Prave alternative ni, vztrajanje je samo alternativnost, a je nujno

(foto via Paige Nance, Flickr)
Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)
Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde in intelektualec, aktivno prisoten v javnem prostoru.  

Politična in socialna alternativa vselej obstaja. V Sloveniji obstaja dnevno politična alternativa, pa pravno politična alternativa, ekonomsko politična, socialno politična, vzgojno-izobraževalna, kulturno politična in še katera. Predvsem pa obstaja alternativnost. Mislim na ljudi dela, znanja, modrosti, etične drže in umnosti. Mislim na suverene predstavnike znanosti. Mislim na intelektualce. Tudi na mlade intelektualce, osredotočene na razmišljujoča odkrivanja in samospoznavanje. So navdihujoče in zavidljivo intelektualno jedro srednjeročne prihodnosti. Daleč stran od dnevne politike. Prav tako predaleč stran od prepoznavnosti v očeh pogosto popreproščene množice. Ti ljudje znanja in idej poznajo, razumejo in vedo tisto, kar družbeno vplivnejšim in v tem oziru pomembnejšim drugim ni dano spoznati, razumeti in vedeti. Predvsem pa te prve »zanima« tisto, kar one druge očitno ne zanima. A ob neznosni banalnosti kriterijev družbenega vpliva ta priložnostna narava skupinskega nastopanja, skupaj s prešibko organiziranostjo na daljši čas, onemogoča tej alternativnosti moč pristne družbene alternative – tu in zdaj. Zato bi bila postavitev teze, da je mogoče neposredno pokazati na pravo, pristno alternativo, ki je tudi organizirano delujoča dnevno politična alternativa in je tu in zdaj, sprenevedavo početje.

Prav zaradi tega se prepoznavi kot edina pristna in delujoča alternativa ponuja vztrajanje na alternativnosti. Razmišljujoči in umni alternativnosti. Ta nasprotuje sveti preproščini pri javni rabi človekovega razuma in uklonljivemu sklicevanju na parolo o politični kvazikorektnosti vselej, ko gre za javno uprizarjanje pomanjkanja osebne odgovornosti in civilnega poguma. Ali pa cehovskemu napuhu te ali one stroke pri poskusih monopoliziranja javnega statusa razsodništva ob nesoglasjih glede odgovorov na vprašanja z etiketo strokovnosti. Nasprotuje tudi vsebinskemu siromašenju javnega nastopaštva, koristoljubnemu izigravanju človekove dovzetnosti za manipulacijo ipd. Za to alternativnost sta pomembni vztrajnost in neomajnost. Tudi pri iskanju preboja, ali pa vsaj obvoza trpke realnosti obstoječega političnega procesa in družbenih praks. Posebej tistih, ki pogojujejo demokratičnost političnega procesa, kakovost pravnega sistema, socialnosti družbenega dogajanja in zaščite posameznikovega dostojanstva kot osebe.

(foto via riotlainie.buzznet.com)
(foto via riotlainie.buzznet.com)

Javno delo intelektualcev krepi vtis o pospešenosti pri oblikovanju idej o spremembi sistema in družbene paradigme. Na primer v smeri socialnega kapitalizma s človeškim obrazom, neposredne demokracije, postdemokracije in demokratičnega socializma. Javno se torej mislijo konkretne, sistemske in dolgoročne rešitve družbenega stanja. Pri tem pa ni mogoče spregledati ovir, zaradi katerih je v velike in bistvene spremembe v sistemu na kratki rok težko verjeti. Psihologija volivcev v naslednjem predvolilnem procesu in volilnem glasovanju bo po vsej verjetnosti ostala enaka. Torej pogosto dovzetna za manipulacijo, prazno politikantstvo, politično estradništvo in politični mačizem, medijsko prepoznavnost kot odločilni kriterij izbire na volilno nedeljo, levo-desno polarizacijo, našivašizem in vse tisto, kar dnevno politiko ohranja kot prostor človekovih slabosti. Porazdelitev volilnega telesa nedvomno ne bo doživela radikalnih pretresov. Predvidevati je mogoče, da bo na obeh koncih volilne Gaussove krivulje ostalo približno enako število nepremakljive volilne podpore, na sredini pa delno do pretežno neopredeljeni volivci, od katerih se bo samo manjši del udeležil volitev. Ob tem ne gre pričakovati, da bi volilna udeležba presegla, ali pa sploh dosegla 70%. Glede na zakonitosti političnega prepričevanja volivcev in dosedanje izkušnje ni verjetno, da bi bile strokovnost, vsebina političnih argumentov in intelektualnost politična strategija, od katere bi si kandidati obetali svojo volilno uspešnost. Medijska pozornost bo verjetno ostala prevladujoče osredotočena na parlamentarne politične stranke. Pa tudi prevladujoče razkrivaška (namesto preiskovalna), z večjim zanimanjem za to, kdo javno govori in manjšim za tisto, kar pove. Strankokracija se ne bo odpovedala organizacijskemu monopolu v dnevni politiki. Prvaki parlamentarnih političnih stranke skoraj zagotovo ne bodo konceptualno presegli dosedanje pogovarjanje o istih vprašanjih volilne zakonodaje z istimi predlogi o manjših spremembah volilne zakonodaje, ki ne bodo ogrozile njihovo ponovno izvolitev.

(foto via Paige Nance, Flickr)
(foto via Paige Nance, Flickr)

Prostor za realno izvedljive spremembe, ki bi imele kratkoročni pozitivni učinek na družbeni razvoj, vidim na področju vzgoje in izobraževanja in pravne države. Glede prvega. Univerze si morajo končno izboriti pristno avtonomijo. Državi morajo odpovedati nadzor nad vsebino svojega raziskovalnega in pedagoškega dela. Ustanavljanje novih študijskih programov je treba zajeziti in premišljeno preurediti. Vsi študijski programi morajo biti ali prevedeni v uradno priznane poklice, ali pa mora država z zakonodajo zagotoviti, da se lahko diplomanti vseh študijskih programov, ki so po posebnih kompetencah bistveno primerljivi, enakopravno potegujejo za delovna mesta na razpisih. Ukiniti je treba oblike sodobnega suženjstva, kakršno je neplačano pripravništvo, ki ga narava dela ne zahteva. Pred agresivnim vdorom neoliberalne ekonomske logike gospodarstva na univerze je treba zapreti vrata. Znanju je treba vrniti značaj vrednote same po sebi. Odločno in takoj. Učitelje in vzgojitelje je treba vpeti v interdisciplinarno premišljen sistem kakovostnega izobraževanja, ki je določeno trajnostno. Integriteta in avtonomija učiteljev in vzgojiteljev morata biti učinkovito zaščiteni. Posebno pozornost velja nameniti opolnomočenju učiteljev in vzgojiteljev za uporabo prava in etike kot orodja za  učinkovito reševanje konkretnih vprašanj v funkciji zaščite znanja, vzgoje vrednot, koristi otrok in integritete poklicev v vzgoji in izobraževanju. Pedagogiki in psihologiji je treba zagotoviti posebno mesto v vzgojno izobraževalnih procesih. Vzpostaviti je treba prijazen, a posredno obvezen sistem preventivne in spremljevalne vzgoje in učenja za starše.

Glede drugega. Študentje morajo zahtevati prevetritev učnih načrtov in politike pravnega učenja na fakultetah. Dvigniti morajo strokovna, raziskovalna in pedagoška pričakovanja do učiteljev. Predstavniki pravniških poklicev v pravosodju morajo okrepiti družbeno odgovornost. S civilnim pogumom morajo prevzeti osrednjo vlogo pri zagotavljanju socialne države kot družbe aktivne solidarnosti, pravne države kot vladavine prava, ki gnezdi v razumnosti, ustavnosti in pravičnosti zavezujočih vsebin, predvsem pa pri preseganju golega pravniškega formalizma in avtoritarnega legalizma. Problem pravosodnih praks, ki teh ciljev ne uresničujejo, morajo na kratek rok reševati generacije mlajših nosilcev funkcij v pravosodju. Odvetniki, ki so v sistemu prepogosto edini prepričljivi varuhi ustavnih pravic in svoboščin, naj se v večji meri odločajo za preusmeritev v sodniški poklic. Predsednik države naj ima ugledne predstavnike odvetniškega poklica prednostno pred očmi pri odločanju o predlaganju novih ustavnih sodnikov. Kot absolutna prioriteta naj se na pravnih fakultetah uvedejo sprejemni izpiti, z vključenim testom moralnega razvoja.

Ne glede na značilno nesoglasnost dnevne politike je treba vztrajati pri zahtevi, da se z nujnimi spremembami zakonske podlage organu za nadzor nad integriteto in korupcijo, ki je lahko komisija, zagotovi moč sprejemanja zavezujočih odločitev, vključno z razrešitvijo odgovorne osebe s funkcije.

Mnogi ljudje premišljeno civilno upanje usmerjajo v legitimno pričakovanje, da se bo nezanemarljiv del družbene sile, ki je vzniknila iz vstajniškega gibanja, uspešno politično organiziral in uspel z uravnoteženo kandidaturo v naslednjem volilnem procesu. Spremlja naj ga okrepljena mreža strokovne in intelektualne suverenosti, predvsem pa etične prepričljivosti, ki se očem preveč površnega iskalca sledi o izvorih avtoritete na površini medijsko koordinirane realnosti skriva v družbenem tkivu.

Vztrajni alternativnosti pripisujem sposobnost za pomembne kratkoročne spremembe.

»Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo« (Konfucij).

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v reviji EMZIN (Letnik: XXIII, številka: 3-4).

 

Zapisi dr. Andraža Terška:

Nihilizem in javna politika vzgoje in izobraževanja

Hudičev advokat: resne grožnje svobodi izražanja

 

Več od Dr. Andraž Teršek

Upor in nasilje – čigava?

Ob dogajanju v Turčiji, oznakah »državni udar« in komentarjih političnih menedžerjev Dr....
Beri dalje