Money, money, money :). V drobovje časnika Finance nas pospremi direktor Peter Frankl. Pogovarjamo se o prekernem delu v medijih, donosnosti nišnih vsebin in bitki za bralce. Pa o letalonosilkah in avionih. In zakaj je treba vedno znova poskušati.
Podcast: Play in new window | Download (Duration: 1:06:21 — 75.9MB)
Na podcast Metin čaj se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.
Peter Frankl – direktor in glavni urednik časnika Finance.
Nataša Briški – novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta pomaga spodbujati aktivno državljanstvo ter enakost spolov, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za boljše razumevanje znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Aljaž Pengov Bitenc – @pengovsky na Twitterju, agent provocateur in splošni nebodigatreba. Bloger od leta 2006. V tem času si je prislužil že vse možne oznake, od “obveznega vira informacij o slovenski politiki” (Economist.com), preko “odmevnega komentatorja” (The European Voice) do “komunistično-agitpropovske murgeljske podgane” (nekateri žalostni in silno osamljeni pripadniki komentariata). Sicer se oglaša tudi na “odgovorni urednik Radia KAOS” in “kolumnist časnika Nedelo”.
– 9 nasvetov, kako poslovati v medijskem svetu
Če vam je bil pogovor všeč, če ste morebiti tudi kaj novega izvedeli ob poslušanju podcasta Metin čaj, hvala za vašo podporo na družbenih omrežjih pa i šire. Komentarji in predlogi, kako bi bili lahko še boljši, katere goste naj povabimo, vse to dobrodošlo tudi na info@metinalista.si. Če pa želite ustvarjanje podcasta in vsebin na Metini listi tudi finančno podpreti, pa lahko to storite na TEJ povezavi. HVALA!
————————————————-
METIN ČAJ je podcast o dobrih in slabih praksah v medijih, o novih tehnologijah in trendih prihodnosti. Gostje so profesionalci, ki vejo, kaj govorijo, v medijih delajo, z njimi živijo in o njih razmišljajo. Gostitelja sta Nataša Briški (Metina lista) in Aljaž Pengov Bitenc (Radio KAOS).
————————————————-
Z Natašo so na RTV približno tako pometli, kot so z Lipuščkom. Ker je take in podobne reprize pri zdravi pameti že težko gledati, bi se veljalo vprašati, kdaj in kje se je vse to začelo. Če pustimo ob robu obdobje neposredno po Kavčiču, vidimo, da je bila politika sredi osemdesetih že v precejšnjem primežu, ki pa ni bil zgolj posledica Miloševićeve politike in vsekakor tudi, vsaj v večji meri ne, posledica delovanja slovenske desnice. V čem je torej (bil) problem?
Njegovo bistvo se da še najbolje ponazoriti z dvema “aferama”. Prva je bila SMELT. Preden je SMELT postal afera za javnost, je bil afera znotraj ZKS, s povsem drugačnimi konotacijami, kot jih je imela v javnosti. V bistvu je šlo za upor političnega sistema proti takemu tipu ne-vaškega podjetja in načina njegovega vodenja. Tedanje vodstvo ZKS se je očitno moralo povleči nazaj in pričeti tehtati druge variante na ne-samoupravni osnovi. Naslednji test normalizacije levo in sredinsko usmerjenega volilnega telesa je bil zelo preprost. To je bilo šolanje starejše hčerke Milana Kučana na Harvardu. Ker skoraj celotna javnost tega ni prenesla niti pod razno, je bilo seveda nesmiselno razmišljati o kakem državnem fondu, ki bi najsposobnejšim tako šolanje omogočal.
Po teh dogodkih je bil “razvoj” Slovenije bolj ali manj zapečaten in samo upati je bilo, da se gigantski ameriški tehnološki stroj ne bo spet preveč hitro prebujal. “Žal” se je zgodilo ravno nasprotno. Ker Slovenija, zaradi korupcijske blokade, ki se je zaradi večinskega sistema razvila na občinskih nivojih (parlament je samo njihova repriza), v temelju ni hotela priznati veljave spremembe časovne funkcije diskonta tehnološkega znanja, je lahko samo nazadovala in to nazadovanje v zadnjem času, da ne bi postalo vidno, plačevala s povečevanjem zadolženosti v tujini. To pa je seveda samo razširilo probleme.
Ker danes v Sloveniji point ni v EQE, ampak v 25 odstotni kapitalski ustreznosti bank, ki se objektivno po strokovni plati lahko zmanjša samo v smeri novih krožišč in čistilnih naprav, bi se bilo smiselno vprašati, ali na katerikoli EF v Sloveniji profesorji lahko koga naučijo, kako bo na svetovnem kapitalskem trgu, in ne zgolj na vzpenjajočih trgih, iz 100 milijonov v enem letu zanesljivo naredil 3 milijone. Po mojem vedenju takega univerzitetnega profesorja ekonomije v Sloveniji ni.
Ko je kloaka skoraj popolna, pomaga iz nje samo sprejem najbolj očitnega. Čeprav je smešno v resni debati za zgled dajati nek film, so vendar razmere take, da se lahko le na osnovi primerjave z znanim filmom Volk z Wall Streeta vidi, kje Slovenija danes v razumevanju svetovnih financ je. Še vedno smo namreč tam, kjer se čaka na neko informacijo, ki da bo prinesla čuda. To pomeni, da je Slovenija dve tehnološki obdobji Wall Streeta. v katerih so se naredili trilijoni povsem oprijemljivega bogastva, enostavno preskočila in ta manko nadomestila s povečanim zunanjim dolgom in konstantno rastočo revščino. Primerjava med privarčevanim letnim zneskom povprečne delavske družine in družine višjega državnega uradnika v Ameriki in v Sloveniji je zelo nazorna. Življenje slovenske delavske družine na preživetvenem minimumu da 1/20 možnega privarčevanega zneska družine visokega državnega uradnika, v Ameriki pa najmanj 1/3. To je očitno pravi triumf slovenske socialne države. Samo spomeničke mu je treba še postaviti, da bo bolje viden.
Mislim, da je to tisto vprašanje, ob katerem bi se morali v zvezi s socialno državo najbolj pomuditi in seveda o tem tudi povprašati za mnenje sindikate, zlasti njihove vodje, ki se ob štrajkih delavcev radi slikajo skupaj z direktorji. Potem bodo tudi problemi s plačnimi razmerji lažje rešljivi, čeprav je res, da dveh zamujenih obdobji na Wall Streetu ne bomo nikoli mogli nadoknaditi. Najbolj od vsega pa me zanima, ali se kdo v državi sprašuje, česa je danes sposoben menedžment China Bank in česa menedžment v naših državnih bankah? Od tega je namreč odvisno, ali bo jutri tukaj tudi kaj več kot za travo, ne pa od tega, kdaj in za koliko bo DUTB, kaj prodal. Moje mnenje namreč je, da v državnih bankah in univerzah v Sloveniji ni človeka, ki bi imel en nanogram pojma o tem, kako se iz ene milijarde na Wall Streetu ali na svetovnih valutnih trgih naredi en sam euro, plače pa imajo ti ljudje nekje na nivoju osebnih prodajalcev storitev multi milijonarjem v največjih ameriških bankah.
Borut Skok