Ženske za politiko, politika za vse

Maja Hawlina
Maja Hawlina (foto: osebni arhiv)
Maja Hawlina
Maja Hawlina (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Maja Hawlina, psihologinja, ki se dvajset let ukvarja s komuniciranjem družbenih tem v javnem prostoru. Posebej jo zanimajo reči vsakdanjega življenja, dekonstrukcija ideologij in moč imaginacije. Zadnja leta ustvarja artivistične intervencije, ki spodbujajo ustvarjalne ugovore, participacijo, aktivno državljanstvo in ekonomijo daru. Na Twitterju jo najdete pod @majahawlina.

Kako danes nekoga, na primer pametne in sposobne ženske, prepričljivo povabiti v politiko? Še posebej v slovensko politiko, ki je že dolgo v primežu Janše in Jankoviča, s stranskimi liki kot so Pahor, Erjavec, Virant, Lukšič … Kako govoriti o neločenosti osebnega življenja ter družbene skrbi, politične akcije, ekologije, če nas politika večinoma preveva z občutki nemoči in odpora? Zakaj bi sploh kdo/katera želel/a vstopiti v ta svet izmikanja, nepokončnosti, kratkovidnosti in kratkoročnih, strankarskih ciljev, neomikanosti in še česa?

Tudi, če se zavedamo, da je politika vedno stvar moči in boja zanjo, tekma za kontrolo virov in konflikt različnih interesov, zgleda, da v zadnjih dveh desetletjih njen ugled še posebej strmo pada. Prevladujoče mnenje je, da je politika problematičen posel; kdor vstopi vanjo, se pokvari, prej ali slej izgubi integriteto, samospoštovanje, prizemljenost in osnovno človeško spodobnost. Politiki se sicer radi ponašajo z diplomami in doktorati (praviloma kakšnih obskurnih ustanov), a vendar je videti, kot da so pri njih v modi predvsem neumnost, antintelektualizem in neredko celo vulgarnost.

Javnost politki ne zaupa več, utrujena je od jalovosti in nečednosti njenega početja, kar med ostalim dokazujejo katastrofalno nizke volilne udeležbe. Zgovoren je podatek, da se je zadnjih volitev za evropske poslance udeležilo le 24 % volilnih upravičencev. Jasno je, da potrebuje politika pri nas, a tudi po svetu, korenito preoblikovanje, nove zamisli, drugačne pristope, prakse in ljudi. In več žensk, mnogo več žensk, smo prepričani v iniciativi Meta Dekleta. V mislih nimamo le formalne zadostitve ženskih kvot, ki so v  današnji politični kulturi seveda potrebne. Smo proti rokohitrskim rešitvam, ko zaradi kvot tik pred volitvami stranke hitijo rekrutirati kandidatke iz nabora sorodnic, znank, menedžerk  iz krogotoka svojih interesnih podjetij ali med naključnimi medijskimi obrazi.

Za kakovostno politiko se morajo ženske (in moški) kaliti. Tudi zato je zadnja leta vse bolj prisotna zavest o aktivnemu državljanstvu, predvsem o nujnosti, da bi ljudje sprejemali in uresničevali vlogo aktivnega državljana.  Če pustimo ob strani, da je že Aristotel trdil, da je človek po naravi politično bitje, nas v to sili globoka politična, ekonomska, finančna, ekološka in nenazadnje etična kriza, v katero je zabredla Slovenija, a tudi velik del sveta, in iz katere nas, to zdaj že vemo, ne bodo potegnili obstoječi voditelji in vladajoče politične strukture. Aktivno državljanstvo lahko razumemo v velikem razponu: od družbeno angažirane drže, voluntarizma, aktivizma, preko dela v lokalnih skupnostih in nevladnemu sektorju do najrazličnejših izveninstitucionalnih izobraževalnih iniciativ in še česa. Vse to lahko služi kot dobra terenska pripravljalnica za postopen ali hiter vstop v svet hardcore politike.

(avtorica: oblikovalka Tanja Radež)
(avtorica: oblikovalka Tanja Radež)

Čeprav danes ženske delujejo povsod, še zlasti znotraj nevladnega sektorja, kjer so v večini, jih v politiki pristane le malo. O tem, zakaj je temu tako, vemo že precej; npr. fenomen lepljivih tal in steklenega stropa, negativni stereotipi v zvezi s političarkami, plašnost žensk, občutek, da se za politiko ne čutijo dovolj kompetentne, da pasivno čakajo na povabila …  V sklopu projekta Meta Dekleta je v nastajanju tudi nova raziskava, ki skuša razumeti aktualne zadržke, predsodke in morda še kakšne nove, nepoznane ovire, ki ustavljajo ženske pri izbiri politične poti. Ugotovitve bodo služile kot napotila, kako se lotiti, zaobiti ali zagristi v posamične ustaljene običaje, pravne ali predsodkovne ovire, kako prepričevati ženske o potrebnosti njihove dejavne prisotnosti v politiki, kako jih opogumiti in podpreti. (Opomba: Izsledki raziskave bodo kmalu objavljeni na spletni strani Meta Dekleta)

Veliki cilj je torej ugledati mnogo več žensk na vseh političnih nivojih. Ne zato, ker bi nujno mislili, da že samo dejstvo, da so ženske ženske avtomatično pomeni boljšo politiko. Gotovo pa tudi slabše ne. Kakšna bi ta politika bila zares, pravzaprav ne moremo vedeti, ker tega nismo nikoli preizkusili.  Nedvomno pa bi že enakovredna ženska zasedba v politiki govorila o pomembnih spremembah v družbi, o njeni večji odprtosti, večji demokratičnosti, pravičnosti, tudi radovednosti – za začetek.

O ženskah se na splošno govori, da so bolj sodelujoče, pripravljene na kompromise, bolj zemeljske in bolj čustvene. Vsaj čustev se politika boji, levica morda celo bolj kot desnica, saj jih povezuje z iracionalnostjo. Tu se lahko nemudoma vprašamo, o kakšni razumnosti je govora pri moških – naj se spet vrnem k našim najvišjim politikom Jankoviču, Janši, Pahorju?  Politika je seveda od vekomaj prepletena s psihologijo – vprašanje je, kaj, če obrnemo stališče in namesto deklarirane nevtralizacije čustev, postanejo ta, skupaj z ustreznim izostrenim znanjem (ki naj bi nadomestilo napol premišljene politične zamisli in slepe zavezanosti), priznani sodelujoči faktor za kompleksne politične odločitve? Mar niso poleg sposobnosti, delavnosti, občutka za politične teme, ki so za stanje današnje družbene stvarnosti relevantne, znanja politične ekonomije, poznavanje družbe, medijev in še marsičesa, potrebni tudi koraki vstran, k politični pripustitvi udejanjene solidarnosti, občutljivosti, empatije z otroki, starimi, šibkimi, z obubožanimi, z izrinjenimi, skratka z večino ljudi nasploh (99%)? Teh naravnanosti ne pripisujemo avtomatično ženskam političarkam. Margaret Thatcher je, na primer, še pred izvolitvijo na mesto prve ministrice predlagala ukinitev vsakodnevnega brezplačnega kozarca mleka za vse britanske šolarje, med svojim vladanjem pa je izrekla in udejanjala uničujočo misel: “There si no such thing as society.” (op.a. “Ne obstaja nič takšnega kot družba.”) Tudi Alenka Bratušek ne izraža ravno sočutja in politične miline, ko ekspeditivno sprejema najrazličnejše evropske zahteve za dekonstrukcijo socialne države.

Kljub vsemu se nam zdi upravičeno predpostavljati, da bi nove, sodobne generacije žensk političark, ki se ne bi zgledovale po moških kolegih, se jim klanjale in jih slepo posnemale, sčasoma uveljavile tudi tako imenovane ženske principe, pa naj bodo ti konceptualno še tako neenoznačni in nikakor lastni zgolj ženskam. V svoji zgodovinski shrambi pa čuvajo ženske še druga, prav posebna in današnjemu akutnemu času primerna znanja in moči. Kot to sočno zapiše Dubravka Ugrešić: “Saj veste, ženske so mojstrice preobrazbe, izučila so jih dolga stoletja življenja v ilegali, izmojstrile so se v veščinah preživetja …”. Mar ni, se sprašujemo, v akutnosti našega časa prav te izkušnje in veščine nujno prevajati tudi v politični jezik, v  subverzivna politična dejanja?

 

Več od Metina lista

Gospodinjski podcasti: Barbara Nemec

Avtorica: Barbara Nemec, komunikologinja, dopoldne tekstopiska, popoldne mama, ves čas pa dekle...
Beri dalje