Veliko vprašanj, a samo e(tiče)n odgovor

(foto: Elina Mark via Wikimedia)

Ob izvajanju projekta Etični potrošnik v supermarketu – Supply Chainge, ki se bori za pravičnejše trgovske verige, se mi odpira veliko vprašanj, tudi o moji lastni vlogi pri spreminjanju sveta na bolje. Sprašujem se, koliko sem sama udeležena v procesih, za katere menim, da so sporni in celo škodljivi. In ali se lahko pri današnjem tempu življenja zares držim vseh načel, ki jih zagovarjam. Tudi sama sem zgolj človek, imam otroke, družino, prijatelje, hodim v trgovine in trgovske centre, nakupujem in trošim preveč.

Skušam se čim bolj držati načel etične potrošnje. Kaj sploh to pomeni? Pomeni, da se skušam vzdržati nepotrebnih nakupov. Vseeno pa potrebujem obleke in čevlje, kolo in avto, streho nad glavo. In tudi kak priboljšek. Ali je vse, kar imam in kar kupujem, etično? Ni. Ali je etično, da kupujem izdelke, ki so lokalni, eko, pravični, v trgovskih verigah, kjer so delavci izkoriščani in kjer je še vedno večina profita ustvarjena z izdelki, ki so neetični? In kjer je marža na etičnih izdelkih tako visoka, da si jih ne morejo privoščiti vsi?

(foto: Elina Mark via Wikimedia)
(foto: Elina Mark via Wikimedia)

Vendar se trudim. Zavedam pa se, da ožji krog ljudi, s katerimi sem čustveno povezana, ni vedno zainteresiran za ozadje potrošništva in za vprašanja, ki se mi odpirajo. Tudi otroci si včasih želijo kaj, kar ni etično proizvedeno, pa jim občasno to tudi kupim. Prihajam tudi v konfliktne situacije, ravno zato, ker nočem kupovati vsevprek, in sem zato deležna moraliziranja v stilu »zakaj nočeš privoščiti otroku«. Odgovor sicer imam in je jasen – zato, ker menim, da otroku privoščim več, če ga naučim tega, da ga stvari kot take ne bodo zadovoljile, da je potrebno veliko več. Razlagam jim o ozadju izdelkov in o potrošništvu. Seveda v skladu z njihovo zmožnostjo razumevanja. Se trudim.

Dilema, ki se poraja v zvezi z etično potrošnjo, je podobna vprašanju, ki je razburkalo skupnost pravične trgovine. Kako razširiti etiko v trgovini in pri tem ne spodbujati potrošništva in nakupovanja?

Ali zagovarjati zgolj alternativne prakse, kot so majhna, lokalna podjetja in skupnosti, zadruge, iniciative »od spodaj navzgor«, globoko pravično trgovino? Ali morda sodelovati s trgovskimi verigami in jih spodbujati, naj ponudijo/zamenjajo čim več svojih artiklov z izdelki, narejenimi po načelih pravične trgovine? Na ta vprašanja nimam enoznačnega odgovora. Dejstvo je, da ob večji dostopnosti pravičnih izdelkov njihova raba raste. Problem je, če potrošnja ostaja enako prevelika in ima zgolj oznako »etičnega«.

Prepričana sem, da je potrebno sodelovati in poslušati. Zato menim, da tudi projekt SupplyCha!nge prispeva k spremembam trgovskih verig. Z njim bomo v naslednjih treh letih na različne načine – s fotonatečajem, glasilom, razstavo in drugimi dogodki – razširjali vest o čim bolj etičnem poslovanju velikih trgovcev. Že sama dostopnost pravičnih in ekoloških izdelkov lahko naredi veliko spremembo. Prvič se lotevamo komunikacije s trgovskim sektorjem. Zato bo prav zanimivo videti, kakšna je njihova pripravljenost preusmeritve vsaj dela izdelkov v smer spoštovanja okolja in človekovih pravic. Sploh glede na oglaševalske kampanje, ki nam govorijo o zdravju, lokalnem, ekološkem, odgovornem vedenju in predvsem nakupovanju in trošenju. Zato bo čez tri leta, ko se projekt izteče, zanimivo pogledati nazaj in ovrednotiti trud.

Izdelki ekološke pridelave in pravične trgovine morajo skozi proces certificiranja, nositi morajo oznake, ki jasno govorijo o tem, kako in kje je bil izdelek narejen in kaj vsebuje.

Menim, da bi morali izdelki, ki niso etični, ravno tako nositi oznake. Če je izdelek kriv za otroško delo ali suženjstvo, bi to moralo biti jasno označeno. Če je bil izdelek narejen tako, da je škoda za okolje velika, bi to moralo biti označeno. Ali bi ljudje kupovali izdelke, kjer bi pisalo, da so jih naredile izkoriščane otroške roke? Kaj pa, če bi na izdelku pisalo, da je bil proizveden v davčni oazi? Ali pa, da je bil izsušen vir pitne vode zato, da je lahko izdelek poceni in na voljo?

Z veseljem me pa navdaja dejstvo, da sem vpletena v različne kroge ljudi, ki se trudijo in izvajajo alternative potrošništvu, ki se držijo svojih načel. Ki kritično razmišljajo o tem, kaj imajo, kaj potrebujejo, kako delujejo, kako vplivajo. Vesela sem, da sem lahko vpletena v delovanje društva, kot je Focus, kjer je spoštovanje načel, ki jih zagovarjamo, pomembno. V veselje mi je, da je tega veliko, vse več.

In vesela sem, ko vidim, da so moji otroci ponotranjili nekatera načela, ki jih tudi javno zagovarjam.

 

živa gobbo
Živa Gobbo (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Živa Gobbo, predsednica društva Focus. S svojim zgledom in pozitivizmom je vplivala na spremembo življenjskega stila marsikoga, saj je dokazala, da lahko z malo truda zmanjšaš svoj ogljični odtis in narediš veliko za okolje. Svoja oblačila kupuje iz druge roke ali pa si jih predela iz starih kosov, ki bi jih marsikdo že zavrgel. Rada uživa v dobri družbi prijateljev in svojih dveh otrok, ki ju vzgaja v duhu spoštovanja okolja in soljudi.

Več od Metina lista

051: Raje piše, kot misli – Marko Crnkovič (Fokuspokus)

Z Markom Crnkovičem o Fokuspokusu, vsebinah, ki jih objavlja, piscih, s katerimi sodeluje,...
Beri dalje