“Ali ti je, mladenič, kakšna Špelca že “dala košarico”?”

(foto: Eric Koch / Anefo via Flickr)

OD KOD REČENICE?

Naš občevalni jezik je ves prepleten s stalnimi rekli in besedami, ki jih prištevamo že kar k našemu duševnemu orodju. Neke misli, ki so vzete iz vsakdanjega življenja, se vedno znova vračajo in so pogosto že v davnih časih na določen način in neredko z uporabo stalno ponavljajoče se podobe dobile svoj izraz. Tako se dogaja, da uporabljamo v mnogih primerih še danes stoletja stare jezikovne vrednote, medtem ko smo na izvor teh rekel že davno pozabili. Zato bo zanimivo pojasniti postanek nekoliko teh podob in besed.

(foto: Eric Koch / Anefo via Flickr)
(foto: Eric Koch / Anefo via Flickr)

Že marsikdo se je bržkone čudil, da priporočamo nekomu, naj si to in to stvar posebno dobro zapomni s tem, da mu pravimo, naj si jo “zapiše za uho”. Ta beseda je v zvezi z nekim pravim običajem v srednjem veku, po katerem so pri sklepanju važnih poslovnih pogodb ali drugih važnih priložnostih (n. pr. pri razmejitvah) pritegovali tudi dečke za priče, da bi v poznejših letih po potrebi imeli še žive dokaze za te priložnosti. Otroku so pri tem dali pogosto zaušn’co, da bi si dogodek tembolj gotovo vtisnil v spomin.

Iz stare pravne prakse izvira sploh zelo mnogo rečenic, na primer: “zlomiti palico nad nekom”. Spominja nas na simbolni običaj v kazenskem sodnem postopanju, pri čemer so na smrt obsojenemu najprvo prebrali sodbo, potem jc sodnik vzel v roko pal’co, jo zlomil v tri kose, jih vrgel obsojenemu pred noge in izrekel besede: “Sedaj naj ti pomaga Bog, jaz ti ne morem več pomagati!”

Prav tako nas spominjajo rečenice, kakor “položiti roko v ogenj”, “ožgati si prste”, “potegniti krajšo slamico” in mnogo drugih na običaje pri tedanjih božjih sodbah. Zelo razširjena in vsakemu umevna je rečenica “umivati si roke”, če hoče nekdo povedati, da je nedolžen. Obtoženci so v starih časih mnogokje poskušali dokazati svojo nedolžnost s tem, da so si pred vsemi zbranimi natočili vode in si umili roke. Ta navada je živela tudi med Rimljani in splošno znano je, kako je hotel Pilat v obravnavi proti Jezusu na ta način zvaliti vso odgovornost za njegovo smrt s svojih ramen.

Kaj pa tedaj, če pravimo, da hočemo nekomu “dati majhen spominek”? To je v zvezi s starimi cerkvenimi praktikami. V jezutskih šolah so dajali učencem, ki so kaj zakrivili, kot zunanji znak posvarila listek, na katerem je bila zapisana njihova pregreha. Ta listek je moral pokvarjenec nositi vedno s seboj.

Dalje pravimo še danes, če je nekdo dobil še posebno hud ukor, da so mu “brali levite”. Sveto pismo, zlasti levitikus, to je tretja Mojzesova knjiga vsebuje predpise za duhovnike. Na duhovniških zborovanjih, posebno pri zborovanjih stolnih kapitljev, so imeli o teh predpisih predavania, ki so jim sledile diskusije, pouk in posvarila. Tudi rečenica, da so si nekoga »izposodili po tekstu« ima isti izvor.

"Old men at Waterloo put toast to 1971, December 28, 1970" (foto: Rob C. Croes / Anefo via Flickr)
“Old men at Waterloo put toast to 1971, December 28, 1970” (foto: Rob C. Croes / Anefo via Flickr)

Od kod beseda “hokuspokus”, ki jo uporabljamo, če hočemo povedati, da nekdo nekoga s svojim vedenjem “za nos vleče”, vara? Ta beseda je nekakšno skoraj latinska tvorba nekdanjih potujočih šolsrev ki so na svojih poteh poleg drugega uganjali tudi čarovnije in so imeli za te namene med drugim čarovno formulo: “Hax, pax, max. Deus adimax!” Nekateri sicer menijo, da izvira ta čudna tvorba iz obhajilne formule (hoc est corpus meus), a to gotovo ne bo točno, kajti nekdanji čarodeji, ki so svoje življenje količkaj spoštovali, bi gotovo ne tvegali nevarnosti, ki bi jim pretila, če bi ta sveti obrazec oskrunili na takšen način.

“Copatar” je, kakor je znano, mož, o katerem pravijo, da “stoj pod copato”. S tem menimo, da ie domače žezlo v nežnih, ne pa v njegovih rokah. Pa zakaj stoji vprav “pod copato”? Zato, ker je bil nekoč običaj, da sta se mož in žena neposredno po poroki prizadevala, da bi drug drugemu “stopila na prste”, to je na nogo, kajti stari so bili prepričani, da bo tisti, ki mu to kot prvemu uspe, potem v zakonu nosil “kravji zvonec”.

Ali ti je, mladenič, kakšna Špelca že “dala košarico”? Če ti jo je, bodi zadovoljen, da se je to zgodilo samo po rečenici in pa v naši dobi, kajti v srednjem veku si jo huje skupil. Takrat so imela dekleta namreč navado, da so nezaželenim snubcem,  ki so prihajali vasovat pod njihova okna, spuščale dol pravo košaro, toda s tako slabim dnom, da ga je nesrečni človek nekje med nebom in zemljo s svojo težo brezpogojno predrl in treščil žalostno na tla. Za fante, ki so jim bili všeč, so imela dekleta pri rokah seveda trdnejše košare. Vendar bi skoraj trdil, da je bil oni primer v splošnem redek, kajti zastopnicam lepega spola je bilo pač tudi tedaj mnogo do tega, da bi prišle “pod avbo”. Avba je bila namreč zunanji znak poročene žene, medtem ko so dekleta nosila vence.

 

Vir: Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, februar 1944 (letnik 24, številka 26). Digitalna knjižnica Slovenije.

 

Več od Metina lista

Jelko Kacin: Sanjaj(m)o »novi svet«

Evropa ali pa vsaj njen najbolj razviti del postaja in je za...
Beri dalje