Ali je odstrel volkov potreben?

V zadnjem mesecu se je po odstrelu dveh volkulj po medijih in tudi v javnosti začelo na veliko razpravljati o odstrelu volkov v Sloveniji. Je ta prevelik, premajhen, ga sploh potrebujemo, začeli so se zbirati podpisi za popolno prepoved odstrela itd. Odziv na takšne posege, kot je odstrel posamezne živali, je pogosto čustven in zaradi tega različen pri različnih ljudeh. Kaj pa o odstrelu pravijo podatki iz znanstvenih raziskav?

Volk je zagotovo med najbolje preučenimi vrstami živali na tem planetu. Čeprav smo bili v Sloveniji dolgo časa v ozadju, kar je zadevalo raziskav na volkovih, so se sedaj stvari bistveno spremenile. To je bila v veliki meri zasluga štiriletnega projekta SloWolf, ki ga v večini sofinancira Evropska unija in v okviru katerega smo prišli do mnogih spoznanj o volkovih iz naših gozdov. Tako je bilo na primer ugotovljeno, da Sloveniji živi v povprečju med 32 in 43 volkov (odvisno od sezone – ali pred ali po odstrelu), ki so razporejeni v 10-12 teritorialnih tropov, med katerimi imajo 4-5 teritorij tudi na Hrvaškem.

Volkove se je v preteklosti v zadnjih stoletjih  intenzivno preganjalo, do leta 1973 je za pobijanje volkov država celo izplačevala nagrade. Takrat se je volka v Sloveniji že skoraj popolnoma iztrebilo in pred popolnim izginotjem ga je verjetno obvarovala le odločitev lovcev, da ga zaščitijo. Danes volka varujejo številni državni in mednarodni predpisi, konvencije in direktive, ki pa obenem določajo tudi nekatere izjeme, kdaj je možno v populacijo posegati tudi z odstrelom. To možnost v Sloveniji uporabljamo od leta 1999, ko se je ponovno začelo streljati volkove. Dolgo časa se je v populacijo volkov posegalo z namenom preprečevanja škod na drobnici in »uravnavanja populacije«. Po več kot desetih letih takšnih posegov pa podatki kažejo, da z odstrelom ne dosegamo želenih ciljev. Kako to?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo razumeti, kako deluje populacija volkov. Volkovi za razliko od ostalih naših velikih zveri (evrazijski ris in rjavi medved) živijo v skupinah. Imajo zelo kompleksen socialni sistem, ki temelji na njihovi osnovi enoti – tropu. To je praviloma družina, ki jo vodi dominanten par (alfa samec in alfa samica), vsi ostali člani tropa pa so njuni potomci – različno stari mladiči. Mladiči ostanejo v rodnem tropu s staršema običajno nekaj let, nato pa se odselijo in si poskusijo poiskati lasten teritorij in partnerja. Dominanten par ostane skupaj vse življenje, kar v naravnih razmerah traja tudi preko deset let. To je zelo pomembno za delovanje tropa, saj se z leti vzpostavijo močne socialne vezi, trop pa postane dobro usklajena ekipa. Lov na velike rastlinojede, kot je jelenjad, srnjad in divji prašiči, je namreč zelo zahteven in zahteva dobro uigranost med ključnimi člani tropa. Stabilnost tropa je tudi bistvena za uspešno branjenje svojega teritorija.

Ker volkovi nimajo naravnega sovražnika, ki bi nadzoroval njihovo številčnost, se je tekom evolucije razvil sistem samoregulacije. Ta preprečuje, da bi se volkovi tako namnožili, da bi si iztrebili lasten plen, saj bi se drugače tudi sami izstradali. Ta samoregulacija deluje na principu teritorialnosti. Vsak trop namreč srdito brani svoj teritorij in iz njega prežene ali celo ubije vsakega volka, ki ni član njihovega tropa. To se je dobro pokazalo v številnih študijah, ko so s telemetričnimi ovratnicami spremljale volkove iz različnih tropov. Tudi pri nas je raziskava pokazala, da se teritoriji sosednjih tropov med seboj izključujejo oziroma se le malenkostno prekrivajo na robnih delih. Na ta način si volkovi zagotovijo, da je njihov trop vedno edini, ki lovi na svojem teritoriju, in na ta način si zagotavljajo trajnostno rabo svojega plena. Velikosti svojega teritorija (pri nas ti merijo okoli 40 000 ha) prilagajajo gostoti plena – kjer je več divjadi imajo manjše, kjer je plena manj pa večje teritorije. Zaradi tega ni presenetljivo, da tudi na območjih, kjer človek ne posega v populacijo volkov, ti ne iztrebijo svojega plena in se tudi ne prenamnožijo. Omejuje jih namreč prostor in lasten nadzor svoje populacije.

Tudi znotraj tropa volkovi omejujejo svojo številčnost, saj ko njihovo število preseže določeno mejo, morajo najstarejši mladiči trop zapustiti. Velikost tropa je odvisna od velikosti glavnega plena. Pri nas je to jelenjad in tropi so večinoma veliki 2-10 volkov, medtem ko so na območjih, kjer lovijo lose ali bizone tropi lahko tudi po trikrat večji. Preživetje mladih volkov, ki zapustijo svoj rodni trop, je odvisno predvsem od tega, ali si uspejo najti prazen teritorij. Ker je večina teritorijev zapolnjenih, preživi le majhen delež teh mladih volkov, saj jih slej kot prej na svojem ozemlju zasači teritorialen trop in jih pri tem pogosto ubije. Nasprotno pa je v populaciji, v katero posega človek in prihaja do stalnega razbijanja tropov, vedno na voljo nekaj praznih teritorijev, ki jih hitro zasedejo ti mladi volkovi. Ravno zaradi te lastnosti odstrel volkov ne vpliva bistveno na njihovo številčnost (seveda dokler volkov popolnoma ne iztrebimo). Ima pa lahko odstrel velik vpliv na delovanje tropov. V primeru odstrela enega od dominantnih volkov se namreč struktura tropa poruši. V takšnem primeru trop pogosto popolnoma razpade. Prve genetske analize volkov v Sloveniji so sedaj pokazale, da so tropi pri nas zelo nestabilni. Zaradi visokega odstrela (v zadnjih letih okoli četrtine vseh volkov vsako leto) namreč neprestano prihaja do rušenje naravne strukture tropov. Zaradi tega tropi in posledično celotna populacija volkov ne deluje na naraven način, čeprav se to na sami številčnosti volkov še ne pozna.

Če poznamo delovanje populacije volkov, nam je tudi jasno, zakaj z visokimi odstreli ne moremo zmanjšati škod na drobnici. Frekvenca plenjenja volkov namreč ni odvisna od velikosti tropa. Poleg tega so raziskave pokazale, da postane trop po odstrelu nekaterih članov manj učinkovit pri plenjenju divjadi. Zaradi tega se preživeli člani pogosteje preusmerijo na lažji plen. To pa je drobnica, kjer ta ni dovolj zaščitena. Tako pridemo do navideznega paradoksa, da se kljub odstrelu napadi na domače živali ne zmanjšajo, ampak se včasih kratkoročno še celo povečajo. Podobno velja za primere, ko so odstranili celoten trop. Prazen teritorij namreč hitro zapolnijo mladi volkovi, ki pa so manj izkušeni in se zaradi tega ponovno preusmerijo na lažje ulovljivo drobnico.

Raziskave so tako pokazale, da z vidika škod in omejevanje velikosti populacije odstrel volkov ni smiseln. Ima pa lahko odstrel nekatere druge pozitivne učinke. Ti se sicer nanašajo predvsem na ljudi. Ob popolni prepovedi zakonitega odstrela se namreč pogosto poveča krivolov. Obenem se zaradi odstrela vsaj deloma zadosti tudi željam ljudi, ki si ne želijo volkov. Javnomnenjske raziskave so v zadnjih letih sicer pokazale, da ima večina ljudi, ki živi na območju volkov, do teh živali pozitiven odnos in zagovarja njihovo ohranitev. Vendar, tako kot pri vsaki stvari, bomo verjetno morali tudi pri volkovih zaradi naših želja delati kompromise. Kljub temu, da z vidika škod in uravnavanja ravnovesja v okolju odstrel volkov ni niti smiseln niti potreben, je v trenutni družbi verjetno še vedno smiselno dovoliti nek minimalen odstrel volkov, dokler s tem pretirano ne rušimo njihovega socialnega sistema. Konec koncev pa je prihodnost volkov povsem v rokah ljudi in usklajevanju njihovih želja.

Miha Krofel, biolog 

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.