Novinarska manipulacija in zloraba zaupanja

(foto via radiostudent.si)

RTV Slovenija je javni zavod s posebnim pomenom. Za uresničevanje svobode izražanja in javnega komuniciranja v politični skupnosti ima poseben institucionalni pomen. Zato je tudi urejen s posebnim zakonom. Temeljna načela in pravila za delovanje tega posebnega javnega zavoda so tudi nekoliko posebna, v primerjavi z drugimi radiji in televizijami. Ta posebnost je utemeljena predvsem z ustavno določenim javnim interesom, ki določa družbeni status javne RTV in je normativno izhodišče njenega delovanja.

Zaposleni uredniki in novinarji v javni RTV Slovenija ne uresničujejo svoje svobode izražanja, pač pa prevzemajo – privilegirano – odgovornost za uresničevanje ustavno določenega javnega poslanstva tega javnega zavoda. To poslanstvo izhaja iz svobode izražanja kot ustavne pravice, ki je hkrati normativno zagotovilo splošne svobode javnega komuniciranja. Ta svoboda je seveda nujni pogoj za demokratičnost in vladavino prava, ki sta osrednja opredeljevalna koncepta sodobne ustavne demokracije in ustavniške politike.

(foto via radiostudent.si)
(foto via radiostudent.si)

Uredniki in novinarji, zaposleni v RTV Slovenija kot javnem zavodu se morajo zavedati – takšnega – konteksta svoje zaposlitve. Od pristnosti njihove delovne avtonomije, zavesti o svoji družbeni odgovornosti, zavezanosti k pravni pravilnosti ravnanj in osebne integritete je odvisno, ali bo ta poseben zavod kos svoji družbeni funkciji; demokratizacijski in legitimacijski funkciji.

Zato mora biti tudi naš, državljanski odnos do te istitucije malo poseben: v smislu visokih pričakovanj do urednikov in novinarjev glede zakonitosti, transparentnosti, strokovnosti, dobrovernosti in poštenja njihovega dela.  Takšna pričakovanja gre razumeti kot del državljanske odgovornosti pri uresničevanju ustavne pravice do svobodnega izražanja v najširšem pomenu te pravice. Uresničuje se tudi kot pozornost tistim ravnanjem, ki pomenijo odstopanje urednikov in novinarjev ne le od kriterijev spodobnosti, ampak tudi od kriterijev pravne sprejemljivosti njihovih ravnanj. Na takšna ravnanja je treba opozoriti. Na primer v obliki vljudnega in dobrovernega protesta. Tako je treba braniti zavedanje, da je vsakršno uresničevanje poslanstva javne RTV v praksi stvar javnega interesa. Zato so tudi tisti ekscesi uredniškega ali novinarskega dela, ki morebiti neposredno prizadenejo pravico ali drugačen interes posameznika, hkrati problem v javnem interesu. Razlog je enostaven: javnost lahko napačno ali izkrivljeno informirajo (vključno z zavajanjem in manipulacijo), javno delujoče posameznike pa lahko odvrnejo od javnega delovanja v občem interesu.

In o konkretnem primeru.

S časovnim zamikom sem si v spletnem arhivu RTV Slovenija ogledal pred tem spregledani studijski pogovor s predsednikom Ustavnega sodišča v oddaji Odmevi, tik pred Božičem. Uvod v pogovor je bil prispevek novinarke, ki je vključeval tudi moj komentar.

Moje razmišljanje je bilo predhodno posneto v pritličju stavbe RTV Slovenija. Snemanje sem pogojeval z obljubo, da bo končni posnetek mojega komentarja objavljen dobroverno in poklicno korektno, s tem pa v skladu z mojo brezpogojno željo, namero, odločenostjo in osebno zavezanostjo k strokovno utemeljenemu, celovitemu, stvarno argumentiranemu in večplastnemu komentiranju ustavnopravnih vprašanj in dela ustavnega sodišča. V tem oziru sem posebej izpostavil in poudaril mojo željo, da se nedvoumno, brez prirejanja, brez rezanja izjav izven celotnega konteksta, uravnoteženo in zatorej brez sleherne manipulacije objavi predvsem moje izjavljanje o tem, zakaj je ustavno sodišče tako pomembna institucija, zakaj je za delovanje, kakovost in razvoj nacionalne ustavne demokracije nepogrešljiva institucija, zakaj delo ustavnega sodišča ocenjujem kot dovolj dobro in zakaj so marsikatere kritike na račun ustavnega sodišča, posebej pa na račun posameznih ustavnih sodnic in sodnikov, strokovno neutemeljene, neverodostojne, nepremišljene ali neprepričljivo ostre. Predvsem tiste, kjer gre za diskvalifikacijo ad personam in ne za vsebinsko kritiko ad rem.

V pogovoru, ki se je snemal, sem posebej poudaril moje poklicno in državljanjsko spoštovanje do ustavnega sodišča kot institucije in do dela ustavnih sodnikov. Prav posebej pa, da je ustavno sodišče še vedno edina institucija, ki se osredotoča na ustavna izhodišča, načela, vrednote in pravila pravnega in političnega sistema. Zato je zame ustavno sodišče sistemsko nepogrešljiva institucija. Ti in podobni poudarki so vselej sestavni del mojega javnega dela, govorjenja in pisanja, ki zadeva ustavno sodstvo in ustavnosodno odločanje. Preverljivo in dokazljivo.

V sklepnem delu mojih pojasnil sem omenil, da prav zaradi pomena tega sodišča kot institucije, pa seveda tudi zaradi moje ustavniške družbene vloge, smem in moram o delu tega sodišča, ali pa o ravnanju posameznega sodnika ali sodnice, javno razmišljati tudi kritično; če pri tem neomajno ostajam zavezan strokovni, torej stvarno (ustavniško in ustavnopravno) utemeljeni kritiki. In šele povsem na koncu sem kot nedavni primer ravnanja ustavnega sodišča, ki je pustilo odprt prostor za ustavniško polemiko, omenil aktualno odločbo glede referenduma o družinski zakonodaji. To sem dopolnil s kritiko tistega dela ločenega mnenja predsednika ustavnega sodišča, ki vsebuje zapisano sugestijo o domnevni legitimnosti in ustavnosti prepustitve odločanja o ustavnih pravicah in svoboščinah vsakokratni večinski volji volivcev na referendumih.

V oddaji Odmevi je bil končno objavljen samo ta zadnji, majhni delček mojega siceršnjega in znatno daljšega izjavljanja na temo »analiza in ocena dela ustavnega sodišča v preteklem letu«; torej kritična izjava o ustavnem sodišču, ki se ni vsebinsko opredelilo do vprašanja protiustavne diskriminacije v kontekstu referenduma o družinskem zakoniku in izjava na račun omenjenega zapisa predsednika ustavnega sodišča v ločenem mnenju. Gledalcu je bil vsiljen vtis, da sem o ustavnem sodišču in njegovem predsedniku rekel samo to, da sem ju naslovil zgolj s kritiko in da sem takšno kritiko podal izolirano od česarkoli drugega. Predvsem pa, da o sodišču nisem rekel ničesar drugega, predvsem pa ničesar pozitivnega.

Ne vem, ali je bil takšen izven kontekstualni in manipulativni razrez mojih razmišljanj rezultat novinarkinega ali uredniškega dela. V to se tudi ne spuščam. Ravnanje pripisujem RTV Slovenija in ga sprejemam kot nedopustno manipulacijo, z grobo zlorabo mojega zaupanja v profesionalnost in dobrovernost javnega zavoda. Razumem jo kot uresničitev vnaprejšnje in slaboverne odločenosti nekoga, da se me zgolj uporabi kot kritičnega komentatorja, ki se mu bo na drugi strani kot nekakšno protiutež postavilo izjavo drugega komentatorja, ta pa bo do ustavnega sodišča bolj prijazna. In da se bo to storilo z daljšim pogovorom, v katerem bom kot intervjuvanec dobil vtis, da mi je omogočeno sporočiti javnosti prav tisto, kar bi želel sporočiti, četudi se bo potem z vnaprejšnjo odločenostjo izrezalo samo tisto, kar bo gledalec lahko videl, slišal in razumel kot izolirano kritiko in ničesar drugega razen kritike.

Takšno novinarsko ravnanje potem pri gledalcu doseže učinek, da kot pravoslovni in ustavniški komentator nisem storil in tudi ne želel storiti ničesar drugega, kot le vehementno, srborito, napadalno in skoraj v smislu jezikovnega pretepaštva pri javni rabi uma dregniti v ustavno sodišče in njegovega predsednika.

Takšno novinarsko delo ne pomeni pravilnega in primernega uresničevanja ustavne pravice do svobodnega izražanja, ki vključuje svobodo javnih medijev in občil. Tudi ne pomeni primernega in pravilnega uresničevanja svobode, avtonomije in poklicne odgovornosti novinarjev in urednic/urednikov. Ne pomeni niti skladnosti z normativno določeno novinarsko etiko. Nasprotno, pomeni zlorabo novinarskega statusa in pravic, tudi privilegijev, ki gredo zaposlenim novinarjem in novinarkam v RTV Slovenija po pravnih in etičnih normah. Pomeni tudi nizkotno in grobo zavajanje javnosti. Prav tako pomeni prispevak k ohranjanju in stopnjevanju prav tistih problemov in slabosti javnega delovanja, javnega razpravljanja in uresničevanja institucionalizirane javne moči, proti katerim se novinarji in javni mediji deklarirano borijo in to tudi morajo početi – v vmislu svoje družbene vloge in njenih normativnih zavez. In nenazadnje, takšno novinarsko ravnanje pomeni grobo kršitev posameznikovega osebnega dostojanstva, njegovega imena, ugleda in časti, tudi poklicne in osebne integritete. Na ljudi, ki svoje znanje, védenje in osebnost dajejo javnosti na vpogled in jih prepuščajo kritični presoji javnosti, deluje z zastraševalnim učinkom in jim  jemlje tako pogum kot voljo za javno preverljivo delo v javnem in občem interesu.

 

andraž teršek
Dr. Andraž Teršek (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Andraž Teršek, pravni filozof, ustavnik in univerzitetni učitelj tem iz prava, filozofije, etike, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde in intelektualec, aktivno prisoten v javnem prostoru. 

Več od Dr. Andraž Teršek

Je Ustavno sodišče odgovorno za Gospodarjevo nečloveškost?

Ob ustavnosodni odločbi št. U-I-295/13 in Primeru izbrisa kvalificiranih obveznic Ali vemo,...
Beri dalje