Bolj kot spoznavam ljudi, raje imam pse

Oni dan sem na Facebooku opazila sila “zanimivo” debato o tem, kaj za vraga piči ženske, da si kupimo čivavo. Ker “tisto” pa ja ni ne t’č ne m’š, še najmanj pa pes. Preletela sem nekaj komentarjev in mirno lahko rečem, da sploh ni šlo za debato, ampak že skoraj križanje. Velika večina se je namreč družno zgražala nad dotično pasmo in brez sramu žalila njene lastnike oziroma predvsem lastnice. In na drugi strani peščica sramežljivih komentarjev, že skoraj v stilu “oprostite moji presoji, naslednjič bom izbrala vsaj 10 kil težjega psa”.  

Razumem, da so ob vsem sranju, ki se dogaja okoli nas, ljudje lačni kritiziranja. In da se včasih tudi namerno sproži kakšna populistična debata – da se zakrešejo mnenja, da se aktivira hejterje in sprovocira zagovornike … Skratka, da se “dogaja”. Vse za lajke, kajne?

Pri svoji čivavi prisežem, da omenjeni primer ni bil vzrok za mojo tokratno kolumno. Kvečjemu en mini povod, da je nastala kak mesec prej, kot sem načrtovala. V bistvu mi je “omikana druščina” naredila manjšo uslugo in mi s tem, ko je zbrala vse stereotipe na enem mestu, precej olajšala delo. Da bom lahko zelo konkretna. Pljunek v roke, gremo lepo po vrsti!

“Čivava ni pes, ampak podgana!”

Pred dobrim letom sem svojo psičko peljala k veterinarju na cepljenje proti steklini. Pred mano je bila na vrsti gospodična, ki je v rokah držala škatlo, vsebino katere je čakala evtanazija, in neutolažljivo jokala. V škatli je bila podgana. Verjetno gre za precej redek primer, a hočem povedati, da je bila tudi tista podgana (vsaj do usodnega srečanja z iglo) živo bitje, ki je nekoga osrečevalo. In, čeprav bele barve, ni bila niti približno podobna moji Sky. Za tiste, ki se ne znajdejo najbolje na Googlu – podgane niso pretirano kosmate, medtem ko pri čivavah poznamo kratkodlake in dolgodlake.

Priznam, tudi meni kdaj uide kakšna tovrstna šala – ampak le v ljubkovalnem smislu, ko recimo po kopanju vame strmi zgolj par ušesk. Še bolj sočne prispodobe imam v mislih za nekatere druge pasme. A jih, iz spoštovanja do lastnikov, pač zadržim zase. Če je nekomu všeč angleški buldog, kitajski goli pes, podgana ali pa recimo svinja bradavičarka … jah, mu pač je.

Dejstvo je, da imamo ljudje različne okuse, pa naj gre za izbiro partnerja, oblačil, pasme ali pa vrste našega ljubljenčka. Pri najboljši volji in pameti ne najdem razloga, zakaj bi odrasli in razumni ljudje o tem sploh razglabljali.

Če še nekako razumem, da jim je dolgčas in potrebujejo grešnega kozla, da začasno odložijo svoje prave težave, pa ne morem dojeti, da so pri tem lahko žaljivi. Ah, čakaj … odrasli IN razumni? Gremo dalje.

“Čivave so zoprne in nonstop lajajo …”

A bejžte, no. Vsakemu normalnemu lastniku psa je jasno, da kosmatinec ne laja kar tako v tri krasne. Tudi sosedov Rex, prelep nemški ovčar, na katerega sem se še pred kratkim jezila (naj počiva v miru … in ne, nisem bila jaz!), je gotovo imel bolj ali manj dober razlog, da nas je vrgel pokonci vsako jutro, ne glede na uro. Včasih ob dveh ponoči, ker ga je prišla izzivat sosedova mačka, zagotovo pa ob 6.15h, ko je začel premetavati skledo po svoji kletki. Me zanima, kaj bi “znalci” porekli, če bi jih vsako jutro, tudi med vikendom, prebudil infarkten zvok pločevine …

Pes laja zato, ker je lačen, ker se počuti ogroženega ali ker želi priklicati pozornost. Pa naj gre za čivavo ali pit bul terierja.  Skupen imenovalec in odgovor na vse te dejavnike je (ne)odgovoren lastnik.  V zadnjem mesecu sem srečala štiri čivave in zalajala, oziroma bolje rečeno zarenčala, je samo ena. In to na nevzgojenega smrkavca, ki jo je potegnil za rep. Reakcije “zgrožene” mamice raje ne bom komentirala. Ampak … vse čivave nonstop lajajo, ker to pa ja vsi vemo, kaj ne?

“Ampak, daj no, čivava vseeno ni pes!”

Odkar pomnim, smo imeli pri hiši živali. Mačke, psi, ptiči, želve, hrčki … skratka klasična ZOO mavrica, stkana iz otroških želja po “novih prijateljih”. Pestra paleta ljubljenčkov je prihajala in odhajala – večinoma neznano kam. Za papagaja Kokija sem, recimo, šele pred kratkim izvedela, da ni “odletel v tople kraje”, kot mi je njegov odhod s tega sveta romantično opisala moja mami. Torej, vse lepo in prav, dokler zanje skrbijo starši …

Nakup mojega prvega kužka je bil splet zanimivih okoliščin. V bistvu sem želela mačko, ampak mačke so luštne samo, dokler ne odrastejo.

Potem te začnejo nesramno izkoriščati in se prikažejo samo toliko, da se spomniš kupiti nov žakelj briketov. Velik pes ni prišel v poštev, iz večih razlogov. Majhnih pasem pa, roko na srce, sploh nisem poznala. Razen čivave … a veste, tiste, ki izgleda kot podgana. In potem me v nekem trenutku fant posede za računalnik in mi pokaže sliko kosmate kepice, ki niti ni izgledala tako grozno. Če se prav spomnim, sva se že naslednji dan odpeljala ponjo.

Bil je samček, majhen, nebogljen, s štrlečimi ušesi in velikimi črnimi očkami. Ko me je pogledal, me je v trenutku zmrazilo. Namreč takrat sem se prvič zavedla, da je še tako majhen pes ogromna odgovornost. Če ga vzamem k sebi, ni več povratka. Ni več kofetkanja po službi, ni več brezskrbnih dopustov, da ne omenjam strahu pred navajanjem na cesarjeva opravila. In sem ga, revčka, že skoraj pustila tam. Dokler me fant ni okrcal, naj že neham premišljevati in postanem odgovorna odrasla oseba. In je šel z nama, mali Ali.

Ali, ki je ime dobil po najbolj znanem težkokategorniku, je zrasel v zlatorjavega lepotca. Z mano je bil sedem let in dal mi je več kot katerikoli prijatelj. Ko je zaradi grozne tragedije njegov srček prenehal biti, ni bilo prav nobenega dvoma. Enkrat čivava, vedno čivava. In sem jo našla, mojo Sky. Oziroma bolje rečeno, ona je našla mene. Čipirana je bila ravno na dan Alijeve smrti.

Sky je moja mala sreča. Veliko srce v majhnem teleščku. Vsak dan me gleda z žalostnimi očkami, ko jo zapustim, in mi skoči v objem, ko se vrnem. Vmes odganja mačke in druge vsiljivce, kot pravi pes čuvaj. Z mano hodi na kavo in vsi jo imajo radi. In ne, ne oblačim je v butasta oblačila (pozimi raje pogumno zmrzuje, kot da bi se pustila našemiti), ne kupujem ji sončnih očal, ne zahtevam posebne posteljice, ko gre z mano v hotel. Je čisto navaden kuža, zvest, s čustvi pravega prijatelja. Pač malo manjši kuža, ki ima ta privilegij, da gre lahko z mano marsikam, kamor “tavečji” ne smejo. In zaradi tega je včasih malo važna, pa kaj ;).

Namesto zaključka

Na zalogi imam še kar nekaj “materiala” na to temo, a ga bom pustila za kdaj drugič, da ne bom predolga. Moj namen ni bil prepričevati prepričane, spreminjati okuse ali demantirati sterotipe. Stereotipi so, stereotipi bodo, klinc jih gleda!

p.s. Tole kolumno posvečam Aliju, ki se je do zadnjega pogumno boril, da bi, kljub globokim ranam, ostal z mano. Naj počiva v miru, pod mavričnim mostom.

Avtorica: Anda Arko, ekonomistka, brez dlake na jeziku. Ponosna lastnica čivave. Zasvojena s potovanji. Izvaža zdravje za denar in ponoči mirno spi. Spremenila bi slovensko zastavo. Na Twitterju jo najdete pod @illegall_blonde.

Zapisi Ande Arko na Metini listi:

Vsak dan, v obe smeri, dobesedno borba za preživetje.

Blondinka s Harvarda