če me kdo vpraša, kaj sem delala v času kakih ključnih katastrof, ki jih pomni svet in domovina, imam v predpizdniku precej klavrne zgodbe.
ko je umirala jugoslavija in je v sloveniji divjala vojna, nikakor nisem mogla prepričat fotra, naj vendarle gremo na težko pričakovano »morje« v moravskih toplicah. »na morje« smo šli vedno, pa čeprav smo vedno šli v toplice. tako se je reklo. marketing. dopust smo zaradi vojne odpovedali in to se mi je zdelo precej večja grozota kot kar koli drugega, kar sta mi kacin in bavčar stoično pripovedovala iz grundigove škatle. tudi ko je neko jugoslovansko letalo letelo tik nad nami proti krvavcu, prebilo zvočni zid in smo čemeli v zaklonišču s povštri na glavah, sem pogledovala proti staršem in ju bodrila: »pa sej, če bo dons tole fertik, jutri še vedno loh gremo, anede? js mam vse spakiran.« nove kopalke sem imela, nove! samo tisto sezono popularne, matervola. [13 let]
ko sta se sesula dvojčka v new yorku, sem delala sadno kupo v lokalu, kjer sem stregla med študijem. ura je bila 15.32, poslušala sem dogodke in odmeve na valu 202. bolj kot s tragičnostjo trenutka in posledicami, ki jih je ta nosil za svet, sem se ubadala s smetano, ki se ni hotela naredit, pa da se jebeš, z gosti, ki so vedno prihajali v fakin trumah in se nikoli niso zvrstili en po en, kot bi si vsak normalen natakar želel. poleg tega sem vsa koprneča pričakovala sms takratne simpatije. in ko je prišel, v njem iskala skrite pomene, ki jih ni bilo. [23 let]
in tako sem ta teden, ki so jih zaznamovala sama minevanja, še posebej pazila in beležila svoja doživljanja noter in navzven. ob strmoglavljenju nemškega letala sem postala purrvatnica in, priznam, sem več časa namenila birokraciji kot notranji analizi dogodka. ko sem slišala, da je bilo na letalu kar nekaj otrok, sem ravno besnela po tipkovnici. oblil me je mrzel pot. roke so za trenutek obstale. pogled je ušel na orhidejo, ki se mi spet bori za življenje [se bojim, da nikoli več ne bo vijoličnih cvetkov]. ob smrti, ki je šokirala slovenijo, sem sedela v čakalnici pred ambulanto za rentgensko slikanje in so se mi orosile oči. tak … top udarec pod jetra.
in potem, ob smrti mojega pekmeza, me je povsem zadelo in sem se zrušila še sama. sicer na pogrebu, a ne preveč teatralno, solze so bile edini pokazatelj, da me je ceremonija izžela. do amena. ko so v misli začele uletavati stare fotografije s planine konjščica, na katerih se bašemo z masovnikom na kruhu, v ušesa pa uleti najprej oljska gora, potem pa še tišina, je človek že čisto brez robčkov. popolnoma te ožamejo, izžamejo ti pogrebi. kaj šele bližnje. eno samo mučenje so. [37 let]
prepovedala bi jih. ja. brezprizivno. dokončno. itak je že preveč končno vse, kar se dogaja ob minevanjih.
pokopališča, ta naj pa ostanejo. magari samo za snemanje membranj.
Avtorica: Polonca Štritof, doštudirala je angleški in italijanski jezik na Filozofski fakulteti, a ni vedela točno, kaj naj s tem počne. Tako jo je pot nesla v OŠ, na raziskovalni zavod, v nevladno organizacijo, nazadnje tudi v korpo svet. Obožuje humor, ki malce zapeče. Rada bi znala risati. Kadar ni ravno polomljena, se z veseljem dobro prešvica na kolesu ali na kakem hribu. Hodi v gledališče, kjer se občasno tudi zaljubi. Piše blog, na Twitterju jo najdete pod @streetof.
Kolumne Polonce Štritof na Metini listi:
– oluščim plasti in razslojim sloje