Zakaj sem podpisala ACTA-o

V četrtek, 26. januarja 2012 sem v skladu z navodilom in pooblastilom vlade Republike Slovenije podpisala pristop Slovenije k Trgovinskemu sporazumu za boj proti ponarejanju, na kratko ACTA. Nekoliko daljše pojasnilo o podpisu je moč najti v objavi v Medijskem središču spletnih strani Ministrstva za zunanje zadeve, ki pojasnjuje vlogo MZZ in tudi mojo kot veleposlanice Republike Slovenije na Japonskem. Iz  pojasnila  sledi, da sem sporazum podpisala, ker me je za to zadolžila vlada in ker je to del moje službe.
Pa vendar, zakaj sem podpisala Acta. Vsak dan po mailu in Facebooku dežujejo vprašanja  v večji meri prijaznih in nekoliko zaprepaščenih ljudi,  ki ne razumejo, kaj mi je bilo, da sem podpisala državi in državljanom škodljiv sporazum. S tem odgovorom, ki je izključno osebne narave in izraža izključno moje osebno mnenje, želim odgovoriti njim, vsem prijateljem in znancem, ki molčijo, vsem anonimnim, in konec koncev tudi sebi in mojima otrokoma.
Acto sem podpisala iz državljanske malomarnosti, zato, ker nisem bila dovolj pozorna. Čisto enostavno nisem povezala sporazuma, za katerega podpis  me je pooblastila vlada, s tistim sporazumom, ki po mojem državljanskem prepričanju omejuje in jemlje svobodo delovanja na največjem in najpomembnejšem omrežju v zgodovini človeštva in tako omejuje predvsem prihodnost generacije naših otrok.  Privoščila sem si obdobje državljanske brezskrbnosti, za nekaj časa sem se odklopila od medijskih poročanj iz Slovenije, vzela sem si odmor od Avaaza in inflacije njegovih peticij, čisto enostavno sem si privoščila počitek. V svoje opravičilo si pravim, da sem ta počitek zares potrebovala in da si še vedno s težavo nabiram energijo za novo zmajevo leto. Ter hkrati poskušam opravljati delo, ki ga z iztekom leta in s prihodom novega ni manj, prej več. Vse v stilu gesla, ki smo ga, najbrž ne le diplomati, deležni v zadnjih časih, manj za več. Manj denarja in manj ljudi za več dela. In potem spregledaš, kaj v resnici podpisuješ. In se naslednje jutro zbudiš s težo neskončne lahkosti nekega podpisa.
Najprej sem se opravičila svojima otrokoma. Potem sem poskušala odgovoriti prvim znancem in neznancem, ki so se čudili in so bili zgroženi. Ker jih je vedno več, jim odgovarjam javno. Želim se opravičiti, ker sem sicer opravila svojo  službeno dolžnost, ne pa tudi svoje državljanske dolžnosti. Ne vem, koliko sem imela izbire, da ne bi podpisala, vendar bi lahko poskusila. Pa nisem. Nisem izkoristila priložnosti, da bi se borila za pravico do ugovora vesti nas birokratov.
Obstaja pa še drugi, zelo pomemben razlog, da to pišem. Gre za demonizacijo "nekega kljukca", mene torej, ki je na svojo roko na skrivaj tam v daljnem Tokiu nekaj podpisal. To se je slišalo v slovenskem parlamentu in v slovenskih medijih ter se širi po spletu. Nevarno je predvsem zato, ker zakriva odgovornost tistih, ki so imeli moč odločanja in so se dejansko odločili, da bo Slovenija pristopila k Acta-i. O pristopu je odločala slovenska vlada in odbor za EU zadeve slovenskega parlamenta in pred tem je Slovenija kar nekaj časa sodelovala pri usklajevanju sporazuma. Vse to ne dovolj na očeh javnosti, sodeč po zgroženih odmevih, ki se pojavljajo po formalnem podpisu. Slovenski mediji takrat to odločitev niso demonizirali v isti meri in na isti način, kot zdaj demonizirajo moj  podpis. Kar se mi zdi  zelo nevarno za nadaljnji (ne) razvoj demokracije v Sloveniji. Hkrati to pomeni, da ni samo meni popustila pozornost, da smo kot državljani Slovenije skupinsko zanemarili svojo državljansko dolžnost. In da je kakšna bolj obskurnih strank v slovenskem političnem prostoru zamudila odlično priložnost za pridobivanje glasov v nedavnem predvolilnem boju.
V soboto, 4. februarja bo v Ljubljani protestni shod proti ratifikaciji Acta sporazuma. Resnična zaskrbljenost in odločenost slovenskih državljanov, da je treba preprečiti uveljavitev sporazuma, se bo odrazila v številu vas, ki boste prišli na shod. Prosim, naj bo kdo tam tudi v mojem imenu. Eden mojih zaskrbljenih dopisovalcev me je vprašal, kaj bi si o mojem podpisu mislil moj brat, pokojni dr. Janez Drnovšek. Boj za ohranitev državljanskih svoboščin je vsekakor v duhu njegove dediščine, še mnogo bolj kot odstranitev ali neodstranitev nekega kipa. Sobotni shod je le en delček tega boja, ki je vsakodneven in nima konca. Naj bo moj primer v opozorilo, kako hitro lahko delamo napake, če pri tem popustimo. In če drugega ne, potem zelo slabo spimo.

Helena Drnovšek Zorko

Print Friendly
ZNAČKE: , , , , ,

2 komentarjev

  1. JGy pravi:

    Poznavajoč procedure in vlogo VP v takšnih primerih je zapis zelo iskren in odličen v smislu, da opozarja na pomanjkljivosti formalnih procedur. Te v svoji rutini mnogokrat povzročijo, da se strokovna odgovornost, ki ni zgolj v zadnjem členu procedure, “izgubi v prevodu”. Zato pozdravljam pismo veleposlanice Helene Drnovšek Zorko in jo podpiram.

    Na podlagi razprav v tvitosferi je prišlo do spoznanja, da je pred postopki v Evropskem parlamentu potrebna vsebinska in javna razprava glede Sporazuma Acta. Zato sem danes zjutraj povzel dogajanja in pripravil pobudo, ki jo dajem v javno obravnavo in javno last: http://pobudaacta.tumblr.com/.

    József Györkös

  2. Matej pravi:

    Helena, pošteno napisano! Errare humanum est!