Z geografskega vidika predsedniške volitve niso tako zanimive kot državnozborske – vsaj na prvi pogled. Volivci se namreč odločajo predvsem na podlagi osebnosti kandidatk in kandidatov, zato se ti večinoma skušajo profilirati kot neodvisni, nestrankarski in sredinski ter izpostavljajo potrebo po povezovanju in sodelovanju. S temi prijemi skušajo nagovoriti karseda širok spekter volivcev, kar briše obstoječe politične in prostorske ločnice.
Tokratne predsedniške volitve so to domnevo v 1. krogu le delno potrdile: prve analize po volilnih okrajih so zlasti pri Anžetu Logarju in Mihi Kordišu pokazale precejšnje razlike med območji in sovpadanje podpore z izidi strank na državnozborskih volitvah aprila 2022. Zemljevidi pa so razkrili, da podpora nekaterim kandidatom vsebuje dodatno geografsko razsežnost, ki jo velja bolj podrobno analizirati.
O učinku poznanstva in sosedstva
Znano je, da na volilno vedenje poleg osebnih značilnosti (npr. vernost, starost, izobrazba, politično prepričanje) vplivajo tudi značilnosti okolja, ki obdaja volivce. Območja posedujejo določeno lokalno identiteto ter vrednotne in politične usmeritve, ki prek socialnih interakcij delujejo v smeri poenotenja volilnih izidov na lokalni ravni. S tega vidika je na letošnjih predsedniških volitvah zanimiv zlasti t. i. učinek poznanstva in sosedstva (friends-and-neighbors effect), na katerega je leta 1949 prvi opozoril ameriški politolog Valdimer Orlando Key Jr. in ki je bil doslej predmet številnih politoloških in volilnogeografskih raziskav.
Kaj sploh je učinek poznanstva in sosedstva? Gre za pojav, ki se kaže v večji volilni podpori kandidatki ali kandidatu iz lokalnega okolja, ne glede na strankarsko pripadnost ali politična stališča.
Pogoj za takšno podporo je prepoznavnost kandidata med volivci, ki živijo v njegovi ožji ali širši okolici (soseski, kraju, občini ali regiji), ter kalkulacija, da bodo imeli volivci določene koristi od podpore kandidatu. Lokalni kandidat naj bi se v večji meri zavzemal za reševanje lokalnih problemov ali preprosto poskrbel za večjo prepoznavnost kraja. Ne gre zanemariti tudi občutka ponosa, da kandidat prihaja iz določenega kraja in ga zastopa. V Sloveniji ta pojav še ni dobro preučen, doslej se je z njim ukvarjal zgolj Alen Červ (2015) na primeru državnozborskih volitev v tolminskem volilnem okraju.
V katerih primerih volivci določenega kandidata dojemajo kot »domačega« in ga v večji meri podprejo? To je odvisno od številnih dejavnikov. Prvi dejavnik obsega javni nastop, volilno kampanjo in program kandidata: na predsedniških volitvah kandidati zelo redko poudarjajo svoje lokalno ali regionalno poreklo, saj s tem tvegajo, da odvrnejo volivce zunaj domačega okolja. Drugi dejavnik je tip kraja bivanja: pri kandidatih, ki prihajajo iz manjših, podeželskih krajev, kjer so vezi med ljudmi močnejše, je učinek poznanstva in sosedstva izrazitejši kot pri kandidatih iz mestnih okolij. Zaradi osebnega poznavanja in bližine s kandidatom imajo volivci nemalokrat občutek dolžnosti, da ga podprejo. Tretji dejavnik je prepoznavnost kandidata: pri tistih, ki (še) niso širše prepoznavni, je lokalna podpora praviloma večja. To še zlasti velja za kandidate, ki opravljajo ali so opravljali župansko funkcijo in si s tem na lokalni ravni pridobili prepoznavnost, priljubljenost in ugled. Med pomembnejšimi dejavniki se v raziskavah pojavljajo še razvitost strankarskega sistema, vrsta volitev, volilni sistem, strankarska neodvisnost kandidatov in oddaljenost med bivališči kandidatov (glej npr. Key 1949; Johnston 1974; Tatalovich 1975; Gimpel 2008; Put 2021).
V prispevku želimo ugotoviti, ali so kandidati v okoljih, kjer živijo, prejeli večjo podporo volivcev in kako ta podpora pada z oddaljevanjem od domačega volišča. V ta namen smo pri Državni volilni komisiji pridobili podatke o lokaciji stalnega prebivališča kandidatov in jih geokodirali oziroma pretvorili v prostorske podatke s pomočjo geografskega informacijskega sistema. Nato smo vsakemu od 3000 volišč v državi določili geometrično središče in za vsakega izmed njih izračunali zračno razdaljo do stalnega prebivališča kandidata, nato pa te podatke povezali še z volilnimi izidi in izvedli korelacijske teste po različnih prostorskih enotah. O učinku poznanstva in sosedstva lahko govorimo takrat, ko kandidat prejme večjo podporo na domačem volišču kot drugod in/ali ko je povezanost med volilnimi izidi in oddaljenostjo od domačega volišča negativna in statistično značilna.
Ponudba kandidatov
Najprej si poglejmo, kakšen je bil nabor kandidatk in kandidatov na tokratnih predsedniških volitvah glede na njihovo »geografsko poreklo«. Ugotovimo lahko, da je bil manj pester kot na prejšnjih volitvah, saj kar pet od sedmih kandidatov živi v Ljubljanski urbani regiji, eden pa na njenem pragu. Izstopa le Vladimir Prebilič, ki je doma iz Dolge vasi pri Kočevju in je bil tako na volitvah edini predstavnik obrobja. Temu je treba dodati, da stalno prebivališče ni edini pokazatelj kandidatovega porekla oziroma da kandidati lahko glasove po ključu lokalne prepoznavnosti pridobivajo tudi drugje, denimo tam, kjer so odraščali. Če bi upoštevali tudi ta podatek, bi bila ponudba geografsko bolj pestra in bi segla proti severovzhodnem delu države: Nataša Pirc Musar na primer prihaja iz Kamnika, Janez Cigler Kralj je mladost preživel na Koroškem, Milan Brglez pa v Zrečah.
SLIKA: Lokacije stalnega prebivališča kandidatov na predsedniških volitvah 2022.
»Bolj diši domači kruh od tuje nam pogače«
S križanjem podatkov smo ugotovili, da so vsi kandidati razen Mihe Kordiša na območju svojega domačega volišča prejeli več glasov v primerjavi z domačo občino in domačim volilnim okrajem. Trije – Milan Brglez, Nataša Pirc Musar in Vladimir Prebilič – so na domačem volišču prejeli največje število glasov. Zadnjima dvema je to uspelo tudi v domači občini, v domačem volilnem okraju pa le Vladimirju Prebiliču. Anže Logar, zmagovalec prvega kroga, pa je bil edini, ki je slavil na območju domače statistične regije, zlasti po zaslugi visoke podpore na njenem obrobju. Razen Anžeta Logarja so vsi kandidati v domači občini prejeli nadpovprečno število glasov, na ravni geografsko in identitetno bolj heterogenih volilnih okrajev pa štirje.
SLIKA: Primerjava volilnih izidov predsedniških kandidatov med »domačimi« območji in državno ravnijo.
Rezultati korelacijske analize deležev glasov in oddaljenostjo od domačega volišča, izvedene po različnih prostorskih enotah, niso enoznačni. Zaradi razlik v številu analiziranih enot so tudi težje primerljivi. V isto skupino lahko uvrstimo oba ljubljanska kandidata: pri Anžetu Logarju lahko opazimo učinek, obraten od učinka poznanstva in sosedstva, saj njegova podpora z oddaljenostjo od domačega volišča večinoma narašča, pri Sabini Senčar pa med tema spremenljivkama ni skoraj nikakršne povezanosti. To je skladno z dosedanjimi študijami, ki ugotavljajo, da je na gosto poseljenih, urbanih območjih učinek poznanstva in sosedstva precej manjši kot na podeželju; v mestnih okoljih je anonimnost večja, interakcije med meščani pa se v bistveno manjši meri odvijajo po ključu fizične bližine. Drugačna primera sta Nataša Pirc Musar in Miha Kordiš, ki prebivata v nekoč vaškima, dandanes pa preobraženima obmestnima naseljema. Pri obeh podpora z oddaljenostjo od domačega volišča upada, kar pa težko pripišemo zgolj učinku poznanstva in sosedstva, temveč tudi (ali predvsem) prevladujoči desni politični usmeritvi na obrobjih obeh občin oziroma okrajev. Podpora obema kandidatoma skoraj ne odstopa od podpore v bolj oddaljenih krajih, zlasti v mestih, kar lahko pripišemo tudi njuni širši prepoznavnosti.
SLIKA: Povezanost med volilnimi izidi kandidatov in njihovo oddaljenostjo od domačega volišča, izražena v Pearsonovem koeficientu korelacije.
Opomba: statistično značilne negativne korelacije so označene z rdečim krepkim tiskom.
Da lokacija stalnega prebivališča ni nujno edini pokazatelj lokalne pripadnosti in prepoznavnosti, potrjujeta primera Janeza Ciglerja Kralja in Milana Brgleza. Prvi živi v Komendi pri Kamniku, prihaja pa iz Koroške. V svoji kampanji svojega koroškega porekla ni skrival, med drugim ga je jasno poudaril v svojem promocijskem filmu. To se mu je, vsaj na Koroškem, obrestovalo, saj je na številnih voliščih v Mežiški dolini prejel več kot 20 % glasov, vsi trije koroški okraji pa so edini, kjer je prejel večji delež glasov kot njegova stranka Nova Slovenija na aprilskih volitvah v DZ. Nadpovprečno podporo je zabeležil tudi na svojem domačem volišču v Komendi, kjer je prejel 14,8 % glasov in presegel tudi tamkajšnji rezultat stranke izpred dobre pol leta (na večini volišč je bil njegov dosežek za več kot tretjino slabši).
Tudi Milan Brglez je na območju svojega volišča v domačem Logatcu prejel nadpovprečno število glasov, pri čemer stranki Gibanje Svoboda in Socialni demokrati, ki sta ga podprli, na aprilskih volitvah v DZ na tem volišču nista izstopali. A se je kandidat še bolje odrezal v rodnih Zrečah; Slovenske Konjice so s tem postale edini okraj, kjer se je Brglez zavihtel na drugo mesto.
Zanj bi glasovali še medvedi
Posebno obravnavo si zasluži Vladimir Prebilič, saj so njegovi volilni izidi šolski primer učinka poznanstva in sosedstva. Kandidat, ki se je na volitve podal s podporo več kot 3000 volivcev in neparlamentarne stranke Vesna, je že tretji mandat župan občine Kočevje, na ta položaj je bil že dvakrat zapored prepričljivo izvoljen v 1. krogu. Nedvomno gre za politika, ki je v »deželi medvedov« prepoznaven in priljubljen. V kočevskem volilnem okraju, ki poleg občine Kočevje obsega še (manjši) občini Osilnica in Kostel, je prejel 4904 oziroma 64,9 % glasov, s čimer je bil edini kandidat, ki je v kateremkoli okraju dosegel absolutno večino. Da je na volišča pritegnil dodatne volivce, priča podatek, da je bila volilna udeležba v kočevskem okraju 53-odstotna, kar je za 16 odstotnih točk več kot na predsedniških volitvah 2017.
Znotraj občine je bila njegova podpora zelo enakomerna, zmagal je prav na vseh voliščih, le na enem z manj kot 50 odstotki glasov; na domačem volišču v Dolgi vasi je bila njegova podpora 78,2-odstotna (zanimivo, da je bila še večja, celo 86,7-odstotna, na manjšem volišču v kraju Zagozdac, ki leži v sosednji, črnomaljski občini). Očitno je, da je šlo na ravni občine za dodatni učinek lokalnega poenotenja zaradi dejstva, da je predsedniški kandidat aktualni kočevski župan. V tem tiči razlog, da povezanost med njegovo podporo in oddaljenostjo od domačega volišča ni statistično značilna.
Tudi v sosednjih občinah Osilnica, Kostel in Loški Potok je Vladimir Prebilič dobil zelo visoko, v povprečju 46-odstotno podporo. Ta je z večanjem oddaljenosti bolj vztrajala v smeri proti Ljubljani, ki gravitacijsko središče teh krajev: v sosednjem, izrazito desnem okraju Ribnica – Dobrepolje je prejel 32,2 % glasov, kar lahko razumemo kot podporo zaradi lokalne prepoznavnosti, ki je bila v tem primeru pomembnejša od politične pripadnosti volivcev. V sosednjih občinah v smeri proti Novemu mestu, Beli krajini in Suhi krajini, ki velja za trdnjavo SDS, pa je bila njegova podpora že precej manjša in le malo nad državnim povprečjem. Na ravni statistične regije Jugovzhodna Slovenija je korelacija visoka (–0,80) in daleč najvišja izmed vseh kandidatov. Razsevni grafikon njegovih rezultatov na celotnem slovenskem ozemlju razkriva nelinearno povezanost in spominja na fenomen upadanja z razdaljo (distance-decay), znan tudi kot prvi zakon geografije, da so bližnje stvari med sabo bolj povezane kot tiste bolj oddaljene.
SLIKA: Volilni izidi Vladimirja Prebiliča na jugovzhodu Slovenije.
Prebiličev volilni rezultat je bil mnogo slabši na vzhodu države – kljub jasnemu in odločnemu opozarjanju na centralizacijo, krčenje javnih storitev na obrobju in domnevni prezir političnih elit do ljudi iz zapostavljenega obrobja (»Slovenija dveh hitrosti«), s čimer bi, vsaj na papirju, najbrž lahko prepričal tamkajšnje volivce. Učinek poznanstva in sosedstva se namreč lahko kaže tudi v obliki simpatiziranja in večje podpore kandidatu, ki prihaja iz podobnega tipa okolja. A je Prebiliču to uspelo le na Bovškem, kjer je prejel okrog 20 % glasov. To lahko pripišemo predvsem njegovi slabši prepoznavnosti – le tri mesece pred volitvami ga je po anketi Mediane poznala manj kot polovica ljudi. Tudi druge študije ugotavljajo, da je učinek poznanstva in sosedstva večji pri šibkejših kandidatih, novih obrazih in neodvisnih kandidatih, ki imajo na razpolago manj denarja za kampanjo. Podobno, a bolj enakomerno porazdelitev glasov je imel tudi Marjan Šarec na predsedniških volitvah 2017, ko je kot kamniški župan začenjal svojo politično pot na državni ravni: v okraju Kamnik je v 1. krogu prejel 58,7 % glasov, v povprečju pa 24,8 %, kar je bilo dovolj za uvrstitev v 2. krog. Nasprotno pa je takrat Borut Pahor na najbolj oddaljenem Goričkem prejel celo več glasov kot na domačem Goriškem. Poleg širše prepoznavnosti to lahko pripišemo tudi njegovi terenski kampanji in maratonskemu pohodu po Sloveniji, ki ga je začel prav na skrajnem severovzhodu.
Sklepne misli
Učinek poznanstva in sosedstva je torej pojav, ki se na volitvah kaže v večji podpori domačemu kandidatu ali kandidatki, ne glede na njegovo strankarsko pripadnost. Po zaslugi Vladimirja Prebiliča smo imeli na letošnjih predsedniških volitvah opravka s skoraj šolskim primerom takšnega učinka. Obenem smo spoznali, da ga spremljajo številni metodološki izzivi, da se pri kandidatih kaže različno intenzivno in da je odvisen od številnih dejavnikov.
Naša raziskava zato kliče po bolj poglobljenih analizah, med drugim z nadgradnjo s t. i. stroškovno ali dejansko razdaljo, ki bi namesto zračne oddaljenosti upoštevala tisto na podlagi cestnega omrežja. Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da ta geografski pojav ni ravno najboljši prijatelj kandidatov, saj lahko razkriva še nezgrajeno volilno bazo ter deluje nasprotno od učinka prepoznavnosti in splošne priljubljenosti, ki je nujna za vstop v slovensko predsedniško palačo. Po drugi strani pa je močna lokalna podpora dobra odskočna deska in velik kapital za nadaljevanje politične poti.
Literatura
Červ, A., 2015. Vpliv učinka poznanstva in sosedstva na volilno vedenje v volilnem okraju Tolmin. Dela 44.
Gimpel, J. G., 2008. Distance-decay in the political geography of friends-and-neighbors voting. Political Geography 27.
Johnston, R. J., 1974. Local effects in voting in a local election. Annals of the Association of American Geographers 64-3.
Key, V. O., 1949. Southern politics in state and nation. A. A. Knopf.
Meredith, M. 2013. Exploiting friends-and-neighbors to estimate coattail effects. American Political Science Review 107-4.
Put, G. J. 2021. Is there a friends-and-neighbors effect for party leaders?. Electoral Studies 71.
Tatalovich, R. 1975. “Friends and Neighbors” Voting: Mississippi, 1943–73. Journal of Politics 37-3.