Novoletna želja

Georgia O'Keeffe, Yellow Hickory Leaves with Daisy, 1928 (foto: Sharon Mollerus via Flickr)

Novica preteklega leta, da bodo v Tate Modern v Londonu gostili razstavo Georgie O’Keeffe, me je dodobra vznemirila. Če se vame ne bi zalezel strah zaradi terorističnih groženj, bi sedla na letalo in šla na razstavo. Ko sem prebrala, da so razstavo preselili na Dunaj v Kunstforum, ni bilo nobene dileme.

Nisem dobra poznavalka, sem le ljubiteljica kulture in lepega. Bogati me. Razburka domišljijo. Prestavi v nek drug čas in občutke, ki z realno situacijo nimajo dosti skupnega. Velikokrat jih niti ne želim deliti z nikomer. Razlagati, kaj me gane na sliki, v knjigi, na filmu, zakaj mi je življenjska pot umetnika, pisatelja ali slikarke nekako blizu, se mi velikokrat zdi razvrednotenje lastnih misli.

Veliko retrospektivno razstavo, ki jo je delno pripravljala še Georgia o’Keeffe sama, sem si ogledala v začetku leta 1988 v National Gallery of Art v Washingtonu. Dve leti po smrti je razstava prikazovala vseh šest desetletij ustvarjalnega nemira ene najbolj znanih in priznanih umetnic 20. stoletja. Obširen članek in komentar, za kako veliko umetnico gre, je ob otvoritvi razstave na prvi strani objavil časopis The Washington Post. Moderna po instinktu, so takrat zapisali. The Post, časopis, ki ga je nedavno kupil Amazon, je zdaj po obsežnosti tiskane izdaje le še bleda senca takratnega.

Ko sem med 6-mesečnim bivanjem v Washingtonu iz čiste radovednosti nekoč stehtala časopis in težo prevedla v kilograme, sem kar ostrmela: kilogram in 600 gramov je tehtal.

Približno toliko, kolikor je tehtal katalog, kupljen na razstavi, ki je z mano potoval domov v Slovenijo. Katalog, shranjen v velik kovček brez ključavnice, ki je pokal po šivih, je skrival še eno dragocenost – manjšo vsoto dolarjev, ki sem si jih prislužila z varstvom otrok v McLeanu, predmestju Washingtona, kjer sem živela. Še danes se spomnim strahu, da se bo kovček raztreščil in bo moje bogastvo izgubljeno. No, k sreči se nič takega ni zgodilo.

Na slikarko me je opozorila moja prijateljica, slikarka slovenskih korenin, Lillian Brulc. Tudi ona se je, tako kot Georgia, šolala na Art institut of Chicago. V tisti zasneženi zimi, na prelomu v leto 1988, sva z Lillian sedeli v njeni skromni sobi v Jolietu, kraju južno od Chicaga, tipični naselbini Slovencev. Srebali sva cimetov čaj in Lillian, ki je med drugim ilustrirala prevod Cankarja, je navdušeno pripovedovala o umetnici, ki je ustvarjala v samoti, obkrožena z divjo naravo.

Georgia O'Keeffe, Oriental Poppies, 1927, Weisman (foto: Sharon Mollerus via Flickr)
Georgia O’Keeffe, Oriental Poppies, 1927, Weisman (foto: Sharon Mollerus via Flickr)

Georgia o’Keeffe je bila samosvoja ženska. Njeno tesno, bolestno povezanost z možem Alfredom Stieglitzem, opisuje film režiserja Boba Balabana. Z Georgio so povezane nekatere skoraj mistične razsežnosti odnosa z mnogo mlajšim partnerjem in tudi slikarko Frido Kahlo. A njeno delo je tisto, ki najbolj buri duhove. Prizori divje narave, okostij in čudovitih velikih cvetov. Njene slike na dunajski razstavi, ki bo odprta do konca marca, so me ganile – drugače kot prvič, a oči so se spočile na njih.

Včasih premišljujem, ali je vračanje v preteklost le znak staranja ali nostalgije po že doživetem.

Zame je več kot to. Čar ponovnega občudovanja slike, ponovnega branja knjige, ki me je navduševala nekoč, ali ogleda filma, ki me je spravil v jok ali smeh, je v samoizpraševanju, kaj brezčasnost zame pomeni danes. Nekaj, kar se ne stara, se sooči z nekom, ki se stara, zori in se spreminja. A v samem bistvu ostajam enaka in to mi je všeč. Umetnine so zato lahko naše zrcalo. Zame – iskrenost do sebe. Kajti le ta iskrenost lahko vodi do iskrenosti do drugih.

Zato bom še kdaj pobrskala po katalogu Georgie o’Keeffe, gledala stare filme Woodya Allena in si zavrtela kakšnega od sentišev Leonarda Cohena ali Princa. Vem, kaj mi je vse to pomenilo nekdaj, in vem, kaj mi pomeni danes. Želim si, da me vse to očara tudi čez leta.

Več od Darja Groznik

Otroci bodo stavkali! Nepreklicno! Do uresničitve njihovih zahtev.

Dovolj jim je. Njihova ustavna pravica je kršena. Po 56. členu Ustave...
Beri dalje