Sem glasbilo, na katerega igra vesolje

(foto: Sami Rahim)

Kako težko je biti ti sam, mi je jasno šele sedaj. Po letu dni psihoterapije, po petih letih obiska pri psihologinji in rojstvu otroka, ki se je rodil zato, da bo umrl. Rekli boste, da je z nami prav tako. Da bi vsak po svoje potreboval psihološko pomoč ali vsaj lep par ušes na drugi strani šanka, ki ima po možnosti še kakšen certifikat iz psiholoških znanosti. V isti sapi gledam na policah knjigarn naslovnice za povsem novo življenje, fotografije, ki obljubljajo lastno preobrazbo in dajejo obljubo, da se bo z nakupom tega ali onega izdelka moje življenje zasukalo v tisto smer, v kateri me na koncu poti čaka moški po moji meri (mož je precej blizu), hiša z lastno sobo (če jo imajo otroci, jo lahko dobim tudi jaz) ali popolno sprejetje same sebe.

Šele sedaj razumem, zakaj je moja psihologinja porabila eno uro, ko mi je hitela razlagati zakonitosti psihoterapije, ki jo izvaja. Mi pred nos molila redne termine, ki terjajo isti dan, isto uro in identični počivalnik. Nisem je povsem razumela, ko me je previdno vprašala, ali sem pripravljena na trdno delo, in rekla, da lahko nadaljujeva s počasnim tempom mesečnega srečanja, kot sva to prakticirali doslej, brez kakršnekoli zamere.

Kimala sem, ker me je mistični svet, razložen na povsem vsakdanji način, tako premamil, da sem se vrgla vanj kot takrat v vlogo čisto posebnega materinstva.

Ob obeh dogodkih nisem niti enkrat podvomila, bežno pogledala nazaj, temveč le zdirjala naprej. Spominjam se prvega ležanja. Ko sem stol nasproti nje zamenjala z zadovoljivo udobnim ležalnikom in bosimi nogami. Čevlje sem leto dni sezuvala. Čemu tako, ne vem. Morda sem pričakovala dodatno pomoč pri slačenju. Razgaljevanju. Trganju ne le obleke ali sezuvanju čevljev, temveč rahlo drgnjenje tiste porjavele kože, ki kmalu po prihodu z morja nima več svoje prave funkcije.

Zame so sobane, ki so izolirane s takimi in drugačnimi psihološkimi predznaki, valilnice personalizirane resnice. Zadnjič sem rekla, da je to porodna soba in moja Danijela babica. Rodila se je dobra stara Jaz. Nobene filmske deklice ni bilo na mojem platnu, ki bi imela obute rdeče čevlje in bi se ji v svetlo kodrastih laseh bleščala pentlja. Samo občutek sebstva nosim naprej. Blaženega ‘doma sem’ se oklepam. “Tukaj si”, sem si le rekla. In zabičala: “Nikoli več te ne izpustim!” Ne bom se na hitro selila zaradi teh spoznanj, ločila na en mah, odstranila vseh po spisku iz svojega življenja, ki semkaj ne spadajo, saj ti sami odpadajo tako naravno kot listje na moji največji roži, ker sem jo pozabila zaliti.

Če se vrnem h knjigam in mnogim obljubam, priznam, da je psihoterapija eno veliko garanje. Prvih nekaj srečanj sem se privajala na govorjenje z moje strani, ki ni bilo tematsko določeno, in pripovedovala sanje, ki so s tolmačem razkrile veliko, veliko več, kot bi si bila pripravljena priznati sama. Tako sem spoznala tri osebe. Gospo Jaz Sama, ki si nadene rožnata očala, podčrta samo lepo in z visokimi petami odvihra naprej. Nato gospodično Prava Jaz, ki bosa trmari na orošeni travi, reče NE in NE BOM ter prizna, da je utrujena. Ta celo prizna, da na daleč vidi slabosti nekega dogodka, težo, ki jo vleče k tlom, ali možnost izgube, ki ji ni pogodu. Ta je vse tisto, kar bi si v svojem jedru želeli vsi. Potem pa je še tretja. Kraljica Podzavest. V omikani drži počaka na pravi trenutek. Ne dreza z zbadanjem vilic v premehko kožo, temveč se razkriva v sanjah. V svoji čednosti čaka mirno na okenski polici, nočni omarici ali naslonu počivalnika. Zanjo čas ne obstaja. Ona preprosto obsedi in potrpežljivo čaka. Čaka name. Ob spoznanju vse omenjenih mi je lažje pri srcu. Z mirnim srcem zdirjam naprej in brez kančka slabe vesti odkimam.

Gledam umazane čevlje in se ne slepim več, da so le malo manj čisti, temveč priznam, da blato štrli z njih, sama pa jih ne mislim očistiti.

Ne, ta trenutek raje obsedim na prijetni zofi in si prižgem televizor. In ne mislim reševati sveta, temveč le pomagati posameznim dušam. Ogrinjalo junaštva sem zabrisala v kot in ko držim svojega posebnega otroka v naročju, si celo priznam, da je na čase tako zadušljivo, da bi najraje pogledala proč. Šele ko mi je moško zrcalo nasproti mene reklo, da se prav nič ne poznajo ti moji sicer redni obiski pri dolgoletni terapevtki, sem pomislila, da to ni več moja zgodba. Da si zgodb drugih ljudi ne želim lepiti na lastno pročelje, a moj par rok lahko še vedno ponudi topel objem.

Vem, da inštrument sam glasbenika ne more naučiti igrati. Še tako uglašene strune ne izvabijo pravega zvoka, če so prsti izvajalca nerodni, njegova duša prašna in srce popolnoma zaprto. Zase lahko rečem le, da sem naposled jaz sama. Sem glasbilo, na katerega igra vesolje.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem blogu Portal 13
Značke
Več od Petra Greiner

Sem glasbilo, na katerega igra vesolje

Kako težko je biti ti sam, mi je jasno šele sedaj. Po...
Beri dalje