Upor in nasilje – čigava?

(foto via Wikipedia)

Ob dogajanju v Turčiji, oznakah »državni udar« in komentarjih političnih menedžerjev

Dr. Tonči Kuzmanić

Dr. Andraž Teršek

Civilna neposlušnost ali nepokorščina, državni udar in revolucija. Tri temeljne oblike za znatno, otipljivo, v določenih ozirih tudi radikalno spremembo v določenem okolju in času obstoječega družbenega reda. Ali bolje, družbenega kot anti-političnega sistema in pravnega reda. Ali morda še bolje, obstoječega družbenega in anti-političnega procesa ter oblastnih (odločevalskih) praks – družbenih, političnih in pravnih. Pri vseh treh oblikah gre za bolj ali manj organizirani ukrep zoper obstoječe »stanje«. Zgodi se z usmerjenim, osredotočenim sodelovanjem večjega števila ljudi. Gre za t.im. »poslednje sredstvo« (angl. last resort), ko sprememb, ki se pobudnikom in akterjem zdijo nujne, po njihovem prepričanju ni mogoče doseči po drugi poti.

Vse te oblike »upora« (in ne le protesta) zoper gospodujočo elito in prakse gospodovanja se zdijo enkrat bolj, drugič manj legitimne. Odvisno od tega, kakšen je smoter upora, kdo in kako ga organizira, kdo izvaja in kakšno vlogo in funkcijo ima pri tem »nasilje.«

Zaradi konceptualne in razpravne poenostavitve z namenom izpostavitve tistega, kar je bistveno, se gre osredotočiti na povezavo med legitimacijo upora z njegovim smotrom in funkcijo nasilja. In ponovno se tveganje s poenostavitvijo ne zdi pretirano. Smoter upora zoper gospostvo (prav za to gre in to je bistveno!) in njegove prakse, ki mu (uporu) ni mogoče odrekati legitimnosti, odraža prepričljiva in opredeljena težnja po osvoboditvi in svobodi ter pravni in politični enakosti – posameznika. V quasi politično organiziranih skupnostih se to dosega bodisi z vzpostavitvijo ustavnega reda, ki omogoča osvoboditev in svobodo bodisi z obnovo, obuditvijo, »revitalizacijo«, ali s ponovno oživitvijo, z uresničitvijo … že obstoječega ustavnega reda, ki pa v trenutku upora in kljub formalni, pisni, v ustavi zapisani zaščiti svobode posameznika v praksi pomeni nekaj povsem drugega. Pri takšnem uporu je sklic na zaščito temeljnih pravic in svoboščin človeka in državljana pričakovan in razumen. Tudi moralno je utemeljen in etično na mestu. To je okvir, v katerem bi kazalo presojati »nasilje«. In točno tu nastopijo težave. Najprej, ker je treba obstoj nasilja prepoznati, razkriti njegove oblike in določiti njegove stopnje. Ko gre za nasilje gospostva, ki se mu  (tudi njegovemu nasilju) ljudje uprejo je to lažja naloga, ker prepoznanje »nujnosti« upora že vključuje neizpodbitnost psihičnega in fizičnega nasilja gospodujočih, ki se mu je treba upreti in ga streti. Posebej etično izmuzljivo in politično kontroverzno početje je opravičevanje nasilja in odmerjanje stopnje nasilja kot sredstva upora zoper nasilno in nasilniško, protiustavno delujočo in moralno sprijeno strukturo gospostva. Namreč, kljub zavezi in težnji, da naj bo nasilje le poslednje in nujno sredstvo za osvoboditev, za pravno in politično enakost , ki ju ni mogoče doseči drugače, se že zaradi narave samega nasilja odločanje za nasilje in ocenjevanje njegove legitimnosti izmikata gotovosti ali prepričanju, da je v določenem trenutku res treba uporabiti določeno obliko in določeno stopnjo nasilja.

(foto via Wikipedia)
Protesti civilistov v Istanbulu, julij 2016 (foto via Wikipedia)

Seveda pa tega trdega oreha politične etike in ustavniške filozofije ni treba treti, kadar imamo opraviti tako z dokazljivim in dokazanim obstojem nasilja gospostva kot z dejstvom nenasilnega upora (brez orožja in prelivanja krvi) zoper nasilno strukturo gospodovanja. Podobno velja, to pa se zdi bistveno, tudi v tistih primerih, ko »forma« upora zoper nasilje gospostva vključuje orodja, ki na eni strani omogočajo nasilje, torej in poenostavljeno – orožje, na drugi strani pa »vsebina« upora ni dejanska uporaba tega orodja oz. orožja. In še zadnji odtenek, to mora v politični etiki in pravni teoriji veljati tudi takrat, ko se z orožjem sicer odgovori na uporabo orožja nasilne sistematike gospostva, ki je objekt upora  (le odgovori in odgovori le toliko, kolikor je nujno, da nasilno gospostvo preneha z uporabo orožja), ne uporabi pa se ne orožja, ne drugačnega nasilja zoper ljudi, državljane, prebivalce, civiliste.

Ti premisleki niso namenjeni analizi dejstev o dogajanju v Turčiji, niti pravni in politični oceni o legitimnosti ravnanj, ki se jih je v javnem prostoru Evrope in sveta – hitro – označilo kot »nelegitimni«, »obsojanja vredni«, »protidemokratični«, »necivilizirani« ipd. »državni udar«. So le, ali pa predvsem povabilo k premisleku o tistem, za kar se zdi, da ni predmet premišljevanja. Najprej o vprašanjih, o teoretičnih predpostavkah, preko katerih je treba misliti trajno teoretično aktualnost konceptov »nasilje« in »upor«, pa tudi trajno verjetnost nastanka konfliktnega razmerja med »nasiljem« kot razlogom upiranja in »uporom« kot sredstvom za upiranje nasilju – v funkciji svobode. Zatorej se ne bi smeli izogniti temeljnim vprašanjem politične etike (politične teorije in politikoslovja) in (ustavno)pravne filozofije o tem, kje je v dani eskalaciji konflikta mogoče prepoznati najmočnejši plamen nasilja, koliko je teh plamenov, za kakšno nasilje gre, kakšne so njegove pojavne značilnosti, kaj opravičuje oznako »državni udar«, kaj legitimira upor, o kakšnem smotru upora je treba govoriti, kakšna je pri tem vloga ustave in koliko je sklicevanja na ustavni red, kaj je mogoče reči za retoriko in prakse osvoboditve in svobode, kakšna je pri tem teoretična in praktična vloga ljudstva ipd.

Predvsem pa se pri tem ne sme pozabiti, da je ne le pravica do protesta, ampak tudi pravica do upora politični in pravni koncept, kot takšna pa sestavni element politične filozofije in pravne teorije o sodobni, pravni in demokratični državi, normativno določeni z ustavo in idejno zasnovani v funkciji vladavine prava in svobode posameznika. Pravice do upora ne gre razumeti kot ekscesni moment v filozofsko teoretičnih utemeljevanjih sodobnih ustavnih demokracij, še manj kot teoretični paradoks, ali celo kot statistično napako. Ta pravica, ki je po svojem značaju kolektivna možnost pri iskanju poti proti svobodi, kot takšna obstaja, odkar obstaja – kakršnakoli – gospostvo. Tudi monarhično. Celo absolutistično monarhično. Zatorej je logično in razumljivo, s tem pa nujno, da ta pravica je in mora biti sestavni del političnega in pravnega samorazumevanja civilizacije, v kateri nimamo opraviti s pristno politično oblastjo, vladarji in državniki, ampak z dnevno političnimi menedžerji kot upravljavci sistematike gospostva (vodenje namesto vladanja). Zatorej je tudi teoretično ta pravica v obstoječi družbeni realnosti še toliko bolj utemeljena, nikakor pa ne manj.

Premišljevati in razmisliti o teh vprašanjih je nekaj povsem drugega, kot se politikantsko poenostavljeno, pravno površinsko in etično površno omejiti z javnim govorom o »obsojanju nasilja«, ali celo z javnim puhličarstvom npr. o »obsojanju oboroženega upora zoper demokratično izvoljeno oblast«, ali o »rušenju državne suverenosti«, pa o »kršitvah mednarodnega prava«, ali celo o »napadu na evropski pravni red« in EU-civilizacijo. In, kakopak, o »terorizmu«. A dogaja se ne le tudi to, ampak predvsem in prav to.

In vtis je, da se dogaja odsotnost teh premislekov na premisi, ki je že znana iz preteklosti, ki pomeni stalnico v novodobni anti-politični retoriki in ki aktualne dnevno politične prakse (javna dnevno politična drža in jezik v dnevni politiki sta elementa dnevno politične prakse) reducira na manipulacijo s poenostavljenimi jezikovnimi oznakami, ki imajo še kako pomembno, celo odločilno ozadje: neo-post-kapitalistični post-fašizem. Ko se označuje, se niti ne misli in ne razpravlja o temi upora in nasilja, o manifestacijah primerov upora in nasilja, ali vsaj zametkih tistega, kar bi lahko postal upor in bi pri tem šlo tudi za neko nasilje.  To se počne bistveno drugače, če se to dogaja v okolju, ki ga označevalci prepoznajo in označijo kot »naše okolje« in v njem delujoče »naše ljudi«, ali pa se to dogaja tam, kjer se označevalcem to zdi kot »drugje« in »drugim.«

Za kaj točno gre v tem oziru? Predvsem gre za zavajajoče jezikovne igre in argumentacije današnjega iztirjanja množic naravnost v nerazumevanje in nemišljenje. Tokrat o »vojaškem« in »državnem udaru« v primeru Turčije. Pri tem pa gre za uporabo oznak, s katerimi se želi namestiti in vsiliti vtis, da se »tam« dogaja nekaj, kar nas neposredno ne zadeva, kar ni naša »zadeva« in se nas ne tiče, ker se dogaja nekaj, česar ne gre razumeti, opazovati in misliti kot nekaj »našega« (morda podobno kot »reševanje« problema migrantov in beguncev prav-tam in z mandatom EU?). »Našega« v grobem civilizacijskem, ne le političnem in kulturnem smislu. V megalomansko samopašnem, nadutem, vzvišenem in diskriminatorno prevzetnem smislu »zahodnosti« (od tod izrazi »naše«, »zahodna kultura« ipd.). Uporabljajo se tudi oznake, kot da tistega, kar se tam dogaja, ni mogoče misliti niti pod (spet) našimi pojmi »civilno« in »civilna družba«; kot da bi to bili pojmi, ki bi res bili (le) »naši« in bi izključevalno označevali (le) nas kot »mi«, kot »družbena bitja«, kot tiste, ki da »smo« politično, kulturno in jezikovno monopolno »civilni« in civilizirani«. Zmota in utvara, skoraj rasistična in zato še kako post-fašistična.

Seveda gre tudi pri tem za nasilje, »zunanje« in »notranje«. To nasilje je imanentno zunanji in notranji dnevni anti-politiki in menedžerskim politikam (angl. policies) vodenja (angl. to lead/leadership in NE to govern), ki niso dejansko »razumljene« (to je tisto, kar se skriva z zavajajočimi govorjenji), so pa še kako prakticirane kot tehnike implementacije sile in nasilja. Bistveno pri tem je, da že apriorno in na prvi pogled »pokrivajo«, iztirjajo in blokirajo kakršno koli politiko in pluralnost, sleherno politično delovanje in seveda tudi demokracijo sámo.

»Zunanje-politična« plat te tehnike argumentacije se vrtinči okoli razlikovanja med »civilnimi in civiliziranimi«, tudi »ne-civiliziranimi« skupinami. Torej med »našimi« in »njihovimi«. To pa so žal kolonialistični tipi argumentiranja in samorazumevanja. Njihov razvoj korenini predvsem na angleškem otoku, nekako od Locka in Hobbesa dalje, so otrok britanskega empirizma, predvsem pa kolonializma in imperializma kot dominantnega načina življenja, ki je trajalo stoletja. V končni instanci je zadeva precej rasistična (v tem smislu tudi »bela«, ali »zahodna«, pa »krščanska«).

Središče tega tipa argumentacije, ki ga s takšno osupljivo vzvišenostjo in dvoličnostjo uporabljajo »naši« dnevno politični menedžerji in upravljavci (voditelji), je na videz enostavno, ko sporoča: »mi vemo, kako gospodovati sami s seboj, oni drugi pa tega ne vedo.« Za to smo mi – civilizacijsko! – ne le legitimirani za »pasivno« vzvišenost in pokroviteljstvo, ampak tudi »dolžni«, celo «poklicani« (po protestantskem konceptu poklica in poklicanosti, vse od Webra dalje), da to delo opravimo in (n)jim »pomagamo«. Civilizacijski, več kot kulturni paternalizem torej, ki se je v eksplicitnih oblikah pojavil pozneje, na začetku pa je bila na delu prav gola sila in njeno upravičevanje. Kolonializem je nazoren in izčrpen primer.

»Notranje-politična« retorika (ne pa filozofija in tudi ne teorija) se s to držo sklicuje na zadevo »civilne družbe« (izrazito od Adama Fergussona, 1776 in njegovega An Essey on Civil Society – ki je bil tako ljub Heglu in pozneje (nekoliko manj) Marxu)). Ključna razlika je tukaj tista do »države« (notranje) in ne do tistih drugih kot »neciviliziranih« (zunanji). Država je v teh retoričnih tehnikah gospostva (»socialni inženiring«) razumljena kot »zadeva sile in nasilja«, enako vsa politika. Demokracija pa je – v pogojih absolutne monarhije – zamolčana.

Na podlagah »naravnega prava«  in njegove utemeljitve od teoloških pravnikov iz smeri »stoicizmov« in Cicera, se oblikuje koncept družbene pogodbe (angl. »social-contract«), to pa pomeni jezikovno igro o »izstopu iz narave/naravnega stanja« (rek »homo homini lupus est«, po Hobbesu)) – prav s pomočjo »družbenega dogovora«. Družba naj bi se, po teoretični predpostavki, odrekla delu suverenosti v zameno (to je trgovski tip premisleka, iz dobe »trgovskih« – hrematističnih – revolucij) za zaščito/varnost od t.im. »domače sile«; t.j. država, ki je predstavljena kot suveren. V tem kontekstu nastane sistem »delitve oblasti«, vključno s »checks and balances«, ki je uveljavljen v ZDA. Bogu torej tisto, kar je božje, kralju/suverenu in državi tisto, kar je njuno, družbi pa ostanek, ki je njen. Takšen sistem naj bi bil »uravnovešen« (podobno kot pri trgu v ekonomiji). Dejansko pa gre pri tem – in tega ne gre spregledati – za geometrično-mehanske koncepte medsebojne »kontrole«, za t.im. »paralelogram sil«, ki izhajajo iz takratne fizike (mehanike, tudi »natural philosophy«) in ne v kakršni koli teoriji, kaj šele filozofiji ali politiki. V tem kontekstu naj bi potem tisto, kar se opredeli kot »civilno« (tudi »socialno«), bilo v funkciji blokiranja ekspanzije državnega, vojaškega, militarističnega… Pozneje se ta tip razumevanja, prek Hegla, a tudi Marxa, preseli tudi na kontinent. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se še dodatno obnovi in vsa srednje-vzhodna Evropa (Slovenija še posebej!) podleže točno temu triku in fiksaciji.

Ko danes psevdo »razmišljamo« v teh okoljih, se nujno vnaprej ujamemo v fiktivne, osladne, post-religiozne argumentacije »civilne družbe« kot najstva: torej tistega domnevno »dobrega« in celo »odrešilnega« (»civilna družba« kot civilna post-religija današnje dobe, z ustavništvom ali konstitucionalizmom). Ali pa, ko argumentiramo o razlogih, zakaj nekaj »ne deluje«, pravimo, da gre za »pomanjkanje delovanja civilne družbe« ali »odsotnost civilne družbe«. A treba je razumeti, da ta, tako razumljena »civilna družba« VNAPREJ BLOKIRA POTREBO PO KAKRŠNEM KOLI POLITIČNEM DELOVANJU, POLITIČNEM ORGANIZIRANJU … Tako razumljena »civilnost« odraža politično popreproščeno naziranje, da je CIVILNOST zadeva »kulturnih in civiliziranih zahodnjakov«, POLITIKA pa zadeva barbarskih južnjakov, vzhodnjakov … To je klasični kulturno-rasistični argument, ki je v dobi post-totalitarizma sila potenten in je tako rekoč temelj vsega današnjega oblastniškega in elitističnega blebetanja ter intenzivnega samo-poneumljanja množic. Dnevno politične shizofrenosti torej.

In ko se potem pojavi, denimo, Turčija, s svojim »državnim udarom«, potem mediji in marsikateri strokovnjaki brž posežejo po tistem »Našem« in domnevno »samo-razumljivem« opisovanju, analiziranju in ocenjevanju. Vrednotenju! To pa ni nič drugega kot prav »naša« narcisistična fikcija in fiksacija, češ da smo (kot zahodnjaki) »civilni in kulturni«, kar pomeni »civilizirani« in da se bojujemo zoper silo, vojsko, militarizem … In potem iz te moralne retorične pozicije »ostro kritiziramo« vojaške udare, države in diktatorje ter se »odločno zavzemamo« za »kulturnost in civilnost«, torej za družbenost ali … »našost.«

In če potem, vsaj občasno, tovrstnim zadržancem v elementarnem političnem nemišljenju in slabi politični pismenosti nekdo zgolj omeni npr. NATO (!), ali pa »naš« presežni militarizem, pa »našo« izrazito nedemokratično družbo, v kateri (treba je priznati) (politično) životarimo …, se hitro pomaknejo nazaj v nekakšno toplo in dišečo kulturo »civilnosti in socialnosti«. Skratka, se skoraj pogreznejo v ono vzvišeno »Naše« (družbeno in kulturno), oziroma posežejo po retoričnih figurah o »razvitosti«, »naprednosti« (spet kot »civiliziranosti«), z ozirom na vse druge in na vse drugačno, pa naj pri vse tem še kako retorično tolčejo elementarni rasizem, islamofobijo, homofobijo … in kar je še tega »civilnega in civilizacijskega« doneska vzvišeno civilizirane »našosti.« To naj bi se človeku upiralo.

Zato je treba biti pozoren na vsakokratna sklicevanja na fikcijo o »civilni kontroli države in vojske« v naših »sistemih demokracije«. To sklicevanje ni prikaz realnosti! Realnost je čisto nasprotje tovrstnega moraliziranja. Prav te retorike moraliziranja, na način »civilne družbe« in »civilnosti«, so tisto, kar – kot najstvo, fikcija – v vlogi, ah, s statusom pridnih podložnikov in izgubljencev »našega« okolja jemljejo kot realnost. Ta »zamenjava roga za svečo« JE prav tisto, v čemer smo ujeti danes. Gre za izvor in hkratno posledico elementarnega političnega nemišljenja, nerazumevanja, nerazsodnosti in (samo)pasivizacije, ki prihaja od tovrstnega samofiksiranja na najstvo (tiso, kar naj bi bilo). Zato sklepni poudarek: prav ta neobstoječa civilnost in civiliziranost sta jezikovna prevleka čez dejansko MILITARISTIČNOST, ki vzpostavlja post-totalitarizem ter post-fašizem. V tem se skriva (četudi bi morala biti zelo opažena) nasilnost javnega, družbenega, menedžersko vodenega gospostva tu-in-zdaj, nelegitimnost dnevno političnih praks in že lep čas neizpodbitno utemeljena pravica do upora.

Ne smemo pustiti, da nas ima gospostvo za podložne bedake.

 

Dr. Tonči Kuzmanić, politični filozof in dr. Andraž Teršek, pravni filozof, sta univerzitetna učitelja Univerze na Primorskem, ki predavata tudi pri podiplomskem študijskem programu Politologija.

 

Opomba: Krajša verzija tega zapisa je bila objavljena v časniku Večer.

Več od Dr. Andraž Teršek

Genova; potovtis (pravoslovnega) iskalca

Ne le ljudje, tudi mesta imajo lahko več obrazov. Ne le v...
Beri dalje