Verjetno bi težko našli žival, ki bi jo tako opevali, kot sta divjega petelina Ivan Tavčar in Fran Saleški Finžgar. V povesti “V Zali” in črtici “Na petelina” sta predstavila lov na petelina, vzdušje in občutenje ob tem. Obe deli sta nastali, ko je bila ta ptica še pogost prebivalec naših gozdov in je lov zato ni ogrožal. Danes so razmere žal povsem drugačne.
Pri divjem petelinu je najbolj zanimivo in skrivnostno dogajanje povezano z dvorjenjem. Samci se pozno pozimi pričnejo zbirati na posebnih stalnih mestih, ki jih imenujemo rastišča. Tam zgodaj pomladi, v aprilu in maju, poteka skupinsko dvorjenje.
S »petjem« začnejo zelo zgodaj zjutraj, še pred petjem ostalih ptic, in sicer na veji, na kateri so prenočili.
»In končno – na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi se gozdne perutnine vladar – divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu.« (I. Tavčar: V Zali)
Njihovo oglašanje je zelo nenavadno in glede na velikost ptice presenetljivo tiho, sestavljeno iz štirih delov: klepanja, drobljenja, glavnega udarca in brušenja.
Divji petelin med brušenjem, ki traja približno dve sekundi, zelo slabo vidi in sliši.
Lovci so to izkoristili, da so se mu približali za nekaj korakov, dokler niso prišli tako blizu, da so ga lahko ustrelili. Tavčarju je to uporabil za prispodobo ljubezni, ki je vsem v pogubo.
»Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul, te pesmi, ne zaslišiš je v tihem logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali! Vzlic hladnemu jutru se ogreje lovcu kri v žilah. Po temni lozi stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samo da bi zalezel zaljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se zagleda v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni in vabeči grahasto družico na svatbo v prvi pomladi. « (I. Tavčar: V Zali)
Kasneje samci zletijo na tla, kjer nadaljujejo s petjem in razkazovanjem svoje moči. Če za ohranitev dobrega položaja na rastišču to ne zadostuje, si moči pomerijo z boji.
Samice dogajanje na rastišču budno spremljajo in večina se jih pari z glavnim samcem. Po parjenju je vsa skrb za potomstvo prepuščena samicam.
»In dvigni se tudi ti, kraljeva ptica naših gora, zapusti bivališče v robidi in smrečju in s krepkim zamahom poleti na visoko bukev in – zapoj, zapoj, ti molčeči skrivač – pesem o ljubezni.« (F. S. Finžgar: Na petelina)
Stoletje nazaj je bil divji petelin zelo pogosta ptica in priljubljena lovna divjad rezervirana za gospodo.
Živel je celo na ljubljanskem Rožniku in Golovcu.
V zadnjih treh desetletjih, se je število rastišč razpolovilo. Manjša se tudi število osebkov na njih. Rastišč z desetimi samci skoraj ni več, prevladujejo pa tista z enim ali dvema, ki lahko vsak hip propadejo.
»Tako stopa kralj.« (F. S. Finžgar: Na petelina)
Divji petelin je izjemno občutljiv na nemir, zlasti v času prezimovanja, parjenja, valjenja in vodenja mladičev. Nemira pa je v gozdu vedno več. Povzročajo ga pohodništvo, smučanje, nabiralništvo gozdnih sadežev, sečnja in gradnja gozdnih poti, v zadnjem času pa vedno bolj tudi različna motorna vozila.
Mreža gozdnih poti je vedno gostejša, dostop zato vse lažji, mirnih kotičkov pa vedno manj.
Ponekod ga ogroža tudi prepogosto opazovanje in fotografiranje. Divji petelin tudi izgublja svoj življenjski prostor in sicer zaradi njemu neprilagojene sečnje starega gozda. Veliko rastišč so uničili z gradnjo smučarskih centrov. K upadu populacije pa je deloma prispeval tudi porast številčnosti plenilcev.
»Molk. Kdo bi govoril, kadar ima besedo kralj?« (F. S. Finžgar: Na petelina)
Mogoče ste divjega petelina že videli in če ste ga, se vas najbrž ni bal. Ljudje večinoma mislijo, da so to običajni samci v času parjena in so prava atrakcija. V resnici pa so to bolni osebki, ki imajo v krvi preveč moškega hormona testosterona.
Za bolne divje peteline je značilno, da se ne bojijo, celo več, v nas vidijo tekmeca, zato se pred nami šopirijo, če se ne umaknemo, pa lahko celo napadejo.
Tovrstni samci običajno ne pojejo na rastiščih, včasih zaidejo celo v naselja. Ta žalosten pojav še vedno ni dobro pojasnjen, je pa pogostejši tam, kjer je več nemira in je divjih petelinov še zelo malo.
»Pozdravljena kraljeva ptica, ti simbol ljubezni, porodnice vseh vélikih dejanj od konca do konca sveta!« (F. S. Finžgar: Na petelina)
Divji petelin je iz mnogih slovenskih gozdov že izginil. Ostal je predvsem ponekod na višjih nadmorskih višinah, populacije pa so vedno bolj razdrobljene in izolirane, zato so še bolj ranljive.
Z nekaj dobre volje bi se divjemu petelinu lahko pomagalo in tako ustavilo njegovo izginjanje. V prvi vrsti bi bilo treba poskrbeti, da planinske poti ne potekajo preko rastišč.
Tam, kjer to ni možno, je zelo pomembno, da se v aprilu in maju na pot ne odpravimo zgodaj zjutraj. Dovolimo, da parjenje poteka v miru. Pomembno si je prizadevati, da se resnično planinari le po teh poteh in ne po bližnjicah in stranskih poteh. V pregosti mreži poti enostavno ni dovolj mirnih predelov, ki jih ta ptica tako potrebuje. Če imamo psa, naj bo ta na povodcu, da ne bo stikal naokrog in s tem po nepotrebnem vznemirjal živali, zlasti valečih samic.
»Petelin je razprostrl krila, našopiril rep v pahljačo in se z veličastno kretnjo obrnil proti soncu. Glavo je globoko priklonil, dnevu v pozdrav, nato pa je iztegnil vrat in zapel – pesem vzhajajočemu soncu.« (F. S. Finžgar: Na petelina)
Bo moral divji petelin naše gozdove res dokončno zapustiti ali pa bomo vendarle vsaj z enim ušesom prisluhnili njegovim potrebam in v skladu z njimi prilagodili naše dejavnosti?
Divjega petelina je nekoč ogrožal lov, danes fotolov, ki prepogosto prekine dvorjenje. Na vseh fotografijah so neboječi osebki divjega petelina. Fotografije so nastale v okviru raziskovalnega dela.
Opomba: Avtor vseh fotografij je dr. Danilo Bevk. Več o divjem petelinu na prenovljeni spletni strani: www.petelin.info.