Energija je del prav vsakega trenutka našega življenja. Potrebujemo jo za ogrevanje domov, delovanje električnih naprav, proizvodnjo hrane in izdelkov ter za prevoz ljudi in blaga. Ni presenetljivo, da je kar 75 % vseh evropskih emisij toplogrednih plinov povezanih prav z energijo, tako s proizvodnjo energije kot njeno uporabo.
Eden največjih porabnikov energije v Evropi je stavbni sektor, ki ustvari več kot tretjino vseh emisij.
Sledi mu industrija. Zato je jasno, da razogljičenje energetike ni le pomembno, temveč nujno, če želi Evropa do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost.
Evropi je sicer že uspelo zmanjšati emisije iz energetskega sektorja za približno 44 % v primerjavi z letom 1990, vendar to še zdaleč ni dovolj. Emisije iz fosilnih goriv bo treba drastično zmanjšati, preostale pa izravnati s t. i. “negativnimi emisijami” – tehnologijami, ki ogljik zajamejo in shranijo. Brez spremembe celotnega energetskega modela ta cilj preprosto ni izvedljiv.
Slika 1: Tehnologije obnovljivih virov energije (Evropsko računsko sodišče (vir: Evropsko računsko sodišče)
Trenutno slika evropske energetike ni ravno zelena. Skoraj tri četrtine vse porabljene energije še vedno prihaja iz fosilnih goriv. Največjo vlogo ima nafta, sledita zemeljski plin in premog. Obnovljivi viri predstavljajo manj kot petino, jedrska energija pa okoli 12 %. Po trenutnih projekcijah bodo fosilna goriva še desetletje ali dve ostala pomemben del oskrbe z energijo, saj obstoječe omrežje in infrastruktura ne omogočata dovolj hitrega prehoda. Globalno je položaj še slabši: v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu več kot 80–95 % energije še vedno prihaja iz fosilnih virov. Le Južna in Srednja Amerika izstopata zaradi močne rabe hidroenergije.
Pomemben del prihodnosti energetike bo tudi uvoz “zelene” energije. Evropa bo namreč zaradi omejenih naravnih virov težko sama proizvedla dovolj obnovljive energije.
Regije, kot sta Severna Afrika in Bližnji vzhod, imajo izjemne pogoje za sončno in vetrno energijo, vendar bodo najprej zadovoljevale lastne potrebe. Zato Evropska komisija stavi na hitri razvoj obnovljivih virov na morju. Do leta 2050 je načrtovana ogromna naložba v vetrne elektrarne na morju — te naj bi se povečale na kar 350 GW, kar je približno stokrat več kot danes.
Tudi to vseeno ne bo dovolj. Velik del energetike je potrebno razogljičiti tam, kjer elektrike preprosto ni dovolj ali ni na voljo. Zato EU stavi na zeleni vodik, ki se proizvaja z elektrolizo iz presežne sončne in vetrne elektrike. Do leta 2030 se načrtuje 40 GW elektrolizatorjev, kar bi omogočilo proizvodnjo do 10 milijonov ton zelenega vodika.
Slika 2: Mineralne potrebe zelenih tehnologij (vir: IISD)
A prehod na zeleno proizvodnjo energije ima tudi svojo drugo plat: Evropa je močno odvisna od uvoza surovin, ki so nujne za izkoriščanje obnovljivih virov. Sončne celice, vetrne turbine in baterije zahtevajo ogromne količine kovin in mineralov, kot so litij, nikelj, baker, elementi redkih zemelj in mangan. Te surovine je izjemno težko nadomestiti, Evropa pa jih skoraj v celoti uvaža. Za mnoge med njimi nima niti rudnikov niti predelovalnih obratov. Zato so določeni materiali označeni kot “kritični”. Danes je na seznamu EU že 34 kritičnih surovin, povpraševanje po njih pa strmo narašča. Za nekatere se bo povpraševanje do leta 2050 povečalo celo za 20-krat. Največji dobavitelj svetovnih kritičnih surovin je Kitajska, kar predstavlja tako geopolitični kot ekonomski izziv. Več obnovljivih virov pomeni tudi večjo odvisnost od mineralov, katerih proizvodnja je pogosto energetsko intenzivna in okoljsko obremenjujoča.
- serija Svet podnebnih sprememb
Evropski energetski prehod je zato dvojni izziv: razogljičiti proizvodnjo elektrike in hkrati zagotoviti stabilno, trajnostno in varno oskrbo s surovinami. Brez rešitev na obeh področjih zeleni prehod ne bo mogoč.