Včeraj sem dobila mail od prijateljice Zale: »Spomnila sem se 25 let nazaj, ko je Nataša govorila, ‘kaj vse bomo imele’, bar, pa film, pa teater, pa knjižnico, …. pa mi je bilo tako utopično jo poslušat, vendar: zdaj pa vse to je, bar, film, knjižnica, hecno, ne, kako se spominjam tistih njenih besed ….. ki so meso postale …«
V soboto, 3. novembra, ko se je s projekcijo filma Razmerja. 25 LET LEZBIČNE SEKCIJE LL Ljubljana (Marina Gržinić, Zvonka T Simčič, Aina Šmid, 2012) v povsem polni dvorani Kinoteke otvoril festival Lezbična četrt ob 25. obletnici lezbičnega gibanja, sploh nisem dosti razmišljala o tem, kako smo z izidom priloge Ljubimo ženske v Mladini (30.10.1987) ustanovile skupino LL oziroma Lezbično Lilit in začele. Iz manj kot nič. S skromnim upanjem, da bomo čez leta imele malo več kot nič, pa vsaj dvajset članic, a z drznimi idejami, kakršno je pred leti izrazila tudi Nataša Sukič, in kakor jo je v poštnem sporočilu opisala Zala. Ne spomnim se vseh tistih Natašinih besed, a če me spomin in občutek ne varata, sem jo večkrat imela za skorajda utopično socialistko, ki ne samo verjame v svoje ideje, ampak resno misli in celo vztraja, da bi morali vanje verjeti tudi drugi. Takrat sem bila še študentka družboslovja, zato so me že naučili, da utopistične in anarhistične ideje ne zdržijo dolgo; naj so še tako lepe, plemenite in radikalne, se ob trku z realnimi družbenimi razmerji kaj hitro stopijo.
Zakaj je potem zdržalo lezbično gibanje in zakaj lezbična sekcija Škuc-LL od svoje ustanovitve naprej ni ugasnila kar petindvajset let? Morda zato, ker lezbično gibanje že nastane v trku z realnostjo stereotipov, lezbofobije in sovraštva, zato – s sociološkimi in aktivističnimi besedami – vznikne kot upor proti nestrpnosti, zlasti pa proti nevidnosti in neobstoju. V povezavi z alternativnimi družbenimi ali umetniškimi gibanji pogosto in radi govorimo o uporu – a javno razkritje lezbijk je že samo po sebi velikokrat interpretirano in razumljeno kot uporniško in nekomformistično dejanje. Toda dejavnosti sekcije LL niso nikoli zamrle še iz enega zanemarjenega, čeprav zelo očitnega razloga: zaradi nuje po preživetju lezbijk v nenaklonjeni družbi. Zgolj po vsakdanjem preživetju, dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mescem, leto za letom. Slednjič četrt stoletja. To sem pomislila, ko mi je v soboto na otvoritvi festivala nekdo omenil, kako krasno je, da je lezbično gibanje preživelo in nadživelo svoja rojstna osemdeseta in obstalo vse do danes. Stvar je preprosta: ni bilo druge izbire kot preživeti dan za dnem. Oziroma vse druge izbire, kot so pristajanje na marginalizacijo lezbičnih življenj, skrivanje identitete, igranje vloge heteroseksualk, zapijanje, antidepresivi, obsesivno kopičenje materialnih dobrin in podobno – vse te »izbire« so samo različice pravoverne poti k zanesljivemu samouničenju in teptanju svoje zavesti. Pa ne da nas ne bi marginalizirali, kljub močni infrastrukturi, ki se je razvila na lezbični sceni, kajti marginalizacija lezbijk in drugačnih nasploh je vsakdanja stvar, ampak ne pristajamo na njeno samoumevnost. To pa je najpomembnejša razlika.
»Zdelo se mi je, da /…/ nisem imela nobene možnosti več. A le kako bi se lahko predala? Predaja je bila neprimerno nevarnejša od boja za preživetje.« To so skorajda preroške besede, ki jih je v svojem romanu Nedotakljive (Škuc-Lambda, Ljubljana 2000, izvirnik Stone Butch Blues, 1993) zapisala ameriška pisateljica Leslie Feinberg, ki je preživela družbeno zatiranje in skrajno nasilje v obdobju lova na čarovnice, torej predvsem komuniste in homoseksualce, ki ga je senator McCarthy prakticiral v 50-ih let prejšnjega stoletja. Takrat lezbijka, danes pa transspolna aktivistka, borka za delavske pravice in pisateljica Leslie Feinberg je zapisala teh nekaj besed, ki me ne nehajo preganjati in spodbujati, saj tako konkretno in natančno povzamejo smisel družbenega in osebnega aktivizma.
Seveda ne govorimo le o ameriškem lovu na čarovnice, tudi v nekdanjih komunističnih državah so homoseksualci sodili med družbene »čarovnice« – in danes v marsikateri teh držav ni bistveno bolje, le nestrpnost do manjšin se je v zadnjih desetletjih nekajkrat preoblekla, saj je bila vedno v modi. Vemo tudi, da so lezbijke v koncentracijskih taboriščih bile označene s črnim trikotnikom, ki je označeval t. i. skupino asocialnih, torej socialno neprilagojene, pijance, detomorilke … družbene čarovnice, skratka.
Lezbična skupina LL je bila ustanovljena 30. oktobra 1987, le dan pred Valpurgino nočjo. Zdaj vemo, da to ni naključje. Ni časa za naključja. In naslednje leto se obeta druga edicija festivala Lezbična četrt – in še eno leto obstoja.
Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in sociologinja