev oblasti do znanstvenih dognanj ali celo njihovo zanikanje, drugje pa kot njena gluhost za post-krizni (varčevalni) problem podfinanciranost znanosti iz javnih proračunskih sredstev, ki jih znanstvenoraziskovalna dejavnost potrebuje za svoj obstoj.

Znanstvenoraziskovalna dejavnost je namreč eno tistih področij, ki je izrazito dolgoročno naravnano – znanost je dolgoročna ali pa je ni. Nezadosten obseg sredstev in kratkoročen način financiranja znanosti (od projekta do projekta do naslednjega projekta) ne škodujeta zgolj materialnemu in socialnemu položaju raziskovalk in raziskovalcev, temveč v zadnji instanci tudi kvaliteti znanstvenih rezultatov.

Natanko to pa je že nekaj let ključni problem znanstvenoraziskovalne dejavnosti v Sloveniji.

Po podatkih Statističnega urad RS (SURS) je Slovenija iz državnega proračuna leta 2015 namenila pičlih 0,41 odstotka BDP za Raziskovalno in razvojno dejavnost (RRD).

Po podatkih Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), ki je v Sloveniji glavni delilec proračunskega denarja, namenjenega RRD, je ta imela v letu 2016 proračun 144,5 (vsi podatki so v milijonih evrov), a od tega zgolj 59,2 odstotka (85,5) za to, kar Agencija sama v svoji metodologiji opredeljuje kot »stabilno financiranje«, ki ga lahko razumemo kot dolgoročno. Ta številka pa se dodatno zniža, če upoštevamo, da se k »stabilnemu financiranju«, poleg sredstev za raziskovalne programe (57,6), ki edini pomenijo dejansko raziskovanje, štejejo še sredstva infrastrukturnih programov (9,4) in ustanoviteljskih obveznosti (18,4), ki pomenijo podporno dejavnost, ne pa samih raziskav.

Kot je v svoji primerjalni analizi pokazal dr. Gregor Kramberger iz Inštituta Jožef Stefan, se Slovenija z omenjenim 0,41 odstotka BDP uvršča na sam rep 14 držav, v katerih je uradna valuta evro (iz primerjave so izpuščene članice evro območja Ciper, Litva, Latvija, Malta in Irska): za Slovenijo zaostaja samo Slovaška, pri čemer sta ti dve državi, skupaj z Grčijo, tudi edini, ki za RRD namenjata manj kot 0,5 odstotka BDP. Portugalska, denimo, ki tudi spada med države, ki jih je globalna finančna kriza najbolj prizadela, namenja za RRD enkrat več javnih sredstev kot Slovenija.

Zaradi nizkih proračunskih sredstev za RRD je še toliko bolj pereč drugi ključen problem te dejavnost v Sloveniji: neustrezen način financiranja.

Omenili smo že, da je manj kot 60 odstotkov proračuna ARRS namenjenega »stabilnemu financiranju«, tj. financiranju temeljnih raziskovalnih programov. Posledica tega je, da si mora velika večina predvsem mlajših raziskovalcev finančno pokrijte za svoje plače nenehno iskati v kratkoročnih virih financiranja, med katere spadajo različne vrste raziskovalnih projektov (temeljni, aplikativni, podoktorski itd.). Pri tem velja poudariti, da je bil eden od načinov varčevanja v RRD v Sloveniji med leti 2011 in 2016 ravno ARRS-ovo neizvajanje letnih projektnih razpisov oziroma raztegovanje postopkov posameznega razpisa na dve proračunski leti, pri čemer seveda ARRS nič ne zavezuje k letnemu izvajanju projektnega razpisa. V nasprotju z visokim šolstvom, kjer je financiranje sicer prenizko, a vendarle stabilno, raziskovalna dejavnost namreč ni financirana neposredno na zakonski podlagi, temveč sta višina in frekvenca sredstev odvisni od arbitrarne odločitve vsakokratne resorne ministrice ali ministra.

A kot rečeno, pri tem ne gre zgolj za prekaren položaj tistih raziskovalcev, katerih plače so odvisne od uspešnosti pri pridobivanju projektov. Gre za to, da so raziskovalci in raziskovalke zaradi eksistenčne nuje prisiljeni posamične raziskovalne teme prilagajati tako trenutnim trendom (po navadi tržnim) kot tudi času trajanja projekta, čeprav je sam tip raziskave, ki jo opravljajo, izrazito dolgoročen. Posledično seveda trpi kvaliteta rezultatov. To seveda ne pomeni, da je slovenska znanost primerjalno gledano slaba, nasprotno. S še tako pičlimi finančnimi sredstvi se po številu objav slovenski znanstveniki uvrščajo na peto mesto med EU28, po vseh najpomembnejši kriterijih pa v zgornjo polovico.

Shod za znanost bo tako dejanje protesta proti takšnemu načinu degradacije znanstvenoraziskovalne dejavnosti v Sloveniji in uničevanju slovenske znanosti, za katero so odgovorne vse Vlade RS od leta 2010 dalje.

Poleg predvidljivih zahtev po zvišanju proračunskih sredstev za to dejavnost ter spremembi zakonodaje na tem področju, Shod poteka tudi pod geslom »Proti antiintelektualizmu in klientelizmu«. Zadevi sta povezani. Finančna degradacija znanosti namreč lahko uspe samo v okolju, ki je pred tem doživelo skoraj popoln izbris javnega intelektualnega prostora in v katerem znanje, vednost in argumenti nimajo nobene avtoritete več.

Samokritično je treba reči, da smo k takemu položaju dolga leta prispevali tudi raziskovalci sami s svojo pasivnostjo. Samo upamo lahko, da je prihajajoči Shod za znanost prvi korak k temu, da znanju, vednosti, argumentom in resnici povrnemo vsaj delček izgubljene avtoritete, v primerjavi s katero bi post-resnični svet izpadel marginalen in nepomemben.

 

ODPRTO PISMO VLADI, DZ, DS

SODELUJOČE USTANOVE (PO ABECEDNEM REDU)

Podporniki shoda za znanost (po abecednem vrstnem redu)

Več od Dr. Boštjan Nedoh

Nezadosten obseg sredstev in kratkoročen način financiranja znanosti škodujeta

V sredo 19. aprila se bo v Ljubljani zgodil Shod za znanost,...
Beri dalje