Večinski vs. proporcionalni sistem?

V Sloveniji je način izvolitve poslanca v Državni zbor RS že praktično vse od osamosvojitve predmet polemik in različnih pogledov, temeljni greh in precejšnja zaostritev razprave ter razdelitev stališč po politični liniji levo-desno pa izvira iz referenduma o volilnem sistemu za volitve v Državni zbor, ki je bil decembra 1996 (volilna udeležba je bila 37,9 odstotka). Na omenjenem referendumu so državljani lahko izbirali med tremi ponujenimi modeli volilnega sistema. Prvi predlog je bil pravzaprav izvirni predlog in tudi izvirni vzrok za vložitev preostalih dveh. Predlagala ga je največja opozicijska stranka Socialdemokratska stranka (SDS) ter zanj zbrala 43.710 podpisov volivcev. V dobro utemeljenem predlogu se je zavzela za večinski volilni sistem. Drugi predlog je dala takratna vladajoča levosredinska vladna koalicija, ki se je zavzemala za sistem sorazmerne zastopanosti strank, tretji predlog pa je vložil drugi dom slovenskega parlamenta (Državnega sveta RS) in je bil nekakšna kombinacija prvih dveh. Referendumski izid po takratnem prepričanju ni prinesel zmage nobenemu od predlogov za spremembo volilnega sistema, saj noben od treh predlogov ni prejel več kot polovice glasov volivcev, ki so se referenduma udeležili; je pa daleč največ glasov (44,5 odstotka) dobil predlog o večinskem volilnem sistemu. Vprašanje zmagovalnega predloga je bilo povezano zlasti z vprašanjem velikega števila neveljavnih glasovnic (9,7 odstotka) in tistih glasovnic, s katerimi so volivci glasovali proti vsem trem predlogom (4,1 odstotka). Če bi namreč upoštevali zgolj volivce, ki so se opredelili za enega od ponujenih predlogov volilnega sistema, bi predlog o večinskem volilnem sistemu prejel 51,7 odstotka glasov volivcev. Ustavno sodišče je šele po dveh letih odločilo, da je zmagal predlog, ki je predvideval večinski volilni sistem, kar pomeni, da je bil Državni zbor RS zavezan tovrstno odločitev volivcev tudi uzakoniti, kar se sicer kasneje ni zgodilo, saj je Državni zbor RS pred volitvami leta 2000 s spremembo Ustave RS uzakonil proporcionalni volilni sistem.

V čem so torej bistvene prednosti enega in drugega volilnega sistema? Nedvomno je za volivca veliko bolj enostaven in razumljiv večinski volilni sistem. Volivcem praviloma omogoča odločanje med kandidati torej med konkretnimi osebnostmi, saj vsak volivec točno ve, za katero osebo (z imenom in priimkom) glasuje. Večinski volilni sistem daje celotnemu političnemu sistemu večjo stabilnost, saj ima praviloma ena politična stranka absolutno večino v parlamentu; torej odpade potreba po sklepanju koalicij. To omogoča stabilno vlado oziroma stabilnost oblasti. Vsak poslanec predstavlja volilno enoto, v kateri je izvoljen, to pa omogoča tudi večjo mero odgovornosti poslanca do volivcev. Velika slabost večinskega volilnega sistema pa je, da ne odraža razmerja politične moči, saj favorizira samo tisto politično stranko, ki dobi največ glasov po volilnih enotah, ostali (manjšinski) glasovi pa praviloma niso zastopani. To je hkrati tudi glavna prednost proporcionalnega volilnega sistema, saj omogoča bolj sorazmerno razdelitev mandatov v skladu z volilnimi rezultati ter omogoča tudi ustrezno zastopanost političnih manjšin. Ta pozitivna lastnost je po mnenju mnogih strokovnjakov povezana z večjo odzivnostjo predstavniškega telesa, ki v svoje delovanje zajame večjo različnost interesov in potreb državljanov. Ima pa proporcionalni volilni sistem po drugi strani mnoge slabosti, ključne so zapletenost pretvorbe dobljenih glasov v poslanske sedeže; povzročanje nestabilnih koalicijskih vlad in s tem slabitev položaj parlamenta in celotnega političnega sistema; odgovornost poslancev, izvoljenih v volilni enoti, je praviloma porazdeljena (vsak nosi le en delček odgovornosti do volivcev); z vidika volivca je največja pomanjkljivost, da volivcu onemogoča glasovanje o posameznih kandidatih (volivec glasuje le za posamezno listo kandidatov oz. politično stranko); poleg tega pa se v takem sistemu lažje oblikujejo in preživijo tudi politično bolj ekstremne stranke (tako na desnici kot tudi na levici).

Z vidika posameznega volivca je torej enostavnejši, razumljivejši in preglednejši večinski volilni sistem, ki omogoča hitro in enostavno sestavo vlade ter posledično ne ustvarja potrebe po sklepanju (pogosto tudi politično raznobarvnih in posledično nestabilnih) koalicij. V kolikor bi večinski volilni sistem aplicirali v slovensko politično realnost, ki nedvomno to pomenilo drastično zmanjšanje števila političnih strank v parlamentu, oblikovali bi se dve močni politični stranki (politična bloka), ki bi vedno znova oblikovali vlado, ki bi bila bolj stabilna in najverjetneje tudi učinkovitejša. Po drugi strani pa bi tisti volivci, ki bi glasovali za nekoga tretjega, bili izrazito podzastopani, saj bi se preostalim političnim strankam bilo težko, če ne celo nemogoče, prebiti čez prag parlamenta. Težavo za uvedbo večinskega volilnega sistema vidim tudi pri t.i. nadzorni funkciji, ki jo poleg zakonodajne in volilne opravlja parlament, zlasti pri funkciji političnega nadzora nad vlado, saj si je le težko predstavljati, da bi parlamentarna večina v pogojih absolutne večine to funkcijo želela opravljati z vso resnostjo; eno od težav bi lahko predstavljala tudi kohabitacija parlamentarne večine in »njene« vlade s predsednikom republike, ki bi morebiti bil drugačne politične »barve« in bi njegovo izvajanje nekaterih funkcij (recimo predlogi za imenovanja ustavnih sodnikov) znotraj izvršilne veje oblasti lahko bilo precej oteženo, itd. Koliko realna je opcija spremembe volilnega sistema? Moja ocena, pa tudi ocena večine ostalih strokovnjakov, pravi, da ne zelo realna, saj je za to potrebno spremeniti 80. člen Ustave RS, za kar je potrebno tako določeno daljše časovno obdobje kot tudi 60 glasov podpore v parlamentu. Najbrž ni dvoma, da bi uvedba večinskega volilnega sistema slovenskemu političnemu sistemu prinesla nekatere prednosti (pa tudi kakšno slabost), vendar menim, da predlog (še) ni dodelan do takšne mere in njegove (politične) posledice premišljene do te mere, da bi ga bilo mogoče uveljaviti že jutri.

izr. prof. dr. Miro Haček, FDV

Več od Nataša Briški

“Upam, da bo cirkus zapustil mesto, preden kontaminira Belo hišo.”

Ameriški igralec Charlie Sheen je avtor naslovnega stavka, ki se mi je...
Beri dalje