Potovanje iz Ljubljane v Šiško

Naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec (1834-1887) je slovenski javnosti nemara najbolj znan po svojih kratkih zgodbah, satiričnih spisih in potopisih, ki jih je objavljal v Slovenskem glasniku. Črtica, ki vam jo v odlomkih prinašamo spodaj, je luč ugledala 15. maja 1859 in nedvomno spada v vse tri kategorije. A naj vas šaljivi ton ne zavede: Potovanje iz Ljubljane v Šiško je jako seriozno branje.

zemljevid

Zemljevid, z rdečo je vrisana pot (vir: dLib.si)

Ljubljana z okolico 1916

Ljubljana z okolico leta 1916 (vir: dLib.si)

Na peščenem polju naše literature se med vsemi cvetlicami naj bolj obnaša potopis. Naši časniki so nam prinesli že veliko potopisov iz naše lepe domovine, in menda je nič več groblje po vsem Slovenskem, da bi ne bila že našla svojega Homera; le poti od Ljubljane do Šiške še ni nihče tako popisal, kakor zaslužuje ta pot.

Ljubi bravec — zdaj bi se bil kmalo zmotil, sem že mislil pristaviti „in ljuba bravka”, in prav iz serca rad bi bil pristavil te dve besedi, ali kaj! ker vem, da „Glasnik" ne najde milosti pred Slovenkami. Naj bo! — Ko bi me bile slišale, kako globoko sem jaz zdihnil pri zadnjih besedah, vem, da bi se ena ali druga omečila. — Tedaj: Ljubi bravec , ki me boš spremljal po tej poti, te prosim, ne zameri, da — Jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi, Popisuje pota naše domačije, Se uriniti želim, verjemi mi, da meni le nevolja sili pero v roke, ker vidim, da je samo pot od Ljubljane do Šiške tako zanemarjena od naših potopiscov.

Ljubljana

Ljubljana (vir: dLib.si)

Ljubljana okoli 1900

Ljubljana okoli 1900 (vir: dLib.si)

Ljubi bravec! ali si že kedaj bil pri Bitencu ali pri Žibertu v Šiški? Če še nisi bil in te mika me spremiti, počakaj me o pol štireh „pred mostom"; če si pa le enkrat stopil čez prag ene teh dveh hiš, boš gotovo z menoj pritegnil, če pravim, da je ta pot bolj vredna popisana biti, kot bodi si ktera hoče po kamniti Čičariji. Ljubljančane vsaj, to vem, imam vse na svoji strani, in to je že nekaj, akoravno še ne vse.

Vsaka cesta pelje v Rim, pravi star pregovor, in kar stari pregovor pravi, je gotovo res, in lej! ta pregovor velja tudi za Šiško. Midva bova šla od „pred mosta" le zato, ker sem jaz te poti nar bolj navajen in to tudi veš, da navada je železna srajca....Glej! na južno izhodni strani se dviguje homec in na homcu čepi ljubljanski grad; kteri zidar je pri zidanju tega gradu mavto napravljal in kdo je opeko žgal, tega ti ne vem povedati. Nama pred nosom je špitalski most; če si radoveden, kdaj je bil zidan in če se poznaš na rimske številke, poglej na letnice, ki jih ima na čelu. Kamen je apnenik, ograje so pa iz železa vlite.

Špitalska ulica okoli 1900

Špitalska ulica okoli 1900 (vir: dLib.si)

Prešernova (nekdaj Slonova, danes Čopova) ulica leta 1918

Prešernova (nekdaj Slonova, danes Čopova) ulica leta 1918 (vir: dLib.si)

Hotel pri Slonu in Pošta okoli 1920

Hotel pri Slonu in Pošta okoli 1920 (vir: dLib.si)

Od „predmosta" se vleče pot navkreber proti severo- zahodu. Na levo sedijo po klancu zaporedoma branjovke, ki ti vipavsko in nevipavsko sadje ponujajo. Tu moraš kaj kupiti, ti ne pomaga nič, če ravno eni uideš, boš drugi v pest prišel....

Zdaj sva namreč že v Slonovih ulicah. Tlak po Slonovih ulicah ni veliko slabeji, kot po druzih Ljubljanskih ulicah. Gotovo sta v teh ulicah zato tudi dva brivca in ranocelnika, da je pomoč prec pri rokah, ali prav za prav pri nogah, če bi si utegnil kdo nogo spahniti ali zlomiti... Od „predmosta" do konca Slonovih ulic sva potrebovala tri minute in 27 sekund, kdo drugi bo znabiti potreboval več ali pa tudi manj; to je tako, kakor je mož in kakoršni so koraki.

Šelenburgova (danes Slovenska) ulica

Šelenburgova (danes Slovenska) ulica (vir: dLib.si)

Zdaj stojiva tu, kot dva Herkula na razpotju. Od tod peljejo štiri ceste proti vsem štirem stranem sveta. Midva imava dve na izbere; ena derži proti zapadu, druga proti severu, po obeh se pride v Šiško. Meni ste znani obe prav dobro, jaz te peljem, po kteri je tebi ljubo. Samo to ti povem, da perva pot je bolj stranska, in že stari Komenij, ki je pisal „svet v obrazih", svari popotnika, naj se varuje stranskih potov in bližnic, ker one ga pripeljejo večkrat v prepade ali pa med tolovaje. Akoravno „pod turnom" ni prepadov in ni moških tolovajev, vendar ga bogajva, on že ve, zakaj je to pisal; on je jako star, toraj vsaj še enkrat tako moder, kot midva oba.

Dunajska cesta okoli 1910

Dunajska cesta okoli 1910 (vir: dLib.si)

Pojdiva tedaj proti severu! Tej cesti, po kteri greva zdaj, se pravi dunajska cesta, to se pravi, če bi človek neprenehoma šel po tej cesti in bi na nobeno stran ne krenil, bi prišel na Dunaj; če bi šel pa potem iz Dunaja po ravno tej cesti nazaj, bi se ji reklo: teržaška cesta, ker po nji bi prišel v Terst. Iz tega se vidi, kakšen razloček je, ali gre človek naprej, ali gre nazaj. To ti le po strani povem, da boš vedil, pri čem da si, ko bo od tega govorica.

Na levo in na desno dunajskih ulic stoje hiše lepe in nelepe, pa ne vem, čigave so. Pa kmalu morava spet to cesto zapustiti in se na levo zasukati.

Dunajska cesta okoli 1924

Dunajska cesta okoli 1924 (vir: dLib.si)

Evangeličanska cerkev okoli leta 1850

Evangeličanska cerkev okoli leta 1850 (vir: dLib.si)

Na  celovški cesti prideva do lutranskega tempeljna in do Kolizeuma, obe hiši stojite na levo ceste. Zdaj bi bila lepa priložnost govoriti od Lutranov in od drugih krivovercov, tu bi lahko popisal celo življenje Luther-a Martina, tu bi lahko povedal, kako se je nova vera po Kranjskem zaplodila, kako so jo potem zaterli, i.t.d. i.t.d. Te zgodovinske zmesi bi bilo vsaj za eno Glasnikovo polo; že sem mislil iti iskat potrebnega gradiva, pa sem se zbal, da bi mi ti, ljubi bravec, med tem ne zadremal. Torej prepustim to drugemu bolj zvedenemu peresu.

Ulica Marije Tereze (danes Gosposvetska) okoli 1913

Ulica Marije Tereze (danes Gosposvetska) okoli 1913 (vir: dLib.si)

Od kolizeuma je prerokoval ranjki Prešerin, da se bo v njem um s kolesom terl, in skoraj bi djal, da je imel Prešerin prav, ker če ogleduješ zdaj to obširno poslopje, ne boš veliko umnega našel ne v njem ne okoli njega. Lej, lej! tam v kotu leži tudi staro polomljeno kolo, gotovo je to tisto, s kterim so um terli, in to kolo se je zdaj iz zgolj jeze, ker nima

Razgled z Bellevue na Tivoli leta 1928

Razgled z Bellevue na Tivoli leta 1928 (vir: dLib.si)

ničesar več treti, samo sterlo. Ti nesrečno kolo! ko bi bil jaz pevec, bi zabrenkal od tebe tako strašno balado, da bi celo tebi samemu vstajali lasje po koncu. Hitiva naglo iz tega nesrečnega mesta, če ne, se znabiti kolo spet oživi in tudi nama potere to troho uma, kar ga še imava.

Veseli se! Še nekaj korakov, pa sva v „prosti naravi." Oh, v prosti naravi. Kako se človeku zlajšajo persi, kako se čuti prerojenega, kako radostno plava lahka duša po čistem azuri, ko pride iz tesnega mestnega ozidja med zelene livade, bogate polja in cveleče travnike — le škoda, da jih ravno zdaj pokriva debel sivi prah, kterega tudi nama sovražni veter nosi v oči.

Pogled z ljubljanskega grada okoli 1930

Pogled z ljubljanskega grada okoli 1930 (vir: dLib.si)

Ozri se na desno ! Tu se razprostira peščeno polje do šumeče Save in še unkraj reke do gričev in hribov, ki so bili nekdaj s tamnimi gozdi obraščeni. Zdaj pa vzdigni svoje oči in poglej orjaške planine, ki dvigajo svoje „z večnim snegom" pokrite temena do nebes, poglej jih, — akoravno ti jih gost oblak zakriva. Nak! toliko veselja je preveč za prekajeno serce mestjanovo ! Bi se res zjokal od veselja ! Tudi ti si ginjen, blagovoljni bravec, pa to je znamnje dobrega nepopačenega serca. Nič se ne sramuj solz, ki bi ti kot bob debele lahko padale na brado, ko bi je kaj imel — le toliko pazi, da se mi od ginjenja ne zverneš v cestni graben.

Šiška pri Ljubljani okoli 1900

Šiška pri Ljubljani okoli 1900 (vir: dLib.si)

Konec Latermanovega drevoreda morava iti čez cesto in potem naju pelje pot naravnost v Šiško. Še do cerkve greva skupaj, potem sem spolnil svojo dolžnost. Jaz grem zdaj še naprej pod goro do Žiberta, ti pa pojdi nazaj ali pa še z menoj naprej, kakor ti je ljubo, jaz te k ničemur ne silim. Od začetka celovške ceste do Šiškarske cerkve sva potrebovala 14 minut in 53 sekund, tedaj vsega skup: 21 minut in 29 sekund. Če bi šel pa rad še naprej po svetu pogledat, gotovo se bo dobil kak rodoljub, da te bo spremljal radovoljno, ter nam pozneje povedal, kako sta hodila. Z Bogom! Potopis „for ever !"

Pripravil in uredil Žiga Cerkvenik

 

Šiška pri Ljubljani okoli 1920

Šiška pri Ljubljani okoli 1920 (vir: dLib.si)

 

Gostilna pri Žibertu okoli 1900

Gostilna pri Žibertu okoli 1900 (vir: dLib.si)

 

 

Print Friendly
ZNAČKE: , , , ,

0 komentarjev

Bodite prvi s komentarjem.

Objavite komentar


*