Borut Savski, graditelj strojev

Borut Savski (foto: osebni arhiv BS)
Borut Savski (foto: osebni arhiv BS)
Borut Savski (foto: osebni arhiv BS)

1. Kdo si in kaj počneš? 

Borut Savski. Graditelj strojev – umetnik, programer, elektronik, po sili razmer mehanik, pogojno glasbenik, do nedavna tudi graditelj socialnih mrež (na klasičen način) – tudi neke vrste strojev, zadnje čase pa malo otožen – kam gre ta svet (Ivan Cankar se obrača v grobu…). V besedi graditelj se tudi skriva bistvena razlika do besede heker, s katero se res težko identificiram. Hekanje pomeni bolj razkosavanje, razstavljanje – le pogojno tudi vkup metanje – pa še to bolj na hitro. Nič ni hitrega in enostavnega pri programiranju, če pa se že kaj skupaj zmeče, potem potrebuje piljenje in glancanje v nekončnost. Program je stroj namenjen uporabi – če kaj ne deluje, potem se to imenuje napaka (napakica) in jo je treba popravit. Torej funkcionalnost. Umetnost pa je nefunkcionalna.

Čeprav sem se daljnega 1980 med študijem že seznanil s Fortranom, sem se med programerje uvrstil dokaj pozno – sredi 1990-ih in bolj intenzivno po 2000-ih na Radiu Študent. Pritegnil me je splet in definicije spletnih medijev – multimedijska platforma. Ker naokoli ni bilo programerjev, oziroma so bili predragi, sem se dela lotil sam. Odkritje takrat je bil skriptni jezik php, ki ni potreboval kompiliranja, saj to počne sproti, zato je bil “odprt” – odprtokoden. Tu je potekalo moje učenje. Php je že dolgo najbolj razširjena platforma za izdelavo dinamičnih strani. Spletne strani Radia Študent so se uspešno razvijale, namen je bil kreirati platformo za samostojno delo čim več sodelavcev, kar je popolnoma uspelo. Na drugem mestu je bilo hkratno sestavljanje arhiva. To je doživelo polom, ko so pred dvema letoma menjali prejšnji (cms) sistem in niso premogli koncentracije za prekopiranje vsebin stare podatkovne baze. No, tu se potem civilizacija kot zaporedje korakov konča. Tudi s takimi “konci zgodovine” imam problem.

Spletna multimedija in razmeroma veliki spletni sistemi so zgleda moja specialnost. Leta 2007 sem pripravil in splovil spletno založbico Trivia Records – del projektov KUD Trivia, ter čez dve leti neprimerno večjo sestro – umetniški video arhiv DIVA – za SCCA Ljubljana, nekaj let kasneje pa velikega brata PHIL – za Photon – specializiranega za fotografijo. Na žalost podobnega uspeha, kot ga je imela stran Radia Študent, ki je “zaživela”, druge strani niso dosegle. Vztrajno capljajo neobiskane in slabo uporabljane, kar programerju jemlje veselje in povzroča otožnost. Stvari morajo zaživeti, sicer umrejo. Fotografski vmesnik PHIL ravno te dni skušamo obuditi k življenju s tem, da ga bomo cepili še za uporabo na pametnih telefončkih. Seveda je to neogibno vplivalo na koncept – precej bolj široko zastavljen bo poslej.

Borut Savski (foto: osebni arhiv BS)
Borut Savski (foto: osebni arhiv BS)

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš? 

Zgleda, da so počasi starajoči kosi opreme še dovolj dobri za večino stvari, tako da je že okoli pet let osrednji delovni prostor Intelov dual-core motherboard Foxconn P4M9007 z dodanimi potrebnimi karticami. Za delo na terenu imam približno enako star Intel dual-core prenosnik Asus, ki je malo težak za današnje razmere, vendar “vliva zaupanje”. Lani je dobil SSD (solid state disk), kar ga je očitno naredilo bolj poskočnega. Ta prenosnik je še vedno primeren celo za 3D real-time grafiko, torej tudi za neke vrste VJ-janja. Najbolj presenetljivo pa je, da mašine niti ne crkujejo, kar je v popolnem nasprotju z običajnimi mnenji. Crkujejo torej le ljudje (in programi). Šele pred kratkim sem se opremil s pametnim telefonom – LG itd., ima Android, ki je prav očitno tudi računalnik, čeprav zaenkrat še ne primeren za drugačno uporabo / delo.

3. In kakšno programsko opremo? 

Hm, Windows XP, angleški jezik, najbolj enostaven izgled in funkcije. Sicer zadnje čase ovohavam tudi Windows 7. Temu bi se lahko reklo klasičen okus, ampak za vsakodnevno delo so vsi lepotni in preveč “funkcionalni” dodatki moteči, da ne govorim o prevodih, ki predvidljive funkcije zavijejo v meglo lokalnih psihopatologij – angleški tehnični jezik je dovolj oddaljen, da se ga lahko razume brez te emocionalne navlake. Sicer sem skušal tudi z Linux variantami, vendar so osnovne variante namizij vedno nerazumljivo nerodne – pospeški miške niso nikoli čisto pravi – če že kopirajo windows ali osx, potem naj to naredijo bolj pazljivo. Za server je seveda linux z naborom ustreznih serverskih programov edina rešitev. Apple OSX je čisto v redu, vendar so cene zame neprimerne (hackintosh hack pa mi ni uspel …).

Od ostalega (najbolj bistvenega) so to prosti programi Pure Data, tudi Max/MSP, ki imata način grafičnega programiranja, za običajno programiranje pa wordpad in kakšne bolj napredne tekstovne urejevalnike. Pa seveda vezano na apache server, mysql podatkovno bazo in php preprocesor. Tudi kakšna Java je kdaj pa kdaj v obdelavi, javaskript pa itak vedno. Kar se tiče spleta, težko razumem, da kdo onemogoči javaskript, saj s tem izgubi vse dinamike, ki jih ta spletu omogoča.

(osebni arhiv BS)
(osebni arhiv BS)

4. Kako bi spremenil svet, če bi lahko? 

Svet se očitno dogaja ciklično –  fazi odpiranja sledi faza zapiranja. To pomeni, da obdobju raziskovanja in odprtih možnosti sledi obdobje zaprtosti, trdnih definicij, nespremenljivih razmerij. To drugo gre tudi vštric s cinizmi (ne da se …). V tej fazi je svet zdaj – ne glede na vedno nove tehnološke korake. Očitno tehnologija ne spreminja sveta brez spreminjanja tehnologije človeških odnosov. Ti gredo rakovo pot. Sredi devetdesetih ob razmahu interneta smo nekaj časa zaznavali, da hodita ta dva razvoja vzporedno, vendar je bilo kmalu jasno, da temu ni čisto tako. Zdaj je to kristalno jasno.

Kar se tiče hekanja – nekateri programi so doživeli zrelo fazo, umestili so se v slehernikov vsakdan (nekoč Globin, danes Facebook, Windows, iPad) – niso več trademarki, ampak sopomenke vsakodnevnih opravil. To so primeri uspešnih programov, vendar so v svoji preveliki uspešnosti zadušili ostale. Lep primer, kako čredno obnašanje privede do monopola. Pri programju je to še bolj na svetovni ravni, ker je distribucija svetovna. Marsikateri program je tudi že doživel stopnjo, da so se programerji ob njih postarali, izgubili interes, umrli – naslednikov njihovega dela pa ni. Del te problematike naj bi reševala “odprta koda”, vendar se zdi, da preveč stavi na nizkoproračunskost. Programerji morajo preživeti – da, hočejo biti celo srečni.

Kaj bi spremenil? Vzpostavil večjo družbeno odgovornost tistih z enormnimi uspehi, kar se običajno počne prek davkov. Torej: relativiziral bi enormne uspehe (zaslužke) in šel bolj v smeri evaluacije dela. Kompromis med delom in izdelkom (hm, v vsakem Slovencu je nekaj Kardelja). To potem pomeni socialo, ki pa je povsod na udaru. Ah, neoliberalizme imamo očitno vsi v zobeh.

5. Kaj bi ustvaril, če ne bi bilo omejitev? 

Omejitve so moje determinante. Brez omejitev ne morem nič. Nič ne bi ustvaril, če ne bi bilo omejitev.

 

Ta objava je del serije “Heker” – intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci in ustvarjalkami nečesa novega o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup.

 

Več od Metina lista

Knjige rad berem na osnovi priporočil: Roman Kuhar

Avtor: Roman Kuhar, svoj delovni pristan ima na Univerzi v Ljubljani, za protiutež...
Beri dalje

3 komentarji

  • kok dobre spletke. ČESTITAM! manka mi kratek opis kako funkcionirajo – osnovna filozofija, primerjalna prednost, malo bahanja… po stažu si pa še kar pubertetnik zato stran z otožnostjo in kar veselo na delo. pred tabo je še veliko garanja.

  • Dodajam še kritik0:
    Kdor omalovažuje svoj jezik, se apriori odpoveduje suverenosti. Osnovna dolžnost vsakega izobraženca je skrb za razvoj materinega jezika na njegovem delovnem področju. Če imaš pripombe na slabo tehnično izrazoslovje v slovenščini, sodeluj s predlogi za izbolšanje.

    • ok, bom na to odgovoril radikalno: Narod, ki ne zna narediti svoje lokomotive naj hofdi peš, ali: narod, ki ne zna narediti svojega operacijskega sistema tudi prevoda ne zasluži. Seveda, to so le besede. A poanta: narod mora sam kaj znati in sam kaj proizvajati – ne le kupovati od drugih – na ta način bo bankrotiral – in kaj bo potem z njegovo suverenostjo? Očitek glede dolžnosti intelektualca bi pa raje preusmeril na dolžnost javnega uslužbenca.

Komentiranje je zaprto.