Vsi se strinjamo, da bi v trenutni situaciji Evropa potrebovala racionalno in učinkovito politiko glede migracij, zato je težko razumeti, zakaj smo se namesto tega odločili za kolektivni živčni zlom, histeroidno soliranje in civilizacijsko tekmo proti dnu. Vse to v ničemer ne rešuje begunske krize, je pa toliko bolj učinkovito v sesuvanju političnega, institucionalnega in družbenega projekta, ki smo ga kot branik miru in svobode v Evropi gradili zadnjih 70 let.
Bolj ali manj edino, kar politika danes ponuja, so odvračilni ukrepi. Eni odvračajo z žico, drugi z zasegom premoženja, tretji z drakonskimi, nečloveškimi zaostritvami pogojev za azil.
Skupna točka in glavni namen teh ukrepov je pošiljanje sporočila – pojdite stran. Tukaj niste dobrodošli. Vrnite se, odkoder ste prišli. Če to ni možno, se zaustavite pri sosedu.
ODVRAČANJE NE BO ZMANJŠALO PRIHODA NOVIH BEGUNCEV
Živimo v težkih časih, zato pustimo za trenutek ob strani etično plat takšnega početja in bodimo praktični in pragmatični. Poglejmo ali takšna politika vendarle lahko pripelje do želenih učinkov, pa četudi za ceno kolektivnega moralnega bankrota. Odgovor je lahko le negativen. Odvračanje ne bo znatno zmanjšalo migracijskega pritiska, ker to – ob čakanju na mir v Siriji in drugih kriznih žariščih – nujno zahteva kar nekaj zahtevnih ukrepov, ki jih trenutna politika ne le ne vključuje, ampak jih v nekaterih ozirih tudi aktivno onemogoča.
Prvič – zmanjšanje prihoda novih beguncev zahteva takojšnje in dramatično izboljšanje življenskih pogojev za milijone sirskih beguncev, ki so zatočišče našli v neposredni bližini sirskih meja, v kolikor je to možno pa tudi za notranje razseljene osebe znotraj Sirije. Dokler bodo ti ljudje lačni in brez kakršnekoli perspektive, da si zagotovijo minimalne pogoje za dostojno življenje tam, kjer so, bodo še naprej v stotisočih prihajali v Evropo.
Drugič – potrebno je vzpostaviti možnost da begunci in migranti na legalen in dostopen način zaprosijo za pridobitev ustreznega statusa na področjih, kjer se trenutno nahajajo, z realnimi možnostmi, da tisti, ki izpolnjujejo pogoje, ta status tudi pridobijo v doglednem času in da lahko potem na varen in legalen način pripotujejo v Evropo.
Tretjič – da bi zgornji sistem lahko deloval, je seveda potrebno uveljaviti in razširiti dogovor Evropske unije o porazdelitvi beguncev po evropskih državah. Teh je veliko, a še daleč ne toliko, da Evropa tega ne bi zmogla.
Zaenkrat nismo blizu niti enemu od treh pogojev, navkljub naporom Evropske komisije in nekaterih, precej osamljenih, držav. Namesto tega nam večina ponuja ukrepe, ki ne vodijo nikamor, razen v še večjo krizo, večjo nestabilnost in v še bolj ogroženo varnost.
GLAVNI UČINKI POLITIKE POJDITE STRAN
Glavni praktični učinek kakršnihkoli tehničnih ovir je povečevanje dobičkov tihotapcev z ljudmi in še večji krvni davek med begunci. Tisti, ki ne bodo utonili, bodo še vedno prihajali.
Glavni učinek politike odvračilnih ukrepov pa je v tem, da med Evropejci krepi predsodke, strah in odpor, begunce pa dehumanizira in dodatno travmatizira.
Politična legitimizacija strahu dramatično zmanjšuje možnosti za racionalno in učinkovito migracijsko politiko kot tudi za uspešno integracijo ljudi, ki bodo vseeno prihajali, pa če jim poberemo ves denar, nakit in človeško dostojanstvo.
To je seveda nevarno. Ustvarjamo rezervoarje travmatiziranih, ponižanih, razčlovečenih ljudi, ki smo jih uradno in kolektivno razglasili za nezaželene in kulturno, versko in civilizacijsko nekompatibilne z odprto, svobodno, tolerantno in solidarno Evropo. Ti rezervoarji ne bodo zgolj zunaj evropskih meja. V Evropski uniji je skoraj 20 milijonov muslimanov. Integracija in sožitje sta bili tudi v preteklosti resen problem. Od danes naprej je lahko samo še slabše.
POPULIZEM JE PAST
Populizem nam je nastavil past. V trenutku, ko politika in posledično javno mnenje vidita begunce izključno kot nevarnost in grožnjo, postane vsakršna racionalna in učinkovita rešitev politični samomor. Dokler ne bomo v temeljih, in predvsem pri nas samih, spremenili paradigme in migracij nehali obravnavati kot nekaj, proti čemur se moramo, in moremo, boriti, ampak kot nekaj, kar lahko, in moramo urejati in kontrolirati, bo šlo s slabega na slabše.
Trajna varnost zahteva, da nehamo s politiko stigmatiziranja in strahu. Zahteva racionalnost in učinkovitost in posledično tudi solidarnost in humanost, ki nista samo etični, ampak tudi varnostni imperativ. To v ničemer ne onemogoča prevetritve obstoječih postopkov in zakonodaj, vključno s skrajševanjem postopkov in vračanjem tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev za ustrezni status.
Racionalna, učinkovita in humana migracijska politika ne preprečuje, ampak ustvarja pogoje za dosledno spoštovanje zakonov, izvajanje varnostnih ukrepov, sankcioniranje kaznivih dejanj in preprečevanje zlorab.
Namesto takšne politike imamo politiko, ki izraža nemoč, ki povzroča kaos in stihijo. Preprečuje urejen, legalen in kontroliran migracijski tok. Poslabšuje napetosti in delitve v družbi in onemogoča uspešno integracijo. Edino korist imajo politični populisti, tihotapci z ljudmi in tisti, ki želijo nemoteno in neopaženo, s slabimi nameni, priti v Evropo.
Evropski voditelji, z redkimi izjemami, so danes podobni skupini potnikov, ki si na letalu podajajo aktivirano ročno bombo v upanju, da bo eksplodirala v naročju nekoga drugega. Če te bombe ne bomo dezaktivirali, bo popolnoma vseeno, kdo bo na koncu žep in kdo ne bo.
Avtor: Matjaž Gruden – direktor za strateško planiranje (op. policy planning) v Svetu Evrope (januar 2015). Od l. 2009 do dec. 2014 namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjorna Jaglanda. Pred tem tajnik odbora za politične zadeve in odbora za nadzor spoštovanja obveznosti Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope, politični svetovalec Predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope – Lorda Russella-Johnstona, govornik in svetovalec prejšnjega Generalnega sekretarja SE – Terryja Davisa (1995 – 2009). V Svetu Evrope od l. 1995. Na Twitterju ga najdete pod @MGruden.
Opomba: Zapis je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucije, iz katere avtor prihaja.