Pravila o delovnem času je treba na novo urediti

(foto: Unsplash via Pixabay)

Naj za uvod povem, da ne opravljam dela, ki je takšne narave, da bi moja odsotnost vplivala na zdravje ali življenje ljudi – delam v pisarni; svoje delo obožujem in res rada opravljam. Vseeno pa mi delo, ob ustrezni organizaciji, dopušča, da si privoščim prosti čas in tudi večdnevno odsotnost – sem zamenljiva …

KOMU ZVONI?

Nahrbtnik na ramenih, kapa globoko čez ušesa, ker je “polarni mraz”, na rokah rokavice, z dodatkom za “touch screen”, da sem tudi med hojo vsaj približno operativna. Hitim v lokalni fitnes, kjer bom skupino krasnih punc gnala, da bodo dobro uro kurile kalorije in se potile. Veselim se jih. Tik preden vstopim v fitnes, še zadnjič pregledam elektronsko pošto, ki jo sprejemam na svojo pametno napravo in se poglobim v branje službene pošte. Skoraj zamudim z začetkom vadbe.

S prijateljico na kavi klepetava in se smejiva, debatirava o različnih stvareh, ko se moja pametna naprava v torbici oglasi, saj sem pozabila utišati zvok. Pokukam na telefon in ko vidim, da gre za službeno sporočilo, ga odložim; vendar – moja ženska radovedna plat mi ne da miru: “Samo na hitro bom pokukala, morda je kaj nujnega,” kot da bi se res lahko zgodilo v službi kaj takšnega, da ne bi moglo počakati do jutri zjutraj ali vsaj še kakšno uro. Na hitro začnem odgovarjati na e-sporočilo.

Nedelja popoldan, z družino gledamo film, ko mi zazvoni službeni telefon. Ignoriram telefon, ki preneha šele, ko se “izzvoni”. Takoj se spet oglasi (tokrat druga telefonska številka) in zaskrbi me, da pa je res kaj narobe – saj me kar tako nihče ne bi klical na službeno številko v nedeljo popoldan, a ne?

DELOVNI ČAS BREZ MEJA

Vse pogosteje slišim pogovore znancev, prijateljev, pa tudi povsem naključno srečanih ljudi, ko se pogovarjamo o tem, da službe nikoli zares ne izklopimo oz. je ne moremo izklopiti. In se sprašujem, katera trditev je resnična: je ne moremo izklopiti, ker tako od nas pričakuje delodajalec, poslovni partner, narava dela … ali ne izklopimo zaradi lastnega občutka pomembnosti in nenadomestljivosti – da hranimo svoj ego?

Verjamem, da je resnica nekje na sredini med obema trditvama – za delovne naloge, ki niso vezane na normo oz. so nemerljive, je težko določiti količino, ko bi z gotovostjo lahko zatrdili, kdaj je zares narejenega dovolj in določiti zgornjo mejo zadolžitev, ki naj jih opravimo v določenem času. Zato se količina dela veča in nenadzorovano kopiči. To pa pogosto pripelje do tega, da postane obseg dela neobvladljiv in prevelik ter delovni čas brez meja. Vprašanje pa je, ali smo delavci takrat, ko se zavemo, da je obseg dela prevelik, dovolj odločni in prepoznamo lastne sposobnosti in omejitve, ter si pravočasno brez slabe vesti priznamo, da je obseg dela prevelik za eno osebo? Ali o tem tudi seznanimo delodajalca, ki bi delo drugače prerazporedil, morda pomagal z drugačno organizacijo dela, vsekakor pa bi nam moral zmanjšati količino dela?

Zakonodaja natančno določa dovoljen obseg delovnih ur, ki predstavljajo polni delovni čas, vendar je digitalizacija dela pripomogla k temu, da smo lahko na razpolago delodajalcu ali poslovnim partnerjem skoraj kadarkoli in kjerkoli.

Hkrati pa je digitalizacija tudi omejila nadzor delodajalca nad delovnim časom delavca. Medtem, ko so še pred kratkim službeni telefon, službeni računalnik in oddaljen dostop do službene mreže predstavljali priznanje in posebno zaupanje delodajalca do/v delavca, so danes skorajda vsakdanjik. Ne predstavljajo več posebne ugodnosti za delavca, pač pa možnost/dolžnost opravljanja dela preko polnega delovnega časa, ne da bi hkrati pridobili pravico do koriščenja presežnih ur ali izplačila nadur. Te ure razpoložljivosti delodajalcu ali celo opravljenega dela namreč sploh niso evidentirane – kot da jih ni. Zaradi takšnega načina in tempa dela, se vse pogosteje govori in sliši tudi o preobremenjenosti in izgorelosti delavcev, neučinkovitosti zaradi utrujenosti.

TAKO NAPREJ NE GRE VEČ, NEKAJ JE TREBA SPREMENITI

Vse to je pripeljalo do potrebe, da se pravila o delovnem času ponovno pregledajo in uredijo. Zato so nekateri delodajalci v tujini že predvideli omejitev delodajalčevih posegov v prosti čas delavca tako, da zapovedujejo pravico do izklopa. To pomeni, da mora delodajalec zagotoviti, da delavec ne more dostopati do službene mreže, v določenem času delodajalec delavca tudi ne sme poklicati ali mu poslati službene pošte.

Nekatere evropske države so že uspešno uvedle krajši delovni čas od 40-urnega tednika in s svojim vzorom kažejo smernice za časovni obseg dela v prihodnosti.

Tudi nekateri ugledni slovenski delodajalci se zavedajo, da je ob ustrezni organizaciji delo možno opraviti na način, da prerazporejen delovni čas ali nadure niso potrebne. Zavedajo se pomena zadostnega počitka delavcev za kakovostno opravljanje dela v rednem delovnem času. In ti delodajalci onemogočajo delo preko polnega delovnega časa! Torej se da, tudi v Sloveniji.

Z ustrezno organizacijo dela, ustrezno zastavljenimi stroški delodajalca in doseganjem takšne cene pri naročnikih, ki bo pokrila stroške delodajalca do tolikšne mere, da si lahko zagotovi dovolj delovne sile za opravljanje celotnega obsega dela.

In ker se mi zdi, da nič ni črno/belo, seveda tudi tukaj ni preproste formule, saj je vprašanje, ali smo nenormirani delavci (tisti, ki lahko nesemo delo s sabo v kino, na sprehod …) pripravljeni na takšne ukrepe. Kaj bo takšna sprememba prinesla nam? Tako se sprašujem, je res moj pametni telefon – ki ga ne uporabljam le takrat, ko se izprazni baterija in se aparat izklopi zaradi prekomerne uporabe – pametnejši od mene, ki se ne znam/zmorem odklopiti?

Več od Rosvita Novak

Pravila o delovnem času je treba na novo urediti

Naj za uvod povem, da ne opravljam dela, ki je takšne narave,...
Beri dalje