Pred kratkim sem se odpravila na Lofote, čarobno otočje znotraj arktičnega kroga, ki je kot nalašč za tiste, ki bi radi videli svet, preden se stopi. Da, prav ste slišali – poletje je tu res top čas za obisk. Ne samo, da temperature postanejo prijaznejše, ampak tudi sonce ne zahaja. Nikoli. Pripravite se na pomanjkanje spanca in veliko kave!
Lofoti – to so tisti otoki na severu Norveške, ki izgledajo, kot bi jih narisali v risanki o vikingih. Strme gore in razgledi, ki jemljeo dih, slikovite ribiške vasice, prekrasne peščene bele plaže in čudovito morje, destinacija slovi po vrhunskem ribolovu in za vsakim vogalom so znamenite sušilnice za trske. Otočje leži med 67-im in 68-im severnim vzporednikom. Na območju, ki ga sestavlja pet glavnih otokov, ki se povezujejo z mostovi in podvodnimi tuneli, živi okoli 25.000 ljudi.
Torej, kako je bilo? Nepozabno! Ujela sem idealno vreme, temperature med 15 in 25°C – pravim vam, to je Norveška, ne Miami. Dežja je bilo ravno toliko, da smo se malo ohladili. Narava in aktivnosti na prostem? Toliko možnosti je za pohodništvo, plezanje, (gorsko) kolesarjenje, deskanje, izlete s kajaki, ogledovanje arktičnih ptic, vrhunski ribolov, tudi nekateri muzeji niso za odmet, da ne veš, kako vse stlačiti v nekaj dni.
Zdaj pa k bistvu – mojih top 10 na Lofotih (ogledov, izletov, muzejev in izkušenj). Če imate radi naravo in aktivnosti na prostem, vas bo ta seznam spravil na kolena (ne dobesedno, upam):
1. Pohod na vrh Ryten z razgledom na plažo Kvalvika: Sprehod, ki ga bodo občudovali tudi vaši Instagram sledilci!
Od vseh petih pohodov, ki sem jih na Lofotih opravila, je bil ta brez dvoma najbolj atraktiven, prijeten in najlepši. Na vrhu je tista slavna previsna skala, na katero nikoli ne bom stopila – ker res, kdo bi tvegal svojo glavo za fotko? Načrt je bil, da grem do vrha preko plaže, a je bila tisti dan pot do plaže zaprta zaradi urejanja, tako da sem se podala na Ryten iz Yttersanda, kjer je urejen parking.
Če povzamem: nezahteven pohod z osupljivimi razgledi. Potke so večinoma po travi in popolnoma primerne za družine. Glede na število pohodnikov je ta destinacija očitno zelo priljubljena. Teren je zaradi vlage in padavin lahko precej močnat, a brez skrbi, ker so povsod postavljene lesene dvignjene poti. Za razliko od večine pohodov na Lofotih, ki so lahko pravi izziv za ljudi s strahom pred višino (kot jaz), tukaj ni takšnih težav.
Z vrha se odpira čudovit razgled na plažo Kvalvika, dostopno samo peš. Tam lahko tudi kampirate, mnogi izkoristijo to priložnost za občudovanje polnočnega sonca, ki sije od junija do sredine julija. Izjema je le konec poti, ampak je res veliko prostora, tako da se lahko vedno umaknete na varno. Ena pohodnica je za fotkanja in vragolije na znameniti previsni skali rekla: “to make your mom mad”. 543 metrov višinske razlike, ura in pol do vrha in približno ura nazaj.
Res čudovito!
2. Izlet s kajaki na Skrovi – ker zakaj bi bili suhi, če lahko veslate v nedrju arktičnega morja?
Lofotski arhipelag je tako čudovit, da ga je nujno videti tudi iz vode. Možnosti za to je skoraj več kot rib na sušilnicah, a ena najbolj priljubljenih aktivnosti so izleti s kajaki. Če želite 3-urno vodeno turo, bo to stalo okoli 100 evrov. Jaz sem se zapičila v otok Skrova, pol ure vožnje s trajektom iz Svolvaerja. Vožnja s trajektom je brezplačna, otok Skrova pa ima sloves “Havaji Lofotov”. Super izbira! Zaradi nepregloboke vode boste imeli res tropski občutek, peščene bele plaže pa so videti naravnost sanjsko. Temperatura vode? Približno 16°C, torej za pogumne, polarne medvede ali tiste, ki so že pošteno pregreti.
Izbrala sem Skrova Kayak Tours, tura in vodič sta bila vrhunska. Priporočam jih vsem, ki uživate v takšnih avanturah. Urnik trajektov za vožnjo nazaj je bil malo zbrda zdola, a nič hudega, saj lahko počakate v kakšnem pristaniškem lokalu in si privoščite še eno kavico ali dve. Do čudovitih plaž vodijo tudi razmeroma enostavni sprehodi, tako da Skrova za en dan ni slaba ideja.
Da zaključim, na Lofotih si privoščite kajaking, ker je res lepo. Voda ni tako mrzla, kot bi pričakovali, in razgledi na čudovite plaže, obkrožene s strmimi vrhovi, so naravnost spektakularni.
3. Obisk vasice Nusfjord – pecivo iz lokalne pekarnice je vredno vsakega grižljaja.
Nusfjord je ena najbolje ohranjenih in najstarejših ribiških vasi na Lofotih. Ta slikovita vasica, posejana s tradicionalnimi ribiškimi kočami, ki jim pravijo rorbuer, leži v malem pristanišču, obdanem s strmimi gorami. Verjeli ali ne, še ne tako dolgo nazaj je bil Nusfjord dostopen samo z morja – cesto do vasi so namreč zgradili šele pred dobrimi 50 leti.
Unesco je leta 1975, ko je bilo leto posvečeno zaščiti tradicionalne arhitekture, izbral Nusfjord za enega od treh krajev na Norveškem v okviru projekta ohranjanja tradicionalnih stavb. Pravzaprav je Nusfjord čudovit muzej na prostem, kjer si lahko ogledate, kakšno je bilo življenje ribičev včasih, kako so živeli in kakšna orodja so uporabljali. Ribolov je še vedno ogromen vir njihovih prihodkov. Povsod so stojala, na katerih v zimskih mesecih sušijo trske oziroma polenovke. Seveda, da ne bi trske ostale mokre, kajne?
Poleti za vstop zaračunajo vstopnino v višini okoli 8 evrov. Pivo v restavraciji vas bo stalo neprijaznih 13 evrov, ampak hej, cene so na Norveškem, kakršne pač so. Zelo pa vam priporočam prečudovito lokalno pekarnico, Hansines Bakeri, ki znotraj izgleda naravnost pravljično, medtem ko so peciva, ki jih sproti pečejo, slastna za prste oblizniti. Poskusila sem cimetovo žemljico in še eno z vanilijevo kremo – oboje je bilo čista desetka. Če bi jih lahko, bi jih pojedla še več, a sem se morala ustaviti, da ne bi presegla svoje dnevne kalorijske kvote (ki je že tako ali tako nekoliko fleksibilna na potovanjih).
4. Obisk vasice Å s postankom v lokalu Anita’s Seafood v Sakrisøyi
Ja, ime je kratko, ampak doživetje dolgo. Vasica Å, kjer je ime kraja komajda beseda. Eno najkrajših imen krajev na svetu. In ko rečem eno najkrajših, se resno sprašujem, ali sploh obstaja kaj krajšega?! Å je to! V norveščini “å” pomeni “potok”.
Na Lofotih se cesta tam konča in seveda sem morala videti, kaj se dogaja na koncu tega sveta. Presenečenje! Proti pričakovanjem je bilo zelo živahno! Na voljo so vam krasni sprehodi ali pohodi. Od tam sem lahko zavidljivo pogledovala proti otoku Vaeroy, ki je v poletnih mesecih dom več kolonijam morskih ptic. Tudi morskim papigam (puffins). Tokrat sem le pogledovala, ker je zanj zmanjkalo časa. Tudi za daljši pohod v okolici, ki je bila čudovita. Če radi kampirate, videti je bil pravi raj.
Bližnja vasica Reine je še ena biserka, od koder kot na božjo pot odhajajo pohodniki na znameniti Reinebringen. Meni ga tokrat časovno ni uspelo osvojiti, ampak obljubim, da se bom še povzpela po tistih stopnicah na vrh.
In zdaj pozor, ko boste v bližini Å-ja, je postanek za hrano obvezen v Anita’s Seafood v Sakrisøyi, ki je vsega 3 km stran. Kup možnosti je, če vam je seveda všeč morska hrana. Mene je prepričal burger Winnie the Pooh – resnično, medvedek Pu bi bil ponosen.
5. Henningsvær z nogometnim igriščem in morda vzponom na Festvågtind – ker je igranje nogometa sredi ničesar vedno dobra ideja in razgled s Festvågtinda je fenomenalen.
Priznam, o Henningsværu nisem vedela drugega kot to, da imajo nogometno igrišče na malem otočku z razgledi, da dol padeš. In to je bil glavni razlog za moj obisk. Ampak! Tale vasica je mnogo več od tega. Ja, nogometno igrišče, obdano s sušilicami za trske, na katero je bil vstop povsem prost. Mislim, kje drugje na svetu lahko brcaš žogo med trskami?
Henningsvær je res živahno središče, polno fletnih malih trgovinic in umetniških galerij. Pohodniki, plezalci, aktivni posamezniki in družine, starejši in veliko mladih – vsi se tukaj mešajo v popolni harmoniji. Odlična energija! Pravijo mu Benetke Lofotov.
Obvezen postanek za pijačo je v Trevarefabrikken, zapuščeni tovarni, ki so jo pred nekaj leti prevzeli ljudje z vizijo. Tovarna je postala prostor druženja, festivalov in kulturnih dogodkov skozi celo leto. Kot sta mi povedali prijazni domačinki, so zaspano vasico spremenili v živahen kraj, ki ga je res vredno obiskati. Decembra je menda še posebej lepo.
Če boste že tam, se povzpnite na Festvågtind. Pohod je naporen od začetka do konca. Non-stop plezanje po skalah, strmo in ves čas morate gledati pod noge. Če ste boječka, kot sem jaz, in vas je strah višine, boste na koncu rekli: “Zajebanc, zajebanc, zajebanc.” Ampak razgled je dober.
6. Viking muzej v Borgu – ker vsi potrebujemo malo zgodovine med ribiškimi mrežami in vikinškimi meči.
Priznam, na Lofotih so me bolj kot muzeji navduševale aktivnosti na prostem. Ker kdo bi lahko rekel ne hoji po norveških fjordih z dih jemajočimi razgledi? Ampak ne bom delala krivice muzejem – so vredni obiska, tudi če si bolj ljubiteljica svežega zraka. Večina jih je posvečenih zgodovini otokov (kot Lofoten museum v Kabelvågu) in ribištvu (npr. Lofoten Seafood Center v Leknesu) – ker, bodimo iskreni, ribištvo je tam vse. Alfa in omega, začetek in konec.
Ampak potem je tu še Vikinški muzej v Borgu. Kot nekdo, ki je zadnja leta požiral vikinške TV serije in se po tihem spraševal, ali bi bila dobra vikinginja, sem bila precej navdušena nad obiskom. Rezervirajte si vsaj dve uri svojega življenja in pripravite približno 17 evrov za vstopnino.
V Borgu so odkrili ostanke Vikingov in, kot bi pričakovali, si rekli: “Hej, zakaj ne bi tukaj postavili dolge hiše?” In ne samo dolge, res dolge. Notri smo se potopili v starodavne obrti in spoznavali, kako so Vikingi živeli pred približno 1000 leti. Ja, lahko se zapelješ tudi z vikinško ladjo in se preizkusiš v različnih veščinah. Jaz sem seveda vse preizkusila! Metala sem sekire – v tri dni, streljala z lokom – da je frčalo naokoli, s podkvicami pa sem zgrešila vse, kar se je dalo zgrešiti. Tako da, če bi bilo kvalificiranje za olimpijske igre odvisno od mojega znanja, bi lahko kar pozabila na to.
Ampak hej, krasen muzej s čudovitimi razgledi. In vikingi!
7. Pohod na Devil’s gate (Djevelporten) – zveni strašljivo, ampak razgledi so vredni vsake kaplje znoja.
Po vzponu na Ryten moj drugi najljubši pohod na Lofotih. Pot je dolga približno 1,5 km in se začne v Svolværju, pri čemer vas popelje na kakšnih 500 višinskih metrov. To pomeni, da boste svoje noge verjetno čutili še nekaj dni po tem, ko ste že zdavnaj nazaj v dolini.
Pot je krasna in zelo naravna, a s tistimi 500 stopnicami, ki so tako prijazne do vaših stegen in meč. Na štartni tabli piše, da je pot zelo zahtevna. Srednje zahtevna se zdi bolj primeren opis, čeprav brez dobrih pohodnih čevljev ne gre. In naj vam povem skrivnost: pojdite zgodaj zjutraj, recimo okoli 8h, ko je mirno in ptiči še ne razmišljajo o tem, kako naj vas zbudijo. Kasneje pa se zna zgoditi, da boste delili pot z nekaj preveč navdušenimi pohodniki.
Pot gor in dol vam bo vzela približno dve uri, odvisno, koliko časa boste strmeli v osupljive razglede ali se, tako kot jaz, izogibali tistim skalam, na katere nikoli ne bom stopila. Tokrat je to tista skala, ki je ujeta skoraj pri vrhu – fotografije so lahko naravnost spektakularne, čeprav jaz raje opazujem iz varne razdalje. Razgledi na poti? Kar se mene tiče, eden lepših kratkih pohodov na Lofotih. S prekrasnim pogledom na fjorde, gore in, če imate srečo, kakšnega severnega orla, ki vam bo švignil nad glavo.
8. Sprehod med plažama Uttakleiv in Haukland ter vzpon na Mannen – razgledi, ki vam bodo vzeli sapo (dobesedno).
Na Lofotih je skoraj nemogoče ostati ravnodušen ob vseh tistih prelepih peščenih plažah in osupljivih pohodih. Med temi naravnimi biseri pa posebej izstopata plaži Haukland in Uttakleiv – tako čudoviti, da bi ju najraje shranili v stekleničko in ju vzeli s seboj domov. Kar je še posebej super? Da sta povezani. Ne le s cesto, ki vodi skozi tunel, ampak tudi s slikovitim in nezahtevnim sprehodom ob obali, dolgim kakšne 4 kilometre, ki bi ga z lahkoto umestili na razglednico. V eno smer potrebujete slabo uro – kar je ravno prav, da se vam začnejo cediti sline po več takih sprehodih.
Če pa imate še nekaj ur več na zalogi in ste pripravljeni na še več osupljivih razgledov, se iz plaže Haukland povzpnite na vrh Mannen. Tam vas čaka 400 metrov nadmorske višine in slaba dva kilometra vzpona do vrha. Povsod piše, da je to zelo turistična pot, ampak naj vas to ne prestraši – lepota vedno zahteva svoj davek.
Pohod vključuje malo plezanja po skalah, hojo po grebenu in kakšno previsno skalo, ki kar kliče po spektakularni fotografiji. Vendar brez panike – razgledi na vrhu, ki se odpirajo na obe plaži, so vredni vsakega koraka. Do vrha in nazaj sem potrebovala uro in 45 minut – ravno dovolj, da sem se zamislila, zakaj ne hodim še več.
Še ena res čudovita izkušnja! Kombinacija sprehoda ob plaži in vzpona je naravnost božanska – kot bi združili najboljši sladoled z najboljšim razgledom. Vse, kar si človek lahko želi.
9. Pohod na Offersøykammen z obveznim postankom za kavo in sendvič v Huset Kaffebaru v Leknesu
Leknes, ki leži nekje na sredini Lofotov, je kot nalašč za raziskovanje arhipelaga – ne glede na to, ali vas vleče proti severu ali jugu. Tam boste našli majhno letališče, veliko nastanitev, trgovin, restavracij in lokalov. In prav blizu se nahaja Offersøykammen, ki ponuja 360-stopinjski pogled na vse, kar si oči želijo videti na Lofotih.
Povsod piše, da je pohod lahek. In res, na vrh vodi lepo utrjena pot brez tistih mučnih delov, ko si prepričana, da boš zdrsnila in padla v prepad. Ampak naj vas ne zavede – strmina je taka, da se bodo vaša kolena hitro spraševala, ali so to res hotela. Gre za kilometer dolg pohod, ki vas popelje od morske gladine do 436 metrov visokega vrha. Vzpenjanje je od začetka do konca. Če se želite izogniti množicam, je najbolj pametno začeti zgodaj, ker kasneje postane kar živahno na poti. Dve uri sem potrebovala za vzpon in sestop, a to je, seveda, odvisno od tega, koliko časa boste namenili občudovanju okolice in, še enkrat, tistih krasnih pogledov, ki vas spet in znova očarajo.
Ko pa se vrnete nazaj v Leknes, si privoščite obvezen postanek v Huset Kaffebar. To je izjemno prijetna kavarna, kjer strežejo odlične kave, čaje, slaščice in sendviče – popoln način, da zaključite svoj dan ali pa se pripravite na nove pohodniške podvige.
10. Andøya scenic route – tehnično ne več Lofoti, ampak v soseščini – ker kdo pa še gleda na meje?
Če bi bilo po moje, bi Lofote preimenovali kar v Lepote. Ker, roko na srce, ta kraj je tako lep, da bi moral imeti opozorilno tablo: “Pozor, lahko povzroči dolgotrajno občudovanje!” Na poti do njih ali od njih nikakor ne smete spregledati slikovite ceste na otoku Andøya, ki teče med krajema Bjørnskinn in Andenes. Skoraj 60 kilometrov neprekinjene vizualne terapije za dušo in oči.
Na vsakih par sto metrov bi se človek zlahka ustavil, občudoval okolico, si privoščil kavo, nato čaj, potem nekaj sladkega, nato še sendvič, pa še kaj. Preprosto je tako lepo, da bi se morali pripraviti na resne težave z odhodom. Na eni strani strme gore, na drugi odprto morje, vmes pa močnati travniki in kakšno naselje, ki se zdi, kot da je ujeto v času.
In ko smo že pri postankih – na poti je en parking z WC-jem, kjer se je nujno treba ustaviti. Ne samo zaradi očitnih razlogov, ampak ker je to najlepši WC na svetu. Verjemite mi, ko pridete noter, boste razumeli, zakaj je bila pred vrati gneča. Razgled iz tega stranišča je tako epski, da si ljudje očitno vzamejo več časa, kot je običajno. Kdo bi si mislil, da lahko stranišče ponudi takšno panoramo?
Na koncu (ali na začetku, če začnete na drugi strani) poti vas pričaka Andøya Space Center, sosednja vojaška oporišča pa dodajo nekaj malega vojaške drame. Ta norveški vesoljski center, ki so ga ustanovili leta 1962, je specializiran za izstrelitev raket, balonov in druge opreme za znanstvene namene. Ob poti boste morda celo opazili kakšno izstrelitveno ploščad. Center ima tudi muzej, a po pravici povedano, vstopnina v višini cca 22 evrov ni vredna ogleda. To lahko mirno preskočite.
Čeprav sem Lofote raziskovala precej sistematično in poskušala odkljukati čim več stvari, je ostalo še kar nekaj krajev, ki bi jih rada videla. Super ideje za naslednjič sem našla tudi v izvrstni knjigi “Explore Lofoten,” ki jo je napisala domačinka Kristin Folsland Olsen. Toplo jo priporočam – morda vas navdahne za še kakšno novo pustolovščino!