Ali je pravica do sklepanja zakonske zveze človekova pravica

(foto: Ryan McGuire)

“Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da pravica do sklepanja zakonske zveze med dvema istospolnima osebama ni človekova pravica”, je bil eden od kronskih argumentov v soočenju zagovornikov in nasprotnikov ZZZDR (op. TV Slovenija, 10. december 2015).

Zanimiva in živahna razprava sicer ni ostala zgolj v suhoparnih okvirih pravne argumentacije, ampak je mestoma zašla tudi v kraljestvo narave, na področje teorije zarot, kemije (če sem prav razumel) in psihiatrije.

A vrnimo se k pravu in k domnevnemu coup de grace argumentu, ki bi zagovornike zakona potolkel na domačem terenu človekovih pravic. Operativna beseda v zgornjem stavku je “bi” in to zato, ker je s takšno interpretacijo vloge in mandata strasbourškega sodišča kar nekaj težav. Prva je ta, da odločitve sodišča niso nekakršne papeške enciklike, ki bi urbi et orbi razglašale, kaj so človekove pravice in kaj ne. Sodišče preprosto odloča o tem, ali določeno ravnanje ali opustitev ravnanja države članice spoštuje ali krši Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Če jo krši, gre za kršitev. Če je ne krši, kršitve ni. Zgolj to in nič več.

V okoliščinah prihajajočega referenduma v Sloveniji zgornje dejstvo pomeni to, da strasbourško sodišče zavrnitve zakona, glede na svojo dosedanjo pravno prakso, verjetno res ne bi smatralo za kršitev konvencije. Je pa po drugi strani seveda odprto vprašanje, kako bi sodišče ravnalo, če bi v obravnavo dobilo katero od več deset identificiranih diskriminatornih zakonskih in podzakonskih ureditev, ki bi z zavrnitvijo ZZDR ostale v veljavi.

Pa vendar, zakaj dejstva, da sodišče v primeru zavrnitve verjetno ne bi obsodilo Slovenije, ne moremo smatrati kot argumenta za trditev, da pravica do sklepanja zakonske zveze med istospolnimi osebami ni človekova pravica? Prvič, zato, ker konvencija in sodišče določata zgolj minimalne spodnje, ne pa tudi zgornjih standardov zaščite človekovih pravic. Drugič, zato, ker ti minimalni standardi niso statični, ampak jih sodišče postopoma premika, v sozvočju z napredkom v zaščiti človekovih pravic v v državah članicah.

Pravna praksa glede pravic LGBT oseb je odlična ilustracija za zgornje dejstvo. V času, ko je bila konvencija sprejeta, so v večini držav ustanovnih članic še veselo metali vse zalotene homoseksualce v zapor.

V Veliki Britaniji, od koder je prišlo največ piscev konvencije, so to počeli do leta 1967. Evropsko sodišče za človekove pravice je to toleriralo do leta 1981, ko je v odločitvi Dudgeon proti Veliki Britaniji zapisalo naslednje (op. objavljamo v originalu): “As compared with the era when that legislation was enacted, there is now a better understanding, and in consequence an increased tolerance, of homosexual behavior to the extent that in the great majority of the member States of the Council of Europe it is no longer considered to be necessary or appropriate to treat homosexual practices of the kind now in question as in themselves a matter to which the sanctions of the criminal law should be applied; the Court cannot overlook the marked changes which have occurred in this regard in the domestic law of the member States.”

Sodišče je svojo pravno prakso do LGBT oseb razvijalo še naprej, s postopno širitvijo pravic in odpravljanjem diskriminacije. Julija 2014 je odločilo v primeru Hämäläinen proti Finski in ravno to je sodba, ki med nasprotniki ZZZDR povzroča toliko vznemirjenja. Vendar še enkrat, sodišče v tej tožbi ni izjavilo, da zakonska zveza med dvema istospolnima osebama ni človekova pravica. Strasbourški sodniki so najprej potrdili, da razlikovanje na podlagi spolne ali seksualne orientacije zahteva še posebej resno utemeljitev, a na koncu  presodili, da države na tem področju uživajo široko diskrecijsko pravico glede splošnih ukrepov gospodarske in socialne strategije. Z drugimi besedami, države lahko same odločajo, ali bodo istospolnim parom priznale pravico do zakonske zveze ali ne.

Še bolj zanimiv je zaključni stavek v odločitvi, v katerem sodišče pravi, da “the scope of the margin of appreciation will vary according to the circumstances, the subject matter and its background; in this respect, one of the relevant factors may be the existence or non-existence of common ground between the laws of the Contracting States”. S tem je ponovno potrjen pristop, oblikovan v Dudgeon proti Veliki Britaniji, kjer je sodišče dejalo, da ne more spregledati pomembnih sprememb, ki so bile v tem oziru sprejete v domačem pravu držav članic.

Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je povezava med pravno prakso sodišča in prihajajočim referendumom pravzaprav postavljena na glavo. Ne gre za to, da bi nas stališče sodišča omejevalo v potrditvi ZZZDR, prav nasprotno, uveljavitev zakona bi lahko pripomogla k nadaljnem razvoju pravne prakse sodišča.

Odločitev bo na koncu koncev naša. Imamo možnost, da spet najdemo svoje mesto v skupini držav, ki progresivno in aktivno določajo mejnike odprte, tolerantne in uspešne Evrope. Lahko pa se seveda tudi skrijemo v kot in na napačni strani zgodovine iščemo zaveznike v boju za prevlado najnižjega skupnega imenovalca.

 

matjaž gruden coe
Matjaž Gruden (foto: osebni arhiv)

Avtor: Matjaž Gruden, direktor za strateško planiranje (op. policy planning) v Svetu Evrope (januar 2015). Od l. 2009 do dec. 2014 namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjorna Jaglanda. Pred tem tajnik odbora za politične zadeve in odbora za nadzor spoštovanja obveznosti Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope, politični svetovalec Predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope – Lorda Russella-Johnstona, govornik in svetovalec prejšnjega Generalnega sekretarja SE – Terryja Davisa (1995 – 2009). V Svetu Evrope od l. 1995. Med leti 1993 – 1995 diplomat v prvi ekipi veleposlanika dr. Borisa Cizlja, ki je po priznanju Slovenije odprla stalna predstavništva pri EU in NATO v Bruslju. Na Twitterju ga najdete pod @MGruden.

 

Opomba: Zapis je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucije, iz katere avtor prihaja.

 

Več od Metina lista

Seznam slovenskih izdelkov pod evropsko zaščito

Slovenija ima pri Evropski komisiji zaščitenih 13 prehrambenih izdelkov, kmalu pa naj...
Beri dalje