Novinarji smo dolgočasni in dolgoročni študenti

(foto: Fredrik Walløe via Flickr)

Novinarka in urednica Barbara Šurk o poročanju z Bližnjega vzhoda in kulturnem šoku ob vrnitvi v Evropo, spremljanju begunske problematike za največje svetovne medije, o tem, kako se spreminja novinarstvo in kako se spopadati s poplavo izmišljenih novic. V zadnji epizodi podkasta Metin čaj sta jo gostila Nataša Briški in Aljaž Pengov Bitenc.

Celotno vsebino 102. epizode lahko poslušate TU, spodnji prepis je skrajšana priredba pogovora z Barbaro Šurk.

O “PRESENEČENJIH”, KOT STA BILA BREXIT IN IZVOLITEV TRUMPA

Barbara Šurk: “Takšni dogodki se ne zgodijo v vakumu ali kar naenkrat. Ne, to je proces. Ni šlo za sovražnost navadnih ljudi, ampak jezo in gnev delovnih ljudi, ki jim mediji, predvsem pa politiki, že nekaj let ali celo desetletij niso več prisluhnili. K temu smo dodali še politično korektnost, kaj se sme in česa se ne sme reči, in potem pride do takšnih rezultatov.

Ne pristajam na to, da bi tiste, ki so glasovali za brexit ali Trumpa, opisovali kot nekakšne norce ali manijake. Niti slučajno!

Takšna debata se mi zdi absolutno pod nivojem resne debate, ker to ni res. Ni res, da so ekstremisti samo na eni strani, ekstremisti so na obeh straneh. In vsi imajo svoje medije, svoj prostor na spletu.” 

O NOVINARSTVU DANES

Barbara Šurk: “Novinarji smo kot rudarji, mislim, da se medijskim hišam dogaja podobno, kar se je rudarjem pred desetletji, ko so začeli zapirati rudnike. Družbe se ne informirajo več na način, kot smo mi mislili, da se. Družbena omrežja so nam omogočila to, da se lahko družimo samo z enako mislečimi in tako filtriramo tudi novice. Ne poplava informacij, poplava mnenj je problem. Ta stvar, da novinarji vemo vse o vsem, je zmotna.

Mislim, da je obveščanje še vedno osnova našega poklica. Novinarji nismo nikoli zgodba, vedno sem bila proti temu “kaj se pa tebi dogaja”. Ko sem še delala za slovenske medije, sem imela prav tesnobne napade, ko sem morala pisati komentarje. Koga pa briga, kaj si jaz mislim, mar ljudi ne zanima bolj, kaj jaz vidim? Ne zagovarjam objektivnosti, ker vem, da je ni. Ko pišem, pišem o stvareh, ki sem jih videla ali o nečem, kar mi je nekdo rekel, zapisi niso plod nekih spoznanj, do katerih bi prišla v samoti ali misli, ki bi me prešinile po neki večerji. Jaz nisem filozofinja, zelo rada pišem, še raje pa poročam.

Na Politicu je ogromno mladih novinarjev, meni se zdi zelo zanimivo, kako so prepričani, da je vse, kar potrebujejo za to, da poročajo, v računalniku, ki stoji pred njimi.

Ko je meni nekdo rekel, daj naredi to in to, je bil moj prvi instinkt vedno, da sem vzela blok in svinčnik ter odšla ven. V skrajnem primeru pogledam številke in začnem vrteti telefone. Zdaj pa ostanejo na mestu, grejo na računalnik in se ne premaknejo. Ne mislim nič slabega s tem, zgolj kot oris, kako se je novinarstvo spremenilo.

Ja, postaviš mlade novinarje v parlament, ampak njihova naloga ni, da zadovoljijo tvoji predstavi o načinu poročanja, ki je zabavljaštvo, pa da bo dinamično, pa zanimivo, pa notri še kakšna informacija ali pa tudi, če ne, pomembno je, da bo barvasto in barvito. V resnici smo novinarji dolgočasni in dolgoročni študenti, če mene vprašaš.”

O LAŽNIH NOVICAH, KI SE ŠIRIJO S POMOČJO DRUŽBENIH OMREŽIJ

Barbara Šurk: “Jaz za to ne krivim novodobnih medijev, ampak tradicionalne, ki jih je zaradi nižanja naklad, upadanja gledanosti zagrabila panika. Pozabili so na svoje poslanstvo in vodili uredniško politiko v napačno smer, v nekakšno tekmovanje, da bo to privlačno za oči in ušesa, namesto, da bi gradili na tem, da je osnovno poslanstvo informiranje ljudi, ne pa spreminjanje teh standardov.”

Celotnemu pogovoru z Barbaro Šurk lahko prisluhnete TU.

Več od Metina lista

Destroying the welfare state poses a threat to gender equality

It seems that women are unable to shake off supportive and caring...
Beri dalje