V času, ko se Washington D.C. pripravlja na velike premike in na inavguracijo novega predsednika, se na Metini listi spominjamo inavguracije, ki je navdušila Ameriko in svet. Spominjamo se prisege prvega temnopoltega predsednika ZDA, Baracka Obame, tistega strašno hladnega 20. januarja 2009. Bil je en najhladnejših dni v letu, ko so se temperature spustile tudi do – 15C v sicer vremensko prijaznem Washingtonu. Bil je to dan, ko so številni Američani tistega dne želeli biti na Velikem travniku in še bolj, na osrednji tribuni.
Ameriško zunanje ministrstvo na inavguracije predsednikov ne vabi predsednikov držav in vlad, temveč najvišje predstavnike države v ZDA.
Tistega januarja sem bila s svojimi 186 cm v ameriški prestolnici to jaz. Naključje je hotelo, da sem imela ravno tiste mesece začasno v rokah volan slovenskega veleposlaništva v Washingtonu. Ker ameriški predsedniki, četudi imajo slovenske žene, vabijo na prisege zgolj veleposlanike ali začasne upravljalce volana.
Bil je eden tistih dogodkov, ki se še dolgo plazijo za tabo in nikoli zares ne odplazijo. Inavguracija Baracka Obame je bila zgodovinski dogodek. V Washington so prišli tako starejši prebivalci Alabame, ki so v 60-ih na taistem Velikem travniku skupaj z Martinom Luthrom Kingom zborovali in sanjali zgolj o možnosti, da bi se njihovi otroci lahko šolali skupaj z belimi otroci. Tam so bili mladi podjetniki iz Virginije, Kalifornije, študenti iz Južne Karoline, delavci iz Baltimora, učiteljice iz Minnesote. Barack Obama je januarja 2009 bolj kot kdorkoli prej simboliziral svoj politični slogan – HOPE.
Spomnim se, da sem ob 6h zjutraj prižgala televizor in ostala brez besed. Brez besed je bil tudi sicer gostobesedni komentator na NBC. Ogromen Veliki travnik je bil namreč že okoli 6h zjutraj nabito poln in množice so se tja še kar valile. Nekateri so vso noč stali na hudem mrazu in v tišini čakali do 12. ure na začetek inavguracije in prihod Obamovih.
Diplomatski zbor je bil v varnih in prijaznih rokah protokola State Departmenta, ki nas je na tribuno odpeljal z avtobusi in nam tam izročil tudi tople odeje, da smo se vanje zavili. Ob takšni ameriški diplomaciji je človeku toplo pri nogah. Vsi smo bili oblečeni kot za na Severni pol, diplomatska eleganca je tistega dne ostala doma.
Tam smo se med čakanjem, ko so prihajali družinski člani, družini Biden in Obama, družina Bush, nekdanji predsedniki, najvišji predstavniki vseh treh vej oblasti, malo fotografirali za zgodovino. Med živahnejšimi fotoreporterkami sva bili ravno Slovenka in Hrvatica, tedanja veleposlanica Hrvaške v Washingtonu, Kolinda Grabar Kitarović. Obe sva modro s saboj vzeli fotoaparate. Tako sem hipoma postala uradna fotografinja EU diplomatskega zbora.
Spomnim se, da sem sedela nedaleč stran od orkestra in bila očarana, ker sta tam ždela vrhunski violinist Itzhak Perlman in violončelist Yo-Yo Ma. V tistem mrazu, ko prstov nisi več niti zaznal, sta morala onadva svoje vešče in mojstrsko uporabljati.
Najbolj osupljiv pogled iz tiste tribune pa je bil pogled na množico. Množico ljudi, ki so preplavili mogočni Veliki travnik. In pogled na vse te medije.
Potem se je začelo, vsi so prišli, se trepljali, zmrzovali, nervozno klepetali.
Prisegel je Biden, prisegel je Obama, ki je imel tudi govor.
Edini pravi zaplet se je zgodil, ko je predsednik vrhovnega sodišča, John Roberts, ki je prisego želel izpeljati brez plonkanja, zabrkljal točno besedilo in se je Obama malo zmedel, a da ne bi bilo dvomov, sta potem v tišini Ovalne pisarne ponovila prisego.
Po prisegi podpredsednika Bidena in predsednika Obame so nas strpali nazaj v avtobuse in odpeljali v t.i. Blair House, hišo, ki stoji nasproti Beli hiši in pripada ameriškemu protokolu. V njej navadno prebivajo državniki, ki pridejo na uradni obisk k predsedniku ZDA.
Tam so nam postregli s toplim čajem in kavo, čakali smo na drug del sage, imenovane inavguracija. Ker dogodek ni samo prisega, vključuje še inavguracijsko parado, pohod predsednika iz Kongresa po Pennsylvania Avenue do Bele hiše, parado in večerno gala zabavo.
Predsedniki zaradi varnosti že dolgo ne pešačijo več po dolgi aveniji Pennsylvania. Obamova sta v bližini Bele hiše vendarle zapustila avto in peš prehodila nekaj sto metrov. Ob delu s tribunami in kjer je bilo varnostnikov skoraj toliko kot ostalih.
Po paradi so za prvo in drugo družino, pa verjetno še katero, pripravili kosilo v Beli hiši. Ostali smo se šli domov odtajati in preobleči. Ker tistega dne … show goes on and on. Inavguracijski dan se nato prevesi v večer, ko si izbranci z vabili za inavguracijski ples, nadenejo čedna oblačila.
Boj za vstopnice na enega od inavguracijskih plesov je v ameriški prestolnici navadno srdit.
Sem prepričana, da bo enako tudi letos. Kljub zmrdovanju demokratske elite nad novim predsednikom. Washington is all about power. Če si v politiki, če si lobist, če si podpornik politike, če si podpornik predsednika, tam preprosto moraš biti. Tam bodo novi odločevalci in ob kozarčku se lažje naveže prve stike in razveže jezik.
Obamova sta tistega januarja plesala kar 9x na različnih koncih Washingtona. Zaradi izjemne popularnosti in hvaležnosti, da počastijo marljive delavce na terenu, ki so prostovoljno delali v času kampanje, počastijo finančne podpornike, staro in novo elito, diplomatski zbor, so organizirali kar 9 inavguracijskih zabav. Na diplomatsko sta prišla šele okoli pol enih zjutraj in nekateri veleposlaniki so pred tem že odšli. Pred njima sta se po Washingtonu med zabavami motala tudi zakonca Clinton. Letos ju gotovo tam ne bo več.
Kot je inavguracija napovedala spremembo Washingtona tistega 20. januarja, bo mesto doživelo novo spremembo čez nekaj dni. Novi ljudje prinesejo nove energije in ves ta jazz. V ospredje pridejo novi, stari gredo v think tanke in ozadje. Jazz bosta izpodrinila country in polka, morda rock in pop. Kako in kakšne energije bodo vladale v Trumpovi Ameriki, bo nakazala morda že podoba Velikega travnika v času inavguracije. Da o Twitterju ne govorimo.
Au revoir, Barack Obama.
Fotografije: Miriam Možgan.