1. Veliki kanarski teleskop – Gran Telescopio Canarias, krajše GranTeCan ali GTC.
Trenutno največji optični teleskop na svetu. Beseda “največji” se v kontekstu teleskopov nanaša na velikost objektiva, s katerim teleskop zbira svetlobo – večji objektiv (dandanes je za profesionalne teleskope to zrcalo) zbere več svetlobe in nam omogoča opazovati šibkejše objekte. Zrcalo GranTeCana ima premer 10,4 m in je sestavljeno iz 36 šesterokotnih segmentov. Stoji 2267 m nad morjem na observatoriju Roque de los Muchachos na kanarskem otoku La Palma.
Foto: Pablo Bonet.
2. Dvojčka Keck 1 in Keck 2 zbirata svetlobo z 10-metrskima segmentnima zrcaloma.
Postavljena sta na 4145 metrih nadmorske višine na spečem vulkanu Mauna Kea na Havajih. Opremljena sta s sistemom prilagodljive optike, ki s pomočjo umetne zvezde, ustvarjene v Zemljinem ozračju z laserjem, popravlja razmazanost slike zaradi atmosferskih motenj.
Foto via Wikimedia.
Foto via Wikimedia.
“Keck laser at night” by Paul Hirst (Phirst) via Wikimedia.
3. Zelo velik teleskop – Very Large Telescope (VLT) so pravzaprav štirje teleskopi: Antu (ali Sonce v jeziku Mapuche indijancev), Kueyen (Luna), Melipal (Južni križ) in Yepun (Venera oz. Večernica).
Njihova zrcala imajo premer 8,2 m in so narejena v enem kosu. Čeprav so debela le 17,5 cm, tehtajo kar 23 ton. VLT je ponos Evropskega južnega observatorija ESO in se nahaja na 2635 metrih nadmorske višine v kamniti puščavi Atacama v Čilu, točneje na observatoriju Paranal. V sodelovanju s skupino mednarodnih astrofizikov uporabljajo VLT tudi slovenski astronomi. V njegovi soseščini, na Cerro Armazones, naj bi v naslednjih letih zrasel Evropski izjemno velik teleskop (European Extremely Large Telescope – E-ELT), ki bo imel kar 39-metrsko zrcalo.
Foto: ESO/Gabriel Brammer
Foto: ESO/ Iztok Bončina. Še več fotografij tu.
4. Veliki binokularni teleskop – Large Binocular Telescope.
Stoji 3221 metrov visoko na observatoriju Mount Graham v Arizoni, ZDA. Sestavljata ga dve 8,4-metrski zrcali v enem kosu. Razdalja med središčema zrcal je 14,4 m, zato ima teleskop takšno kotno ločljivost (ostrino slike), kot bi ga imelo eno zrcalo s premerom 22,8 m.
“LargeBinoTelescope NASA” by NASA (Transfered by Quantanew/Original uploaded by Mohamed Osama AlNagdy). Foto via Wikimedia.
5. Veliko milimetrsko/podmilimetrsko polje v Atacami – Atacama Large Millimeter/submillimeter Array ali krajše ALMA.
To je sistem 66 anten, ki so razporejene po 16 km velikem območju na planoti Chajnantor v čilskih Andih. Antene sprejemajo svetlobo z valovno dolžino okrog milimetra, kar je nekje med infrardečo svetlobo in radijskimi valovi. Taka svetloba prihaja iz zelo hladnih medzvezdnih oblakov plina, v katerih se rojevajo zvezde, in iz zelo oddaljenih, najzgodnejših galaksij v vesolju. Antene lahko delujejo povezano kot interferometer, da tako dosežejo izjemno kotno ločljivost (ostrino slike).
Foto: Iztok Bončina/ALMA
Foto: ESO/C. Malin
“Four antennas ALMA” by ESO/José Francisco Salgado
6. Nizko-frekvenčno polje ali Low-Frequency Array (LOFAR) je največji radijski teleskop doslej.
Sestavlja ga 25.000 majhnih anten, ki so zbrane v 48 večjih postajah. 40 postaj je porazdeljenih po Nizozemski, pet v Nemčiji in po ena v Veliki Britaniji, Franciji in na Švedskem. Skupna efektivna zbiralna površina je okrog 300.000 kvadratnih metrov.
Foto: Top-Foto, Assen
The ‘superterp’ on which six LOFAR stations are housed.
7. Teleskopa MAGIC stojita na observatoriju Roque de los Muchachos na La Palmi in sta t.i. Čerenkova teleskopa.
Visokoenergijski fotoni gama svetlobe ne pridejo skozi Zemljino ozračje do tal, pač pa ob trku z molekulami zraka sprožijo nastanek plazu osnovnih delcev. Delci, ki se gibljejo v zraku hitreje od svetlobe, oddajajo šibko Čerenkovo sevanje, ki ga opazujeta 17-metrska teleskopa. Na ta način lahko tudi na površju Zemlje posredno opazujejo sevanje gama, ki nastaja v “divjih” astronomskih procesih, kot so padanje snovi v črne luknje v središčih galaksij, ostanki supernov in rentgenske dvojne zvezde. Izkušnje projektov MAGIC, HESS in VERITAS bodo uporabili pri velikem mednarodnem projektu Polje Čerenkovih teleskopov – Cherenkov Telescope Array (CTA), pri katerem sodeluje tudi Univerza v Novi Gorici.
Foto via Wikipedia.
Informacij o dogajanju v vesolju nam ne prinaša le svetloba različnih valovnih dolžin, ampak tudi kozmični delci, nevtrini in gravitacijski valovi. Sistemi za njihovo detekcijo se na pogled zelo razlikujejo od “klasičnih” optičnih teleskopov, a ker nam kljub temu omogočajo “opazovanje” dogodkov v vesolju, spadajo med astrofizikalne observatorije (so del t.i. multi-messenger astronomije).
8. Kozmični delci so visoko-energijski delci, katerih natančen izvor še ni povsem znan. V večini primerov (v 99 %) so atomska jedra (okrog 90 % je vodikovih jeder ali protonov, 9 % helijevih jeder in 1 % težjih atomskih jeder). Preostali 1 % sestavljajo elektroni, v zelo majhnem deležu pa se pojavljajo tudi antidelci – pozitroni in antiprotoni. Ob vstopu v Zemljino atmosfero sprožijo ob trku z molekulami zraka nastanek t.i. plazu sekundarnih osnovnih delcev, ki včasih seže vse do Zemljinega površja. Največji observatorij za detekcijo teh plazov in s tem kozmičnih delcev je observatorij Pierre Auger v Argentini, ki ga sestavljajo detektorji razporejeni po površini 3000 kvadratnih kilometrov argentinske papme. V letošnjem letu naj bi pričeli z njegovo nadgradnjo. Pri projektu Pierre Auger sodelujejo tudi slovenski strokovnjaki z Univerze v Novi Gorici
9. Nevtrini so osnovni delci, ki v ogromnem številu nastajajo v mnogih procesih v vesolju (v našem Soncu, eksplozijah supernov idr.). Ker le šibko interagirajo s snovjo, gredo praktično nemoteno skozi vse. Zato je res zelo poseben izziv, kako jih detektirati. Skupni imenovalec vsem detektorjem nevtrinov iz vesolja je velika količina snovi, v katerih naj bi nevtrini pustili svojo sled: od velikih podzemnih rezervoarjev vode in morske vode do antarktičnega ledu, ki ga uporablja eksperiment IceCube. Sestavlja ga na tisoče senzorjev na globini 1500-2500 m pod površjem ledu, porazdeljenih po prostornini en kubični kilometer.
Icecube-architecture-diagram2009″ by Nasa-verve – IceCube Science Team – Francis Halzen, Department of Physics, University of Wisconsin. Via Wikimedia.
Foto: Felipe Pedreros. IceCube/NSF
Foto: IceCube/NSF
10. Gravitacijski valovi so napoved Einsteinove splošne teorije relativnosti. Nastajajo, ko se telesa z maso premikajo v prostoru, npr. nastali naj bi pri zlitju dveh gostih nevtronskih zvezd ali črnih lukenj. Njihov obstoj so posredno že dokazali v sistemu dveh pulzarjev, neposredna detekcija pa je tehnično izredno zahtevna. Najbolj občutljiv eksperiment za njihovo detekcijo je Laser Interferometer Gravitational-Wave Observatory ali krajše LIGO v ZDA. Sestavljata ga dva interferometrična observatorija, vsak ima 4 km dolg sistem z ultra visokim vakuumom.
(Opomba: Vsak tak izbor je nujno vsaj do neke mere subjektiven. Ta je moj.)
Avtorica: dr. Andreja Gomboc, astrofizičarka. Raziskuje najmočnejše eksplozije v vesolju in na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani predava astronomijo in astrofiziko; ker želi širiti radovednost in znanje o vesolju, v prostem času ureja spletni Portal v vesolje.
Hvala, zelo zanimiv izbor, premalo vemo o takih projektih!