Vlaganje v znanost je vlaganje v našo prihodnost

(foto: PeteLinforth via Pixabay)

“Sadovi bodočnosti so v semenu sedanjosti”, pravi star kitajski pregovor. Semena, ki jih sejemo danes, so mladi okoli nas, že otroci, ki jih učimo prvih besed, odgovarjamo na večni »zakaj?« in kako iskati odgovore na vprašanja, ki si jih in si jih bo zastavljala sodobna znanost.

Radovednost v otroških očeh je luč, ki ne sme nikoli ugasniti, in če si želimo, da bi naše življenje in delo obrodilo sadove in doseglo zastavljene cilje, tega ne bi smeli dopustiti. In vendarle smo, saj kolektivno ugotavljamo, da so sadovi naše osamosvojitve bolj piškavi, kot smo upali. A radovednosti nismo ugasnili, samo tisti otroci so odrasli – v tujce!

Temu nepovratnemu begu možganov je bila simbolično posvečena nedavna podelitev Zoisovih nagrad za znanost, saj meni, da je prav v znanju in njegovi (ne)uporabi srž problema.

Znanost – raziskovanje osnovnih zakonitosti o nas in prav vsem, kar nas obdaja, je temelj družbenega razvoja.

Pomembno vlogo ima prav pri reševanju aktualnih družbenih problemov in gospodarstva, kar nam vsem prinaša boljšo kakovost življenja. Nezaupanje in dvom v pomen znanosti, ki se je v zadnjih letih odražal tudi v vedno tanjši rezini proračunske pogače, sta nam znanstvenikom zato nerazumljiva!

Zoisovi nagrajenci in nagrajenke 2016 (foto via www.mizs.gov.si)

A v naravi znanstvenika ni le radovednost, ampak tudi vztrajnost in optimizem, ki ga potrebuje pri svojem delu in ga danes še vzpodbuja dejstvo, da se je trend zmanjševanju sredstev v zadnjih dveh letih vendarle ustavil. »Znanost« se znova pojavlja v političnem besednjaku. In nosilci gospodarske politike in tudi podjetniki sami začenjajo razumevati, da je na »raziskavah temelječ razvoj« vir visoke dodane vrednosti in pogoj trajne rasti.

Za to gredo nedvomno zasluge prizadevanju Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki v 2017 in 2018 namenja dodatna sredstva v določene strateške razvojne raziskave. Vendar nedvomno enako pričakujemo tudi v temeljni znanosti, brez katere uresničevanj visokotehnoloških in inovativnih razvojnih ciljev ne bomo dočakali!

Le s podporo temeljni znanosti bodo današnja semena znanja lahko jutri vzklila v bolj rodovitni prsti, ki je resnično že dokaj izčrpana.

Zato pa so sadovi – nadpovprečni dosežki znanstvenikov tako dragoceni, saj so zrasli iz semen, ki so kljubovala težkim razmeram in naj bodo zgled predvsem mlajšim generacijam! Ni jih malo in izbor najboljših seveda tudi za leto 2016 ni bila lahka naloga.

ŽENSKE IN ZNANOST

Med prijavljenimi kandidati je bilo kar 78 % moških, lani 70 %, a v nasprotju z lanskim letom, ko je bilo med nagrajenci kar 60 % žensk, jih je bilo tokrat le 16.

Sem ena prvih zagovornica enakih možnosti v znanosti v Sloveniji, zato lahko zatrdim, da ocenjevanju v nobenem primeru ni botrovalo nič drugega kot kvaliteta prijavljenih in je tak izbor zgolj posledica razporeditve kakovosti prijav. V letu 2015 je bil ta pač bolj naklonjen ženskim prijavam.

Zoisovi nagrajenci in nagrajenke 2015 (foto via www.mizs.gov.si)

Botruje pa temu prav gotovo sistemska napaka, ki bi ji v statistiki rekli velikost populacije, saj je ta kar 4x večja pri moških kandidatih kot pri prijavah ženskih kolegic. Kakor v preteklih letih zato ponovno pozivam k predlaganju več znanstvenic za Zoisovo nagrado oz priznanje!

ZOIS IN PREŠEREN – SIMBOLA DRŽAVNIH NAGRAD IN SLOVENSTVA

Eno pomembnih poslanstev podeljevanja Zoisovih nagrad je tudi popularizacija znanosti, ki ji često očitajo zapiranje v slonokoščene stolpe in odtujevanje družbi. Nerazumljeni, često hudo abstraktni cilji, ki jim sledijo znanstveniki, ki morda celo sami ne vidijo njihove uporabne vrednosti, saj so ta dejansko lahko celo več desetletij oddaljena, daje znanosti pečat nepotrebne družbene navlake, politikom/finačnikom pa prvi vir varčevanja.

Zanimiv je pojav, da ljudje pri nas mnogo bolje sprejemajo kulturo – naj bo slika še tako abstraktna, pesem še tako nerazumljiva, vseeno vzbujata občudovanje, medtem ko znanost nelagodje, znanstveniki pa čudaškost.

Pri umetnosti se o njeni uporabnosti ne sprašujemo, v znanosti, ki naj razlaga vsakdanje pojave okoli nas, pa seveda se: znanstveniki smo tako izpostavljeni nenehnemu dokazovanju družbi, da nas potrebuje za blagostanje, večjo kvaliteto življenja, če ne celo obstoj bodočih generacij! To je seveda še kako res, zato želimo v prihodnje tudi poudariti pomen nagrad, imenovanih po izumitelju Janezu Puhu – prenos znanstvenih spoznanj v uporabne in tehnološke ter inovativne družbene rešitve.

Puch Voiturette iz leta 1906 (foto via Wikimedia)

V bodoče tako napovedujemo tudi razpise za Puhovo življenjsko delo in nagrado, ne le priznanja, in s tem poudarimo pomen bazičnih raziskav.

Družbena in politična marginalizacija znanosti se je v zadnjem desetletju dogajala tudi v Sloveniji, čeprav nas naša zgodovina uči drugače, kar nam kaže že najvidnejši in najstarejši primer Žige Zoisa v času prve industrijske revolucije.

Zato opozarjam sedanjo politično elito, ki nam kuje nove strategije, da vanje brezpogojno vključi še znanost, potrjeno, a neuresničeno strategijo iz leta 2011, sicer bomo kmalu ostali tudi brez tistih inovacij, ki so plod temeljnega raziskovanja. Brez dvoma nas lahko samo te popeljejo v tako imenovano Industrijo 4.0, krožno in zeleno gospodarstvo, kar vse temelji na znanosti, vlaganja vanjo pa se povrnejo z večjo gospodarsko učinkovitostjo ter ohranjanjem mednarodne konkurenčnosti. Prav to omogoča narodov obstoj, kar je še posebej pomembno v tem razburkanem času globalnih migracijskih tokov in pretresov v evropski skupnosti. Prav to bo zadržalo mlade – pa ne le znanstvenike! – doma in prav ti bodo poskrbeli za obstoj slovenskega naroda in ga prenesli v naslednje rodove na tem koščku sveta.

Tega se je eden prvih pri nas zavedal že baron Žiga Zois. Podjetnik, izumitelj in raziskovalec je sprejemal razsvetljenstvo in pot videl v napredku, ki je dosegljiv edino z vzgojo in izobraževanjem, kot je ob stoletnici njegove smrti leta 1919 zapisal Viktor Steska.

Njegova bogata znanstvena in kulturna zapuščina dokazuje tudi slovstveno izobrazbo, zato je imel v svojem krogu izobražencev našega rodu vodilno vlogo. Zelo veliko je prijateljeval in materalno podpiral Janeza Vajkarta Valvasorja in za tiste čase med drugimi jeziki tudi odlično obvladal slovenščino (mati je bila slovenskega rodu). Vendar kljub temu slovenski narod tedaj ni upravljal svoje države in premoženja, o čemer priča podatek, da je Žiga Zois leta 1739 postal plemeniti in leta 1760 baron, ker je cesarici Mariji Tereziji, ki je bila zaradi sedemletne vojne v stiski, daroval 40.000 goldinarjev. Tako si je tudi pridobil nekatere druge prednosti, a sam je skoraj obubožal, ko je vlagal v svoje patente in naprave ter podpiral umetnike, kot je bil npr. tudi Anton Linhart. Za blagostanje družbe je pomembno torej, kdo vlada in pobira davke – sadove našega dela: tujci na naši zemlji ali mi sami?

Sadove bomo tu obrali sami, a ne s slovenskim jezikom, pač pa z odprto glavo in gospodarsko neodvisnostjo.

Prav ekonomska integriteta je esenca narodnosti, zato prah, ki se je nedavno prek meja zdravega razuma dvignil okoli možne souporabe univerzalnega jezika sporazumevanja v znanosti – angleščine v znanstvenem okolju oziroma na univerzah – zastira pogled na resnične težave, v katerih se ni znašla le znanost, ampak tudi gospodarski razvoj Slovenije po osamosvojitvi, še posebej zadnji recesiji. Slovenski jezik je ob tem res marginalen problem, če to sploh je!

Bolj nas ob tem lahko skrbi, da so polemiko nekateri pisci izkoristili za politično propagando svojih levih ali desnih odtenkov in z njimi zavajali javnost. Bodisi kot kritiko elitizma ali neoliberalizma, bodisi kot trkanje na slovensko svetopisemsko dediščino, so varuhi slovenske besede v svoja pisanja demagoško vpletali nacionalizem in ksenofobijo, kar je med manj »ukimi« ljudmi padlo na plodna tla. Posluževali so se celo osebnih žalitev in cehovskih diskvalifikacij, ki izobražencem ne pritičejo!

Vse to so nevarni družbeni trendi, ki so verjetno tudi odsev duha našega časa v evropskem prostoru, ZDA in globalno in kažejo na privzemanje nizke kulture dialoga. Vsaj enkrat v letu, na dan obletnice rojstva Žige Zoisa, naj ga prežene njegov prosvetljeni duh!

 

Opomba: Zapis je posodobljena verzija govora, ki ga je imela avtorica na podelitvi Zoisovih nagrad 2016.

Več od Prof. Dr. Tamara Lah Turnšek

Vlaganje v znanost je vlaganje v našo prihodnost

“Sadovi bodočnosti so v semenu sedanjosti”, pravi star kitajski pregovor. Semena, ki...
Beri dalje