Bistvene lastnosti dobrih mentorjev po mnenju finalistov izbora Mentor leta 2017

Foto: Danijel Novaković, STA

Pet finalistov izbora Mentor leta 2017, ki sta jih društvo Mlada akademija in Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) nagradila na svečani prireditvi, smo vprašali, kaj so po njihovem mnenju bistvene lastnosti dobrih mentorjev in mentoric.

Med 94 nominiranimi mentorji je bil za Mentorja leta 2017 izbran dr. Primož Ziherl z Inštituta “Jožef Stefan” in s Fakultete za matematiko in fiziko UL. Poleg njega so kipec prejeli tudi ddr. Petra Čeferin s Fakultete za arhitekturo UL, dr. Borut Jug z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, dr. Mateja Sedmak z Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru in dr. Marko Topič s Fakultete za elektrotehniko UL. Po dogodku smo vsem petim nagrajencem postavili enako vprašanje:

Kaj so bistvene lastnosti dobrega mentorja oziroma mentorice?

Ddr. Petra Čeferin (Foto: Danijel Novaković, STA)

Ddr. Petra Čeferin: “Pomembno vlogo mentorice ali mentorja vidim v tem, da pomaga doktorandki/doktorandu odkriti tista raziskovalna vprašanja, ki jih doktorant/ka sam/a prepoznava kot bistvena, ki so – kot temu lahko rečemo – zares njena/njegova vprašanja (in ne le trenutno aktualna raziskovalna vprašanja).

Pomembna naloga mentorice ali mentorja je po mojem tudi, da doktorandko/doktoranda vedno znova “potiska naprej” v pomenu, da jo/ga spodbuja k temu, da ta maksimalno izkoristi lastne miselne zmožnosti, da naredi vse, kar je v njeni/njegovi moči, da dobro rešuje svoja raziskovalna vprašanja.”

Dr. Marko Novaković in dr. Borut Jug (foto: osebni arhiv MN)

Dr. Borut Jug: “Empatija, torej da se čustveno, racionalno in intelektualno lahko identificiraš s svojim varovancem, saj je mentorstvo dvostranski proces.

Mentor sicer usmerja svojega mentoriranca, mu pomaga razvijati ideje in udejanjati zamisli, a dober mentor se predvsem uči od svojega varovanca ter izkoristi njegov zanos in entuziazem, da na koncu sam postane boljši znanstvenik, učitelj in človek.”

Dr. Barbara Gornik in dr. Mateja Sedmak (foto: Danijel Novaković, STA)

Dr. Mateja Sedmak: “Osebno menim, da je lastnost dobrega mentorja, da zna prepoznati tako močne točke svojega kandidata ali varovanca kot tudi šibke; da ga zna spodbujati v tistem, v čemer je dober, in da ga zna naučiti voditi, da lahko prepleza tudi tiste situacije, ki so manj ugodne, težke, ki se zdijo nepremostljive.

Vsekakor mislim, da je vloga mentorja večplastna, saj ne gre le za znanstveno-raziskovalno delo v ozkem pomenu besede. Mislim, da je treba pogledati na človeka celostno. Konkretno moja kandidatka je mama treh otrok in je postala mamica v času statusa mladega raziskovalca. Sama zelo zagovarjam vprašanje enakosti in enakih možnosti spolov v znanosti. Če gledam s te perspektive, je zelo pomembno, da na mladega raziskovalca ali znanstvenico gledamo celostno in upoštevamo posameznika tako v privatnem kot službenem ter znanstveno-raziskovalnem delu.”

Dr. Marko Topič in Rok Kimovec (foto: Danijel Novaković, STA)

Dr. Marko Topič: “Dober mentor vsekakor ni samo mentor v ozkem pomenu besede, ampak hkrati tudi boter, prijatelj in včasih tudi vzgojitelj, kljub temu, da so doktorske študentke in študenti že izoblikovane osebnosti.

Mislim, da je zelo pomembno, da se stke v tem obdobju štiriletnega usposabljanja ne le pristen odnos med mentorjem in mladim raziskovalcem, ampak predvsem to, da kandidat dozori, da mu mentor omogoči osebno rast in širino, hkrati pa, da ob zaključku na svojem specializiranem področju preseže mentorja. To je zame uspeh mentorja pri vsakem kandidatu.”

Dr. Primož Ziherl, Mentor leta 2017 (foto: Danijel Novaković, STA)

Dr. Primož Ziherl, Mentor leta 2017: “Lastnosti dobrega mentorja sploh ni mogoče definirati, saj gre namreč za odnos. Če se mentor in študent ujameta in sta predana delu, če vidita drug v drugem človeka, če torej imata razumevanje za potrebe in želje drug drugega, potem iz tega nastane dober mentorski odnos.

Mentor je seveda v nekoliko privilegiranem položaju, ker se kandidat poteguje za doktorski naziv in želi dokončati doktorsko delo. Tukaj je odgovornost mentorja večja, da poskrbi, da njegov študent doseže, kar si želi, pa tudi, da mu omogoči doseči stvari, za katere ne ve, da si jih želi, vendar bi bilo dobro, da bi jih dosegel – kot se lahko kasneje tudi sam prepriča. Kot sem že rekel, gre za odnos dveh vpletenih posameznikov in ne za kvaliteto posameznega mentorja. Če se ujameta, je lahko zelo lepo in zato ni tako zelo pomembno, kaj delaš, ampak, kako to napraviš. Če se ne ujameta, se lahko študent zelo trudi, a se vseeno zatika – kot tudi obratno: če se mentor zelo trudi, a se s študentom ne razume, je prav tako težko. Za uspešen odnos sta potrebna dva, tako, kot je to velikokrat v življenju.«

Več od Dr. Ana Slavec

Meta PHoDcast 42: Tina Peternel, geologinja

Z geologinjo Tino Peternel o proučevanju plazov. #MetaPHoDcast   TINA PETERNEL je mlada raziskovalka...
Beri dalje