Trije razlogi, zakaj deklaracije o zunanji politiki ne sprejmem za svojo

Ljubljana, MZZ. Mladika in Licej. Foto: Tamino Petelinsek/STA
Mladika (foto via www.mzz.gov.si)

Deklaracija o zunanji politiki ni katerakoli zunanjepolitična izjava, temveč je izjava z največjo demokratično legitimnostjo. Deklaracija tudi ne prihaja v kateremkoli času, temveč v času, ko se država sooča s povečano zunanjo odvisnostjo. Deklaracija je torej priložnost, da naravnamo kompas in preverimo, ali je posadka razumela navodila.

Ljubljana, MZZ. Mladika in Licej. Foto: Tamino Petelinsek/STA
Mladika (foto via www.mzz.gov.si)

I. Prvič, če hodiš s hrbtom naprej, ne prideš dlje kot do prvega ovinka.

Prvi odstavek preambule Deklaracije monumentalno pravi, da ta nastaja »V vsebinskem in časovnem okviru, ki ga določajo četrt stoletja samostojne in demokratične države, desetletnica članstva v Evropski uniji in zvezi Nato, petindvajsetletnica padca Berlinskega zidu, štiridesetletnica Helsinške skupne listine, sedemdesetletnica konca druge svetovne vojne ter stoletnica pričetka prve svetovne vojne, kakor tudi spremembe v mednarodni skupnosti, do katerih je prišlo v času od zadnje Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenje iz leta 1999«.

Uvertura nas torej vodi skozi naše potovanje iz jugovzhoda na zahod, v kontekstu sto let dezintegriranja in integriranja v Evropi, na koncu pa dodaja, da so podlaga za deklaracijo »tudi« spremembe v mednarodni skupnosti, do katerih je prišlo od zadnje Deklaracije. Tudi spremembe? Zahodna Evropa kot koncept iz devetdesetih več ne obstaja, Evropa je danes sistem provinc z notranjo in zunanjo periferijo. Predvsem pa se Evropa danes nahaja na bistveno spremenjenem zemljevidu. To je mogoče ponazoriti s preprosto vajo, ki jo uporabljajo tuji predavatelji na področju mednarodnih odnosov: vzamejo zemljevid sveta in ga obrnejo na glavo, tako, da je žebelj v Avstraliji. Evropa naenkrat postane provinca Azijskih držav, nad glavo ji visita Afrika in Arabski svet, predvsem pa postane očitna masa vode, v kateri plavajo krpice kopnega – da, planet je sestavljen iz vode, ki ji s svojo hiperaktivnostjo spreminjamo agregatno stanje.

II. Drugič, ne skrbite za zemljevid, sidro se je tako ali tako zataknilo v piranskem zalivu.

Potem, ko izvemo, od kod prihajamo, preostanek preambule sporoča, kdo smo in kaj hočemo. Celo tako zelo korektno, da je že cinično: trajnostni razvoj je postavljen pred gospodarsko blaginjo, saj je vendar treba pokazati, da smo za reševanje delfinov, ampak hkrati je gospodarska blaginja pred človekovimi pravicami, saj moramo sodelovati s Kitajsko, človekove pravice so pred tržnim sistemom, ker bomo zaradi čezatlantskega trgovinskega sporazuma sicer morali jesti gensko spremenjeno koruzo in se bomo spremenili v zombije, nacionalna kultura pa je seveda pred vsemi temi omenjenimi cilji, saj vendar obstajamo, ker beremo o sebi.

Toda pravi cinizem pride do izraza v naslednjem odstavku, ki pravi: »upoštevajoč, da so se državljani Republike Slovenije z veliko večino odločili za članstvo v Evropski uniji, ki za Republiko Slovenijo predstavlja temeljni vrednostni in politični okvir za zagotavljanje blaginje in človekovih pravic, in za članstvo v zvezi Nato, ki predstavlja temeljni okvir zagotavljanja nacionalne varnosti«. Skratka lahko mi, politiki in birokrati, obljubljamo, vendar ste državljani rekli, da hočete v EU in Nato.

Vendar pa bralec vse te predpostavke in dileme zlahka spregleda, v oči pa mu pade naslednja vrzel. Zdi se, kot da se je med stremljenji po »ozemeljski celovitosti« in »varnosti državljanov« v tekst prikradel dvojni presledek, ki mora biti več kot dvojni presledek. Tam čemi, kot da je hotel pisec še nekaj dodati (ali pa je moral zaradi nelagodja izbrisati), nekaj, kar je morda bolj usodno kot vsa omenjena protislovja. Kaj to je, izvemo pod 1. točko jedra deklaracije, ki ima naslov »Vrednote, načela in geopolitični položaj« in ki, po naravi stvari, predstavlja konceptualni sestavni del besedila. V tem delu piše: »Zunanja politika Republike Slovenije temelji na vrednotah slovenske državnosti … Republika Slovenija je srednje-evropska država, umeščena med Zahodno in Jugovzhodno Evropo. Slovenija je tudi … pomorska država.« Skratka, naša bit je ujeta med Zahod in, tega si niti ne upamo izreči z imenom, Balkan, pod vprašajem pa je naša pomorskost, naša pot v boljši svet. In ker nas zanimajo širša obzorja, topnjačo pošiljamo branit meje v center geopolitike – domači zaliv.

III. Tretjič, nikogar ne bomo pustili zadaj.

2. točka vsebinskega dela deklaracije je namenjena ciljem, prednostnim področjem in območjem delovanja. Gre za zavidanja vreden spisek 20-ih okvirnih ciljev ter več kot 100 prednostnih območij in področij, od »umestitev Republike Slovenije v jedru Evropske unije« do »oblikovanja unije po meri človeka« in od »povečane prisotnosti v podsaharski Afriki« do »delitve tranzicijskih izkušenj«. Ciljev je veliko in se slišijo dobro; ko pridemo do naslednjega, že pozabimo sestavine prejšnjega. Skratka, človek se zlahka počuti kot študent, ki bere meni v prestižni restavraciji.

Ključno vprašanje seveda je, kdo bo to plačal oziroma, kako bomo to dosegli. Točka 3, ki se nanaša na »uresničevanje Deklaracije«, med drugim našteva »iskanje širokega političnega in družbenega soglasja glede temeljnih zunanjepolitičnih usmeritev, pri ključnih odločitvah in pri pomembnejših mednarodnih kandidaturah (beri primer slovenski Evropski komisar) ter enotno zastopanje nacionalnega interesa pri nastopanju nosilcev političnih funkcij oz. deležnikov zunanje politike v tujini in v medijih (beri primer privatizacije) … zagotovitev ustreznih proračunskih sredstev … sodobna, učinkovita, profesionalna in ustrezno opremljena diplomacija (beri primer Reberc)«.

Skratka, problemov se zavedamo in delamo na njih. Podrobnosti, tako deklaracija, sledijo v »Strategiji«. Dokler pogoji ne bodo povsem izpolnjeni, pa anekdota, ki mi jo je povedal starejši kolega. Gre takole: akademik vpraša visokega uslužbenca MZZ, zakaj je dal nižjemu uslužbencu neko nalogo, ki se mu zdi slabo premišljena, recimo prizadevanje za vključitev med nestalne članice varnostnega sveta. Višji birokrat odgovori: zato, da vadi.

 

marko_lovec
Dr. Marko Lovec (foto via www.fdv.uni-lj.si)

Avtor: dr. Marko Lovec, raziskovalec na Centru za proučevanje mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede in docent za področje mednarodnih odnosov na istoimenski katedri. Ukvarja se s teorijo in politično ekonomijo.

 

P.S. Če se želite vključiti v razpravo o Deklaraciji o zunanji politiki, lahko argumentirane razmisleke pošljete na elektronski naslov info@metinalista.si. 

 

Več od Metina lista

Prof. dr. Branka Javornik

PROF. DR. BRANKA JAVORNIK – vodja Kolegija študija biotehnologija, vodja raziskovalnega programa,...
Beri dalje

1 komentar

  • Hardline: Slovenska zunanja politika…”Zavezniki ste in v našem sebičnem interesu je, da ste stabilna in odprta država.”

    Na svetovni geopolitični šahovnici se hkrati igra več partij. Ena v mozaiku teh partij, je tudi tista začeta ob izbruhu ukrajinske krize, za katere vzroke ima vsaka stran svoje argumente. Amerika, ob pomoči Velike Britanije, svoje sebične interese uresničuje s pomočjo Nemčije, Francije in Italije, ki določajo politiko EU. Preostalih 25 članic EU pa se s takšno politiko tako ali drugače strinja. Slovenija je članica EU in NATA. Sankcije proti Rusiji sta najprej sprejeli Amerika in Kanada in nato na zahtevo Amerike tudi EU. Kasneje se jim je pridružilo še nekaj bližnjih ameriških zaveznikov.

    Na veliko začudenje zahoda, si je Rusija dovolila odgovoriti na sankcije s protiukrepi. Poleg opuščanja petrodolarja kot obračunske menjalne valute, pospešenega kupovanja zlata za viške dolarjev si je dovolila tudi zmanjšati dobavo plina preko Ukrajine za šest evropskih držav.

    Frederica Mogherini, ki vodi zunanjo politiko EU med drugim ugotavlja, da se obseg menjave EU z Rusijo zmanjšuje medtem, ko se le ta med Ameriko in Rusijo veča. Amerika pritiska na EU, da uvede dodatne sankcije…

    19.1.2015 je napovedan sestanek vodij diplomacij članic EU na katerem bo govora o tej temi. Zanima me, kakšno bo stališče Slovenije, ki posledice ukrepov že čuti. Odgovora na zastavljena vprašanja ne pričakujem.

    Edino upanje mi je naš novi bivši zunanji minister Karel Erjavec, ki ima vedno svoje stališče, dokler ne dobi komande, da je članstvo v EU in NATO potrebno razumeti dobesedno / na komando / in ne med vrsticami! Več na spletni strani…

Komentiranje je zaprto.