Predsodki

»Ne, oči je rekel …«

Hodil sem nekaj deset korakov naprej, pogled se mi je zažiral v s soncem obžarjene kamne, ki so že kakšnih pet ur škrtali pod utrujenimi nogami, ki so me nosile v hrib pod modro nebo, zdaj pa so pri spustu v dolino še komaj podpirale moje telo, ki se je zibalo v meditativnem stanju. Deset, petnajst zavojev nazaj sem mlajši hčeri očetovsko poznavalsko rekel, naj se kar razgleduje po prepadnih stenah, toda naj se pri tem ustavi. Oziranje po okolici in hoja v gorah ne gresta skupaj, sem dodal.

In zdaj sem na pol ujel pogovor manjše skupine za mano, v kateri je bila tudi hči. Po tonu njenega glasu sodeč se ni strinjala z novim navodilom, naj kar hodi in si ogleduje naravo. Samo naj se ne ustavlja. Njej se je očitno sprožil refleks, čez oči se ji je prikazal odtis mojih besed in je rekla: »Ne, oči je rekel …«

Oči je rekel.

predsodki

To je kot jutranja skladba, ki se ti zasadi v tisti najbolj rutinski del misli, začelo jemati mojo pozornost, medtem ko sem lazil proti vedno bolj oddaljeni dolini, temu vrelcu poživitve. Kolikokrat sem kaj rekel, kar je otrok vzel kot najdragocenejšo sladkarijo, ki jo je vsrkal, združil s svojimi sokovi, svojo bitjo iz plastelina, kolikokrat sem se odzval na neprimeren način, na primer v s čustvi razgretem avtu, in se pri tem ne zmenil za izsušeno okolico, ki vsrka sleherni pljunek, za otroke, ki nikoli ne ubežijo strelam, ne odskočijo pred potresi. Majhni otroci v svoji brezpogojni večnosti staršem skočijo v naročje. Ne vprašajo, zakaj se oče posmehljivo obregne ob drugačno barvo kože, ne zanima jih, zakaj je samo najdražje najboljše, ne dvignejo pogleda s svoje nove igračke, toda z enim ušesom ulovijo piskajoč glas matere, ki se – tako govorijo starejši – z enako obrazno kretnjo neodobravanja, kot jo je znala sestaviti že njena mama, torej otrokova babica, z zvedavo sosedo sprašuje, zakaj, za boga milega, neka mama iz šole ne izpiše gibalno oviranega sinovega sošolca, ki je povrhu zelo verjetno še duševno moten, saj da zavira vse ostale, še zlasti pa njenega pametnega sina. Tako se v dovzetnih mladih mislih naseli nekaj, česar nato še dolgo ne znamo poimenovati, se pa v naključnih trenutkih življenja odklepa in zaklepa. Ter duši, zastruplja. Nas in vse okoli nas.

Rekel sem. Rečem. Rekel bom.

Predsodki se kot družinska zlatnina selijo iz ene generacije v drugo. Živijo v nas, rovarijo po nas, nas črvičijo, nebrzdano – v različnih odtenkih ter nepričakovanih situacijah – izbruhnejo na dan, in se barvajo na naših obrazih, pretakajo po naših gubah, trzajo čez naš jezik, usmerjajo pot naših oči.

Vse refleksne odzive, ko bolščimo v dnevnik, ko se sprehajamo po časopisnih črkah, ko žugamo, se posmehujemo, se postavljamo nad druge, ko samo v šali žalimo s kvaziduhovitimi izrazi, ko v želji po odmevnosti posplošujemo, ko sodimo iz cone udobja, polne samoumevnih pritiklin, otroci vzamejo za svoje in jih pozneje uporabijo kot predlogo za starševsko vedenje. Ko v poznejših letih notranji otrok v intenzivnih trenutkih išče odraslo vrv, za katero bi se prijel, iz miselnega predala vzame lepo zložene kopije in bere z njih. To je tisto, kar pozna. S tem se počuti doma.

Predsodke je mogoče odpraviti. Toda najprej se jih je treba zavedati, začutiti je treba, da so ovira.

Ne da se jih rešiti samo tako, da si dopoveduješ, da jih nimaš. Izvrtati je treba luknjo skozi navidezno steno, ki nas ograjuje, in doumeti, od kod predsodki prihajajo, zakaj jih imamo, ter ponotranjiti, da jih ne potrebujemo več. Predsodki so izjemno breme, ki nas tlači, in tega se pogosto sploh ne zavedamo. Če želimo narediti korak naprej, se je treba otresti navlake. Za to pa je potrebno ogromno truda, ki ga hitre sodbe in še hitrejši odzivi ne terjajo. Razumevanje je proces, ki zahteva branje, opazovanje, prilagajanje, poslušanje, pogled čez domači plot. Vse to je sovražnik predsodkov.

Seveda je v občutljivih letih, zlasti v letih odraščanja, normalno, da preverjaš, razbijaš meje, odklanjaš in iščeš krivce, v določenem trenutku tudi zatajiš, toda ko za sabo pustiš nekaj uhojene poti, ko se nekajkrat spotakneš, se potolčeš in porežeš, ko stopiš s prestola sveta, se začne resno izpraševanje svojih lastnih stališč, ki niso enoznačna vse življenje, niso nepopravljivo vkoreninjena v nas, ampak jih je treba prilagajati realnosti sedanjosti in klestiti vso tisto težo, ki nas reže za vrat, ki se kot šrapneli preteklosti zasadijo v naše bistvo.

Pri tem ne gre za to, da bi se trmasto obnašali, kot da smo vsi na pravi strani brega. Nismo. Ljudje smo različni tu ali tam, smo dobri in slabi tu in tam, otroci s tem nimajo težav, s starševskimi vsiljevanji pa jim to prirojeno kakovost, da sprejemajo, hote ali nehote samo zameglimo, nacepimo. V družbo, prepleteno z raznoraznimi odnosi, jih pospremimo s predznakom, zaradi katerega so nekateri že v osnovi na slabšem, iz tega pa se nikoli ne more izcimiti nič dobrega. Za nobenega.

»Ne, oči je rekel …«

»Ne, oči se včasih tudi moti.«

 

damjan zorc
Damjan Zorc

Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.

urška kozak
Urška Kozak

Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.

Značke
Več od Damjan Zorc

Stolp

Bil je eden tistih dni, ko niti pod razno ne pričakuješ, da...
Beri dalje