Avtor: Antiša Korljan, urednik Primorskih Novic. Na Twitterju ga najdete pod @Korljan.
Letos me po dolgih letih spet čakajo družinske počitnice. Takšne tradicionalne: ona, mulček in jaz. Starejši mulc se je spuntal, najbrž se za svežega gimnazijca ne spodobi s fotrom in mačeho na morje. Prav, ne ve, kaj bo zamudil. Za povrhu gremo tja, kjer živi velik del moje družine po očetu, kjer obstaja Korljanova ulica in kjer sem preživljal najlepše mladostniške počitnice. Nisem povsem prepričan, koliko mi bo v resnici uspelo prebrati, ampak z nami gredo na pot:
Fran Levstik, Martin Krpan.
So stvari, ki jih otrok MORA poznati. Ob Martinu Krpanu sem med drugim sodijo še vsaj Skavt Peter, Pika Nogavička, Kljukec s strehe, Košarkar naj bo, Mala čarovnica, Razbojnik Rogovilež, Dvojne počitnice in podobno. Pri dveh letih, sem se odločil, je nekako čas, da otrok spozna robatega notranjskega podeželana, ki je Dunaj odrešil. Z vso njegovo arhaično govorico, domislicami in nepozabnimi citati. V izdaji, ki jo je ilustriral Tone Kralj, jasno.
Ken Follet, Fall of Giants.
Pred pol leta sem iskal nekaj epskega in hkrati berljivega. V koprski knjigarni sem povsem po naključju naletel na slovenski prevod in stvar se mi je zdela zanimiva. Ker me je @opica, ki ji na tviterju kar zaupam, povezala z nekom, ki mu na temo branja zaupa ona, ta pa je stvar priporočila, sem zagrizel v špeh. Izvirnik navajam, ker nekako nisem hotel dati premoženja za slovenski prevod. Bere se fino:: družine iz različnih okolij Rusije, Walesa, Anglije, Nemčije in ZDA (če nisem koga pozabil), ki jih premeša in tako ali drugače združi prva svetovna vojna. Kar tekoče napisano, le opisi seksa, ki ga tudi ne manjka, so neznansko ceneni. Sploh za nekoga, ki je bralno iniciacijo te vrste doživljal skozi zbirko Dotik.
Follet me precej spominja na nekaj drugega, kar sem pred leti prebiral na počitnicah. Če branja ne bi dokončal, pa bi ga najbrž še vedno tovoril s seboj na počitnice:
Mihail Šolohov, Tihi Don.
Štirje zvezki, slabih 2000 strani branja v resnično mojstrskem prevodu Janka Modra. Kozaki, revolucije, svetovne in državljanska vojna, monarhisti tolčejo komuniste in obratno, vse skupaj prepleteno z ljubezensko zgodbo med Grigorijem in Aksinijo. Že obseg govori proti počitniškemu prebiranju, ampak to ni ovira. Vredno poskusiti.
Rad berem biografije, če so iz sveta medijev, še toliko bolj. Dva predloga:
Ben Bradlee, A Good Life: Newspapering and Other Adventures.
Nekdanji urednik Washington Posta, ki je tudi hodeča zgodovina druge polovice 20. stoletja. Resno. Po Alžiriji se je preganjal z gverilci, dopisoval za Newsweek iz Evrope, kratek čas delal tudi za ameriško administracijo … Prijateljeval je s sosedom iz Georgetowna JF Kennedyjem, ko ta še ni bil predsednik. Ko je to postal, ga je občasno porabil kot vir. Woodwarda in Bernsteina je kot urednik gonil, da sta iz dneva v dan peljala Watergate naprej. Se zapletel v kup konfliktov z ameriškimi oblastmi v šestdesetih in sedemdesetih letih, bil kot urednik prisiljen vrniti Pulitzerjevo nagrado, ker si je dobitnica vse štorije izmislila … Skratka, nekakšen Broj 1 ameriškega novinarstva. A ko sem pred leti Briškijevo prosil, naj ga dobi in z njim naredi intervju, jo je sprejel hitreje, kot te v Sloveniji sprejme kakšen brezvezen birokrat. What can I do for you, jo je menda vprašal. In je nastal zelo fin intervju za Dnevnik, ko je bil to še časopis, ki je videl dlje kot do sosednje vasi.
Max Frankel, Times of My Life and My Life with the Times.
V osemdesetih in devetdesetih urednik New York Timesa, prej dopisnik iz Moskve, poročevalec o madžarskih dogodkih leta 1956 in Nixonov spremljevalec na potovanju na Kitajsko. Dobro napisan portret funkcioniranje institucije, ki še vedno predstavlja pojem v medijskem svetu. Dragocen je vpogled v medosebne odnose, ki da vedeti, da so tudi tam veliki uredniki včasih kot ljudje navadni pritlikavci. In še: Frankla so kot desetletnega mulčka iz družine premožnih Judov, ki je imela vse, naciji s psi gnali čez mejo, naselili so se v ZDA, mulček je zrasel in zasedel najbrž najbolj prestižno mesto v svetovnih medijih. Toliko o Ameriki, s katero je vse narobe. Koristno spoznanje tudi za dežurne slovenske modrovalce na to temo.
Zadnjih nekaj izdaj sobotne izdaje Financial Timesa FT Weekend. Potovanja, knjige, vino, hrana, umetnost, fotografija, gadgeti, vrtnarjenje, oblikovanje, arhitektura, na zadnji strani pa Monoclov Tyler Brulee, svetovni in svetovljanski snob, ki ga je veselje brati. Plus vsake toliko posebna priloga z najbolj zajebantskim naslovom na svetu: How To Spend It. Logično. Če delaš časopis za bogate, jim moraš ponuditi tudi nasvete, kako zapraviti. Saj ni, da bi sam potreboval nasvete na to temo, ampak branje je pa dobro.
Poletje 2013, kaj beremo in priporočamo: Manica J. Ambrožič, Lenart J. Kučić, Darja Matjašec, Manca G. Renko, Matevž Luzar, Klara in Klemen (Handmade in Moste), Nina Kožar, Jure Brankovič, Urška Saletinger, Slavko Jerič, Nataša Pirc Musar, Anže Tomić, Denis Oštir, Jana S. Javornik, Rok Tamše.