Danes osmi februar, slovenski kulturni praznik, mi pa še nismo prišli niti do dneva samostojnosti in enotnosti. Smo v krepki zamudi, a kljub temu lahko pridemo na tekoče do naslednjega praznika, ki je dan upora proti okupatorju. Do tega dneva se moramo končno osvobodit tistega, ki nas pod patronatom močnih koristoljubnih sil že vse predolgo okupira, razdvaja, prodaja in je pripravljen uničit vse naše kulturne dosežke zato, da bi se kot narod prestavili v neko drugo že davno preseženo duhovno stanje ali pa izginili.
Že osvobojeni moramo prit do praznika dela in zahtevat, da država zagotovi delo vsem, ki hočejo delat, in poskrbi, da rezultati tega dela ne bodo več odtekali v davčne oaze. Do dneva državnosti pa mormo prit z na proslavi jasno izraženo zavestjo, da se je naša državnost začela že vsaj leta 1848 in ob tem omenit ljudi, ki s svojimi izjavami osvajajo savudrijski rt, hkrati pa odrekajo legitimnost vojski, brez katere bi imeli z Jadranskim morjem še zmeraj stik skozi ponikalniško podtalno kraško vodo.
Državnih praznikov nimamo zato, ker se nam ne da delat. Državni prazniki so naša identiteta in naša usmeritev. Enako velja tudi za besedilo himne, s katerim je naša zunanja politika v sramotnem razkoraku. “Žive naj vsi narodi, ki HREPENE dočakat dan, da koder sonce hodi prepir iz sveta bo pregnan” piše v naši himni, pa pri podpori Palestine kot države opazovalke v ZN po besedah Karla Erjavca “nismo vedl, da bo tolk evropskih držav to podprl, pa smo se vzdržal.” Ljudi, ki ne razumejo naše skozi simbole izražene identitete, je treba odstranit s položajev, na katerih nam lahko delajo sramoto.
Povedal bi samo še to, da so tega, kar se zdaj dogaja v slovenski politiki, bolj kot predsednik vlade krive parlametarne stranke, ki so pred enim letom zaradi svojih računic to sploh omogočile. Ker z Janšo ni nič narobe. On samo pridno in hitro dela, kar mora naredit. Tisti drugi, ki so v večini že od zadnjih volitev, so tisti, ki dovolijo, da po zraku še zmeraj in vse bolj množično letajo njegovi sloni in nas stiskajo v ekonomsko past, ko v kratkem ne le oblast in z njo čast, ampak tudi zemlja, voda in zrak ne bodo več naša last. In nam res ne bo ostalo nič drugega kot ogenj.
Da do tega požara ne bi prišlo, je treba ustavit to vlado čimprej, kajti Slovenija je naša in mi jo hočmo zdej.
Andrej Rozman Roza, pesnik, dramatik, režiser in igralec
Opomba: objavljen zapis je govor Andreja Rozmana Roze na 3. Slovenski vstaji, 8. februarja 2013
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.