Tujina – obljubljena dežela ali kruta realnost
David Pivk (vir: Diggit.si)
Pred kratkim sta minili dve leti, odkar sem malo na vrat na nos odšel s trebuhom za kruhom v sosednjo Avstrijo. Čeprav sem imel doma v redu službo, vse prijatelje in zares kvalitetno življenje za takratnih 25 let, mi to nekako ni bilo dovolj. Med študijem nikoli nisem šel na izmenjavo in ob prvi priložnosti, ki se mi je ponudila, sem si rekel, pa pojdimo pogledat, kako je na tapravem zahodu Evrope.
Sprva mi je bilo težko, pa čeprav sem bil od rodne Ljubljane oddaljen le slabih 400 kilometrov. Kljub znanju jezika in po moji oceni dobrem poznavanju Avstrije, sem na začetku imel krizo. Hitro sem spoznal, da Avstrija ni takšna, kot sem jo poznal iz smučarije in šoping izletov ob koncih tedna. Trgovine se zaprejo ob pol sedmih, ljudje so na prvi pogled bolj zaprti, prijatelji so bili daleč stran. Bil sem povsem sam. Prvega pol leta sem se velikokrat vprašal ali je vredno preživljati trenutke brez prijateljev, bil osebne dvoboje – ostati ali se vrniti nazaj, za tistih par sto evrov več na mesec. A kmalu zatem sem začel ugotavljati, da imam od celotne izkušnje veliko več kot le denar. Ugotovil sem, da ko sem se za vikend vrnil nazaj v Ljubljano, sem stvari videl drugače. Videl sem, kateri so pravi prijatelji in kateri ne, ljudje vzorniki so postajali malomeščanski povprečneži, razočaranje nad državo in okoljem je bilo vse večje.
Na severni strani Alp pa se je vse začelo odvijati hitreje. Po skoraj enem letu sem dobil ponudbo za drugo službo in se kmalu preselil v Salzburg, kjer sem še danes. Tu sem dobil zaposlitev, ki mi predstavlja vse, kar sem si kadarkoli želel. Sem vodja digitalnega marketinga za vzhodnoevropsko regijo v multinacionalnem podjetju. Vsakodnevno se srečujem z 11-imi različnimi nacionalnostmi, kulturami in poslovnimi običaji, kar še dodatno širi moje obzorje. Pri svojem delu imam tudi zelo dober vpogled nad digitalnim svetom v regiji in vedno bolj ugotavljam, da smo Slovenci na tem področju zelo dobri. Moji rezultati so to jasno dali vedeti tudi nadrejenim, zato imamo zdaj na praksi kar nekaj slovenskih študentov, kar me zelo veseli. Popolnoma sem se tudi že aklimatiziral, si nabral nekaj kontaktov, ki jim lahko rečem prijatelji. Predvsem pa sem dobil zelo zrcalno sliko glede razlik med tujino in Slovenijo.
Salzburg, Avstrija (foto: Roberto Ferrari, vir: Wikipedia)
Pustimo pogoje za delo, življenjski standard in gospodarsko klimo ob strani, saj ni treba poudarjati, da so ti tukaj v Avstriji boljši. Kar me najbolj bode v oči, je mentaliteta ljudi in način, na katerega deluje cel družbeni sistem. Ljudje tu so optimistični, zrejo v prihodnost in se znajo učiti iz napak. Celoten družbeni sistem je sicer zelo tekmovalen, vendar so nagrajeni tako dobri kot povprečni – proporcionalno seveda. Nekako imam občutek, da se kljub težkim časom vseeno stvari premikajo naprej. Stanovanja se zgradijo in prodajo, mladi po končanem študiju hitro zakorakajo v svet odraslih, starejši pa z veseljem stopijo v pokoj in zasluženo uživajo tretje življensko obdobje. V Sloveniji pa ravno obratno. Na politični sceni so že zadnjih 10 let enaki obrazi, z enakimi praznimi obljubami. Mladi vlečejo študij do 30 leta in vmes delajo priložnostna dela. Kup praznih stanovanj čaka na lastnike, medtem ko na drugi strani najemnine ne padejo, kar posledično naredi mesečno plačo majhno in samostojno življenje nemogoče. Vedno več mladih odhaja v tujino zaradi podobnih razlogov kot jaz, ali pa samo z upanjem, da bodo pri 28 letih končno lahko zaživeli normalno življenje in ne bili več odvisni od staršev. Ko takšne zgodbe razlagam svojim kolegom v Avstriji, se ti samo zgražajo in skoraj ne verjamejo. Tukaj si noben ne more predstavljati življenja pri starših po dopolnjenem 25 letu, pri nas pa je kar nekako normalno, da se odseliš šele, ko umre babica (dediščina), ali pa se zakreditiraš za naslednjih 30 let.
Pred dvema letoma sem nameraval svojo avstrijsko avanturo omejiti na eno leto, nabrati izkušnje, privarčevati nekaj denarja in se vrniti. Danes ugotavljam, da sem poleg izkušenj, denarja in kariere dobil še veliko več. Dobil sem dozo krute realnosti, pred katero sem si prej hote ali nehote zatiskal oči. Pri nas niso problem napačna politika, klientelizem ali visoki davki. Te stvari so prisotne tudi v Avstiji in drugod po svetu, problem je v celotnem sistemu. Namesto, da bi vsak pometel pred svojim predpražnikom, se nehal pritoževati in naredil nekaj, kar bo stvari premaknilo naprej, se vsi raje pritožujejo, kako težko je in kako nemogoče je kaj spremeniti. Vse se da spremeniti, le na pravem mestu je treba začeti. Po mojem mnenju je to mentala naravnanost, ki me kar malo spominja na Cankarjevo hlapčevstvo. Osebno sem optimist in še vedno upam na boljše čase, ko se bom z veseljem vrnil domov ali pa s ponosom povedal kolegom iz tujine, da prihajam iz Slovenije. To upanje mi daje kopica mladih in starejših Slovencev, ki tako v Sloveniji kot tudi v tujini mislijo in delujejo drugače.
David Pivk, vodja digitalnega marketinga za vzhodnoevropsko regijo v multinacionalnem podjetju
23 komentarjev
Pozdravljeni,
To kar zgoraj piše lahko samo potrdim. Moje šolanje v Avstriji se je splačalo. To je čisto drugi svet, druga mentaliteta. Avstrijsko mentaliteto bi jaz označil za bolj kolegialno a vendarle včasih dokaj zaprto. Nedvomno je “bonton” na višjem nivoju kot v Sloveniji, zakonodaja se spoštuje bolj. Na zakonodajo gledajo kot na sredstvo za zagotavljanje pravičnosti in ne kot sredstvo za omejevanje neke svobode. Hitro se integriraš v njihov sistem, čeprav te eni imajo za jugoviča. to je res. je pač en izgovor. če te pa nebi mrzili zaradi nacionalnosti pa bi te mrzili zarad predolgih trepalnic (če razumete). nemoreš biti vsem simpatičen.
Zdaj študiram eno leto v Sloveniji in spet premišljujem o tem, da bi se vrnil v Avstrijo in tam nadaljeval študij. Žalostno je, da ima večino študijev v Avstriji 11 tednov počitnic, Slovenija pa 2 (zelo naporna) tedna (če študiraš kaj bol konkretnega).
Standard je definitivno višji, ceste so urejene, kazni za prekrške so SMEH proti nam, JAVNI PREVOZI SO NEVERJETNO POCENI, vlaki in avtobusi moderni do konca, predvsem pa TOČNI.
Avstrija je enostavno država, za katero menim, da je urejena kot se šika.
Šolstvo: Z učitelji sem bil kot z kolegi. Lahko sem se menil normalno z njimi, izmenjali smo si kakšen vic in noben me ni imel na piki (niso mi grenili življenja tako kot učitlji iz OŠ, kljub mojemu zelo edinstvenem karakterju). Z zelo slabimi ocenami sem šel na gimnazijo v Avstrijo, in zdaj sem tu, z maturo iz petih jezikov.
Na začetku mojega šolanja v Avstriji pred petimi leti mi Avstrija ni bila tako simpatična. Zdaj pa imam punco iz Avstrije, da se mi lahko samo sline cedijo, dohodki bodo v moji karijeri višji, standard bo vsaj normalen.
Na kratko povedano, mislim da je življenjski stil tam bolj sproščen in prijazen človeku. V Sloveniji pa je sramoten.
Tako bom rekel ne glede Slovenije, če si dober uspeš tudi v Sloveniji iskat izgovore v politiki in državi in cestah in vremenu in učiteljici… Pogoji so v Sloveniji enaki za vse eni so milijonarji drugi nimajo za jest, eni so veseli v življenju drugi spet ne, eni imajo vse kar želijo drugi nimajo nič, vendar posameznik odloča kaj bo imel od življenja in ne pogoji.
Slovenija ima odlične pogoje za razvoj gospodarstva in možnosti razvoja na vseh področjih, kamor koli se malo poglobiš vidiš izjemne priložnosti problem je MENTALITETA in videti PRILOŽNOSTI in ne nevarnosti ali probleme.
Se strinjam, da razvitejše države nudijo še boljše pogoje za uspeh vendar, če si dober ne rabiš it v tujino sam moraš zaupati vase, SAMOZAVEST. Smo v obdobju recesije in v obdobju, ko končaš šolo, ko nimaš še zagotovljene službe ampak to ne pomeni, da je to slabost, zame je to PRILOŽNOST, poskušaš lahko nešteto različnih stvari in tisto, ki si jo res želiš boš moral se potruditi zanjo, kar nenazadnje pomeni, da boš ti boljši in drugi bodo imeli več od tebe.
Ko preživeš recesijo potem te naslednja recesija ne gane več toliko, ker si bil že skozi njo in v ekspanziji pa enostavno raseš. Veliki ljudje se gradijo v težkih trenutkih ne, ko je vse lepo.
Osebno menim, da Slovenija ponuja ogromno možnosti, če jo primerjamo z večino ostalega sveta spada med razvite države, zanima me kako bi iskal priložnosti kot študent v bangladešu al čadu ??
Ljudje čutimo to, kar se osredotočimo in primerjava z avstrijo ni nič bolj realna kot primerjava z bosno, ali pa primerjava med avstrijo in švedsko. Na koncu štejejo ljudje in karakter in ne okolje, okolje pomaga ampak oseba, ki je dovolj močna spremeni okolje tako, da ji ustreza. To so naredili vsi uspešni ljudje.. ali si uspešen ali imaš izgovor zakaj nisi… druge ni, ne išči izgovorov, ker tako sam veš, da ni res
))
Izjemne priloznosti, enaki pogoji, to so stvari, ki jih jaz nisem zasledil v Sloveniji. Tako rekoc niti duha niti sluha o cem takem. Sanja se mi ne, o cem ti to govoris, na zalost.
PS: avtorjevega teksta ni bilo potrebno relativizirati z nekimi primerjavami s Cadom in Bangladesom.
Dobro da vem da ne bom naredila napake s tujino. Hvala za dozo poguma
Lepo si napisal. Moraš pa vedeti, da ko boš šel naprej po svetu, se ti bo tudi Avstrija zdela malomeščanska. Itd, itd. Na koncu boš ugotovil, da pri nas ni tako slabo in se boš vrnil v Slovenijo, tako kot vsi ostali (ki so imeli to možnost).
Lp b
To jaz trdim že nekaj časa, da ni problem država, problem so ljudje. In država so ljudje. Vse kar počnejo je, ne ločujejo odpadkov, do revežev, ki nimajo za hrano se obnašajo kot do izmečkov, lačne živali brcajo in naganjajo, bašejo se z junk foodom, mečejo hrano v smeti, gledajo vsak dan poročila in kritizirajo, ob nedeljah hodijo v nakupovalne centre in gledajo kaj vse si ne morejo kupiti, na cesti pa kršijo vse možne predpise in potem kritizirajo policijo, ki jim za to napiše položnico in vse kar se pogovarjajo je, kakšna je kriza, kako jih jebe vlada in država in kako so politiki nesposobni. Na TV pa so uspešnice limonade s katerimi filajo prazne duše v smislu, poglej drugim se gode še slabše, še bolj trpijo…. Moški pijanci, ženske pa nepotešene zafrustrirane živčne razvaline. Ja treba je pomest pred svojim pragom, začet se je treba obnašati kot človek in taki kot so ljudje taka je vlada in tak je naš standard. Dokler bodo carji tisti, ki goljufajo in kradejo bo tako.
Lepo napisano.
Tudi jaz imam podobno izkušnjo iz Švice. Moj primarni razlog odhoda pa je bilo prav drugačno razmišljanje ljudi, ki ga opisuješ. Ne glede na sredstva (tukaj jih je uh, vsaj petkrat več)je moje življenje še naprej optimistično in skromno. Ampak najbolj zadovoljujoče je, da živim v družbi podobnih ljudi, da se znanje, izkušnje in izobrazba cenijo, da je okolje mednarodno in zato bogato, da sta sistem in infrastruktura tu zato, da družba lažje funkcionira (in ne zato, da se ju ruši in izkorišča). Čeprav bolj kot vse cenim svobodo in odprtost (ki nista prvi karakteristiki Švice) me mir, dialog in sodelovanje, ki jih imam tukaj vsak dan bolj navdušujejo…
Tisto o napihnjenih domačih petelinih (malomeščanskih povprečnežih) pa je čista resnica. Razlike me še naprej in konstantno šokirajo. Ampak tragedija Slovenije (če jih primerjam s konkurenčnimi državami) je, da se tega niti malo ne zaveda. Tuji investitorji iz vljudnosti (ki je Sloveniji prav tako tuja) naši državi tega ne bodo nikoli povedali.
Včasih se mi zdi, da sem se odselil iz pekla.
Borut, menim, da nisi razumel o čemu je avtor pisal in kaj je želel povedati.
Sem razumel, Izi, sem razumel… Imam 4 podjetja v 6 evro državah, prepotoval Ameriko, Indijo, Afriko in še kaj zanimivega bi se našlo…
Natančno vem, o čem govori dotični mož – sem pa malo starejši, tako da gledam na zadeve tudi z vidika izkušenj. Zato pravim – počakajmo par let, pa bomo potem videli, če se je njegovo mnenje kaj spremenilo.
Sicer pa mu želim vse dobro!
Lp Borut
P.S. domotožje je hudičeva zadeva
zelo lepo napisano. se popolnoma strinjam z vsem in imam tudi sama enako izkušnjo.
Sej pravim, samo dve možnosti sta:
revolucija ali emigracija.
Jaz delam že 9 let v Avstriji. Vsak dan sem na poti iz SLO v AT na delo. Prijatelje imam doma kakor v AT. Res, da je trajalo, da so postali prijatelji, saj kot je že povedano so čudni – nismo jih vajeni. Tako mi je bilo samo prvi dve leti.
Živet v AT nebi šel za nič. Delat, pa vsekakor še 10x saj lahko opravljaš delo kot čistilka in te cenijo kakor tvoje delo. Žal za SLO tega ne moram rečt. Iz lastnih izkušenj in izkušen prijateljev si kot delavec v 90% zadnji izmeček in se za tebe noben ne zmeni – razen ko ti je treba dat odpoved. Takrat so te vsi veseli.
POVZETEK:
Tujine ne moraš ocenjevat po enem ali dveh člankih. Pogledat je treba celotno sliko in prebrat, povprašat, morda tudi poizkusit sam da lahko zadevo oceniš in dejansko komentiraš.
Pozdravljeni, no jaz pa vam pisem iz prelepe, a vendar drzave ki ima resnicno miljon in eno tezavo – Juzne Afrike. Rasizem, revscina, kriminal, koruocija… Ta drzava ne poskrbi za svoje ljudi sploh (ni socialne podpore, ni kvalitetnih bolnic, ni kvalitetnega solstva, noben ti ne placa pokojninskega sklada in ce sma ne poskrbis za prihodnost se ti slabo pise, ce ne placas sam ogromne vsote denarja za zdravstveno zavarovanje na mesec, potem samo drzi pesti da ne bos potreboval bolnice ali zdravnikov…). Javnega prevoza za belce prakticno ni, sluzbe, mesta na unierzah in podobno se delijo glede na barvo koze in spol in ne glede na usposobljenost kandidatov. Drzavo vodi oseba ki je bila obtozena vec korupcij in celo posiljstva – zenska ki jo je posilil je bila HIV okuzena in predsednik Zuma je lepo izjavil da on ko pa u redu ker se je stusiral po dejanju… Da se dotaknemo se javnega sektorja – ceprav porocena z Juznoafricanom in imam pravico do vize (ki jo moram podaljsati vsake dve leti) je njihova javna uprava potrebovala cele 4 leta za zgolj podaljsanje vize. Da ne omenim kako nisem imela moznosti zapustiti drzavo ker ne bi morala nazaj v drzavo. Ko se je rodila moja hci, je uprava rabila 7 mesecev za izdajo rojstnega lista in potnega lista. Ko sem bila lani v Sloveniji, sem naredila prijavo mojega otroka, moj in njen potni list, spremembo priima in prijavo poroke – vse v enem tednu!!!!
Tudi sama imam dovolj pritozb Slovencev, ki zgleda da imajo prevec casa na grbi in vse kar znajo je biti negativen in sinfat cez vse – zgleda da je to v naravi nase nacije ???? Moji prijatelji so v zadnjih 7ih letih odkar me ni vec v Sloveniji postali zagrenjeni. Noben nima vec veselih novic zame, vse je samo – MAHHH. Dejmo se spremenit in dejmo kaj narest. Slovenija je zakon in ja, seveda so luknje v sistemu, ampak dajmo delat na tem da se kaj spremeni – in to na bolje, in dajmo postat malo bolj optimisticni. Slovenija je prelepa dezela in vsak ki jo je obiskal se je zaljubil vanjo, le mi je ne znamo cenit!!!!
Prebrala, zanimivo, iskreno. Slovenci se res pretežno ukvarjamo z majhnostjo, s fenomenom staranja prebivalstva (ki konec koncev godi, a sistemu solidarnosti in javnih financ ne koristi), hkrati pa smo nehali cenit mladost in vihravost možganov, znanje, lepoto odnosov, dinamike pristopov, cenjenja rezultatov in vsakega posameznika, odpiranje navzven… Zapiramo se vase in smo samozadostni (?)… torej “umiramo” na obroke in samo vprašanje je, kako to čuti vsak v svoji generaciji…Sicer ni prvič v zgodovini, a problem je, ker tega ne znamo ali pa – večno odvisni od nekoga – res nočemo spremenit. Ne znamo se cenit in družbene sisteme razumemo povsem napačno, pa naj je šlo za socializem (ko smo hlepeli po denarju) ali gre sedaj za (kruti) kapitalizem, ko bi si radi vrnili socialo… Zato se ne čudim mladim. Prav je, da čutijo Evropo brez meja, svet za svojega ter iščejo priložnosti. Življenje je namreč eno samo, mladost pa tudi hitro mine. In lepo je, če se čutiš dejavnega, koristnega, nagrajenega, perspektivnega…(vsaj dokler si mlad). Kakšno zadevo lahko pometeš pred svojim pragom, marsikaj v našem okolju pa bi bilo potrebno spremenit sistemsko in v odnosih, mentaliteti.
Sam imam iskušnje z tujino zato bi vsakemu priporočil da se čimbolj vživi v novem okolju ter neha sanjati o domovini ker ko se bo vrnil bo zelo razočaran.
Zelo zanimiv članek!
Komentar pa bi podal na komentarje. Spoštujem vaše mnenje in se nekje tudi strinjam, vendar na splošno pa bi rad izrazil mnenje, da tako negativno pa nebi bilo potrebno gledat na Slovenijo.
Saj je res, da je nasplošno mogoče v Avstriji malo bolje (sploh ekonomsko). Ampak zaradi tega nam še ni treba vesčas jamrat. (S spoštovanjem do nekaterih mnenj) ampak nekateri pa prav jamrate da samo jamramo.
Slovenija je dežela s prelepo naravo in ogormno naravnega potenciala. V Sloveniji živijo pravtako dobri ljudje kot v Avstriji, mogoče je res da je germanska mentaliteta občasono bolj prijetna, ampak imamo pač Slovansko mentaliteto, ki res ni tako za kritizirat. Drugače pa menim da Sloveniji po samo dobrih dveh desetletjih samostojnosti gre kar dobro. Imamo najvišji BDP na prebivalca od katerihkoli držav ki je so bile deležne komunizma. Najvišji BDP na prebivalca od vseh Slovanskih držav. Kar se tiče bolj naprednih indeksov, kot je naprimer zelo znan Human Developement Index pa nas uvršča ravno poleg Avstrije.
Vse bo še dobro.
Čestitke za članek avtorju!
Tudi sama imam podobne izgušnje z delom v tujini, ne glede na to na kakšno delovno mesto si sprejet. Jasno so ti predstavljene tvoje dolžnosti in nagrade, ki so na koncu tudi izplačane, če je podjetje doseglo svoj cilj.Pri delu supervisorji bdijo nad tabo, te spodbujajo in iščejo v tebi pozitivne karakteristike, negativne omenjajo le toliko, če ti škodijo pri delu. Pomagajo ti pri socializaciji v okolje, organizirajo brezplačne dogodke, nudijo podporo na vseh mogočih podorčjih… Vsako jutro te pozdravijo in vsak dan odzdravijo! Četudi so bontona in nasmeha naučeni – prija!
So tudi slabe plati seveda, kot je omenila predhodnica, kruti globalizem je na poti in prostora za bolniske/porodniske dni preprosto ni. Skrb za lastno zdravje je tvoj problem in nuja za delo. To je dejstvo.
V Slovenijo sem si vseskozi želela vrniti. Zaradi narave, starsev, prijateljev, moje države, njenih lepot…
Pa doma še zdaleč ni tako, kot bi si želela in kot sem mislila, da bo. Država je mlada, veliko se moramo še naučiti.. Povsod.
Pozdravljeni…lepo da ste napisali taksen clanek in ljudem, ki venomer sedijo samo doma in jamrajo predstavili tujino se iz nekoliko drugacne perspektive. Glede na to, da sem tudi sam ze kar nekaj casa delal oziroma delam v tujini ( ZDA,Svica…) in tudi sam vem kaksni so plusi in minusi tega dela bi podal le pripombo glede vasega zakljucka: ”Osebno sem optimist in še vedno upam na boljše čase, ko se bom z veseljem vrnil domov ……..tujini mislijo in delujejo drugače.”
Ce hocete s tem ko se boste cez xy let vrnili polni denarja postati ”vzornik” oziroma primer cloveka, ki je uspel se mi zdi to podobno kot da general po bitki pride na bojisce in rece dobro smo jih premagali. Skratka boj v Sloveniji se bije sedaj ko je tezko in tisti ljudje, ki so sposobni bi sedaj morali ostati v Sloveniji in vleci naprej tiste, ki ne morejo ne pa oditi in se vrniti ko bo stanje boljse…
Ker vem da se bo na racun mojega komentarja zvrsil plaz kritik ker tudi sam delam v tujini sem vam pac dolzan podati tudi svoje kratko pojasnilo oziroma svoj del zgodbe. Prvic ko sem leto in pol delal v tujini sem delal za slovensko podjetje tako da je denar od mojega dela prihajal iz tujine v Slovenijo sedaj ko pa sem zaposlen v tujem podjetju pa je to zgolj po sili razmer saj sem doma ostal brez sluzbe z dvema otrokoma, ki jima je treba omogociti ziveti. Na to da delam v tujini nisem ravno ponosen je le izkusnja in obdobje, ko si moram pridobiti nekaj kapitala, da bom v Sloveniji lahko odprl svoje lastno proizvodno podjetje pomagal ljudem, ki jim te moznosti, priloznosti in danosti v zivljenu niso bile mogoce.
Moje mnenje je tudi da ne glede na vlado, zakone itd. ki jih imamo v Slovenji je to se vedno ena najboljsih drzav na svetu in povprecnemu cloveku, ki je zaposlen nudi dalec najbolj kvalitetno zivljenje.
Skratka res spostujem vse, ki ostanete v Sloveniji in se v teh tezkih casih bojujete za delo in prezivetje, ceprav tudi nam, ki smo v tujini stran od svojih najblizjih ni lahko…
Se z vecino strinjam, razen s tistim delom o generalih. Namrec sem v podobni, ce ne isti situaciji kot ti, dva otroka, zena, sluzbe v Sloveniji ni bilo za dobiti, tako da smo bili primorani odditi. Prav tako si zelimo enkrat vrniti, ceprav vemo in vidimo, da bo to veliko tezje, kot je bilo odditi. In meni osebno je popolnoma vseeno, kako bom videti, ko sem bom vrnil, ali bom poln denarja, … mi smo namrec odsli samo zato, ker de-facto nismo mogli v Sloveniji ziveti cloveka vredno zivljenje. Ce se bomo vrnili in upam da se bomo, bo tokrat boljsa gospodarska situacija, vsaj taka, da bomo lahko normalno ziveli.
Ne kritiziram vse povprek, samo skusam argumantirano debatirati, da ne bo pomote.
Dobro napisano, ni kaj. Sam spadam med tiste, ki preživljamo svoje vikende doma v Sloveniji v objemu svoje družine. Med tednom pa delam v Avstriji. Glede na vse čudne floskule iz komentarjev, pa bi rekel, da sem z univerzitetno izobrazbo in cca. 12-mi leti delovnih izkušenj, bil primoran iskati delo v tujini. Na področju strojništva je v Sloveniji premalo možnosti in kvalitetnih služb. Upam, da se to v kratkem spremeni. Sem lokalpatriot. Rad imam Slovenijo, še rajši pa imam svojega otroka in svojo ženo.
En odgovor na to, da bi morali sposobni ljudje ostati doma:
v Sloveniji sem se naucil mnogo, tako v akademskem smislu kot v profesionalnem in ne bi mogel reci, da te izkusnje veljajo manj. Vendar sem se ucil od ljudi, ki so v svojem aktivnem zivljenju (za moj profil dela) imeli priloznosti za delo. Posledicno je bilo delo na nivoju in stroka je skupaj s celotno generacijo napredovala.
Trenutno je v moji stroki v Sloveniji stagnacija. Nove generacije se ne ucijo, ker ni novih projektov in ni napredka v nobenem moznem smislu. Edina resitev da kot perspektivni strokovnjak napredujem je bila selitev.
Veliko bolj pomembno kot vztrajanje v Slovenji so migracije, uöenje jezikov in uöenje znanj, ki zaradi pomanjkanja kvalitetnega, strokovnega dela v Sloveniji niso na voljo! Slovenski strokovni profil na podrocju gospodarstva je preprosto presibek in zaradi mentalitete in onemogocanja sposobnih ljudi se nekaj let ne bo napredoval. Kar je za neko drzavo, ki nima naravnih bogastev precej pogubno.
Dober članek!
Moje izkušnje s tujino so zelo podobne in se strinjam z avtorjem glede tega, da je na začetku težko. Tudi sama sem razmišljala o tem, ali naj vztrajam ali se vrnem v SLO. Sama sem malo dlje od Slovenije, na Irskem namreč. Strinjam se tudi glede mentalitete ljudi. Irci se mi zdi veliko bolj optimistični in pozitivno naravnani, na življenje gledajo bolj s svetle plati. Moram reči, da je včasih prav osvežujoče biti v njihovi družbi. Tudi možnosti za delo in ‘normalno’ življenje so tu boljše. Glede sistema pa sploh ne bi izgubljala besed. Verjamem, da je Avstrija veliko bolj urejena država kot Irska, a v primerjavi s SLO je Irski sistem kot v pravljici.
Strinjam se tudi s tem kar je napisal Delavec — tudi na Irskem je podobno: ni važno, ali je nekdo čistilka ali direktor, vsakdo je spoštovan in na čistilke se ne gleda kot da so neki tretjrazredni državljani. Poleg tega se ne dogaja, da delavci ne bi dobili plač, ali da bi bila plača tako mizerna, da človek ne bi mogel preživeti. Moja plača je vedno na računu točno tisti dan kot mora biti.
Moja izkušnja je pač, žal, takšna, da sem ugotovila, da zame ni prihodnosti v SLO. Nekaj mesecev sem namreč bila v Sloveniji, a sem se letos marca vrnila nazaj na Irsko. In sem zadovoljna, da sem se tako odločila.
Vsekakor se strinjam z Davidom. Tudi sam v času študija nekaj mesecev preživela v Avstriji. Občutki so podobni, le da so pri meni prijateljstva hitreje sklepala, verjetno zaradi faksa in vsakodnevnega srečevanja s sošolci in sošolkami.
Bila sem študentka in imela avstrijsko štipendijo, ki je znašala slabih 1000 EUR na mesec. Oni so mi našli celo stanovanje. Tako, da se mi je že kot študentki bolj splačalo biti v Avstriji kot v Sloveniji. Pa da ne govorim o samem načinu poučevanja na fakultetah…ta je veliko boljši od našega.
Delala v Avstriji sicer nisem, je pa res, da bi si kot študentka lahko hitro našla študentsko delo (ponekod niti ni pomembno da znaš nemško, angleško je ok). Nekaj od mojih prijateljev je delalo v raznih firmah, asistencah, kavarnah itd. Plače so bile veliko boljše kot pri nas.
Imam zares lepe spomine na Dunaj. Večkrat se z možem pogovarjava, da bi pa lahko šla živet in delat v Avstrijo. Če ne bi delala v družinskem podjetju, bi šla takoj.