
Avtor: Izak Košir je novinar, kolumnist in nekdanji področni urednik na Žurnalu, sicer pa glasbenik oziroma avtor in vokalist zasedbe The Toronto Drug Bust. Trenutno še uradno freelancer, sicer pa ga zadnje tedne lahko berete v Dnevniku. Na Twitterju, kjer mu lahko sledite na @Izak_Kosir, že nekaj časa piše, da je “po novem tudi alter šminka”. Opazka, ki še zdaj ni zastarala in jo ponosno nosi. Soustvarja pa tudi kulturno dogajanje na najbolj pestri ulici v Ljubljani – Križevniški, kjer obenem domuje.
Še dva dni do predvolilnega molka. Naj se oglasim, ali ne, sem razmišljal. Že večkrat so me, ob gledanju predvolilnih soočenj na televizijah, zasrbeli prsti, da bi napisal nekaj svojih stališč, ki se mi zdijo ključna pri izbiri kandidatov na prihajajočih državnozborskih volitvah. Pa bi to sploh karkoli pripomoglo? Lahko kdo prepriča že prepričane? Bi se res kdo v zadnjem trenutku premislil in dal prav “nasprotni” strani ali alternativi? Volimo obraze ali programe? Volimo ZA nekoga ali PROTI nekomu? In pa nenazadnje – ali volitve oziroma izvoljeni politiki, ob tako močnem vplivu kapitala in vseh ostalih lobijev, sploh lahko karkoli spremeni(jo)?
Eno od presenečenj, ki sem jih opazil že med tednom, je bilo to, da so se številni državljani angažirali in svoj volilni list oddali predčasno, kar so pričale tudi množične objave na družabnih omrežjih. MORDA tokrat volilna udeležba le ne bo tako nizka. Morda bo celo ena od najvišjih v tej kratki zgodovini naše samostojne države. Se zna zgoditi. O javnomnenjskih anketah tokrat ne bomo, ker sem se do tega že jasno opredelil, da se mi zdijo zavajajoče in javno mnenje prej ustvarjajo, kot ga dejansko merijo. Če se osredotočimo na ključna vsebinska vprašanja iz programov političnih strank – številni mediji so v zadnjem času objavili tabele, kjer se odgovarja z jasno opredelitvijo “DA” ali “NE” oziroma “ZA” ali “PROTI”. Še največ težav ima s tem Miro Cerar in njegova stranka SMC, ki očitno na preprosto vprašanje ne zna podati preprostega odgovora. In tako so izpadli tudi iz zadnje tabele portala 24ur.com, ki jo je pripravila novinarka Natalija Švab, kjer so ji prijazno odgovorili, da so prav ta zastavljena vprašanja “vir težav”, saj se, tako Cerarjevi, “nanašajo na ideološke teme, ki delijo slovenske državljane že nekaj let in so tako tudi vzrok in posledica krize, v kateri se je znašla Slovenija”.
Vse lepo in prav – se strinjam, če bi bilo govora o partizanih in domobrancih. Potem pa sem se lotil branja vprašanj in so – oziroma vsaj večina njih – vse prej kot ideološka, ki naj bi Slovenijo delila že nekaj let in so “lahko tudi vzrok in posledica krize, v kateri se je znašla Slovenija”. Se vam zdi vprašanje “Ali podpirate uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka?” ideološko? Ali pa “So plače ministrov, poslancev, predsednika, predsednika vlade previsoke”? In, “Ali bi število mandatov politikov bi omejili na največ dva?” ter “Ali bi morali minimalno plačo dvigniti?” … Miro Cerar je v tem predvolilnem času zelo previden, saj nagovarja, ali pa se vsaj trudi nagovoriti karseda najširši krog volilcev, ne samo levega, temveč tudi desnega, saj glasove pobira tudi opozicijski SDS. A ravno ta zlata sredina, ki se tako trudi odmakniti od radikalnih stališč, je postala novi ekstremizem. Pri Cerarju se to dobro kaže pri vprašanju padlega družinskega zakonika in posvojitvah otrok v istostolnih skupnostih, kjer govori o konsenzu, besedi, ki je v napredni družbi prej nevarna kot dobrodošla. Če bi se v zgodovini borbe za človekove pravice zanašali na družbeni konsenz oziroma na to, da bodo sprejete, ko bo večina pripravljena podpreti pravice manjšine, do teh pravic nikoli ne bi prišli. In družbenega konsenza niso čakali ne temnopolti v ZDA, ne ženske po svetu, ko so zahtevali enakopravnost in volilno pravico. Argument (pre)moči tu enostavno ne vzdrži.

Levo-sredinski konzervatizem
Eden od članov in kandidatov Stranke Mira Cerarja (SMC) je zapisal: “Miro Cerar nikoli ni skrival, da je veren človek in da so njegovi pogledi na nekatera vprašanja konzervativni.” Naj naveden primer iz klepetalnice nacionalkinega portala MMC, kjer je Cerar odgovarjal na vprašanja prek spleta. Bralec ga je konkretno vprašal in prosil za nedvoumne odgovore: “Je družinski zakonik ena od vaših prioritet in bo potencialnim koalicijskim partnerjem predstavljen kot vstopni pogoj za vstop v koalicijo? Se še vedno strinjate s svojimi zapisi v kolumnah (IUS-info), kjer ste navajali, da je pri tovrstnih vprašanjih bolje biti konzervativen? Pri urejanju navedene problematike z vaše strani beremo o potrebi po “družbenem konsenzu”, kako se ugotavlja ta konsenz (parlamentarna večina, ustavna večina, referendum, ankete, zunanja mnenja)?” Za boljšo ponazoritev Cerarjevih kolumen pred leti naj povem, da je homoseksualnost metal v isti koš s pedofilijo, česar pri nas ne počnejo niti desni politiki, ki praviloma veljajo za konzervativnejše in manj strpne do teh vprašanj. Cerarjev odgovor bralcu pa se je glasil: “Četudi sem bil pred leti glede nekaterih tovrstnih vprašanj še nekoliko bolj zadržan (“konzervativen”), soglašam s stališčem SMC, da je treba LGTB priznati pravice, za katere si prizadevajo. Naše omenjanje družbenega konsenza pomeni, da se zavedamo, da brez zadostnega družbenega in posledično političnega soglasja teh pravic ni mogoče uveljaviti, zato si bomo za takšno soglasje prizadevali.”
In spet se je dobro izognil konkretnim pojasnilom ter naslonil na “konsenz”. Da si bo prizadeval za soglasje zadostnega družbenega in političnega soglasja? Država je DOLŽNA zagotoviti enakopravnost vsem – vsem različnim. Čakati na to, da bo “prava klima” in dovolj visoko “politično” ali “družbeno” soglasje, ni nič drugega kot velika nazadnjaška, konzervativna maska, ki družbeni napredek ZAVIRA. Stranka SMC se sklicuje na to, da je “krivo” ustavno sodišče, ker je dovolilo referendum o tem vprašanju in je zato zakonik padel. Res je, da ustavno sodišče že v osnovi ne bi smelo dovoliti referenduma, a govorimo o človekovih pravicah in enakopravnosti VSEH državljanov, kjer je pomembno izhodiščno stališče in brezkompromisno zagovarjanje le-teh.
In če predvidimo, da stranka SMC na prihajajočih volitvah zmaga in da je v parlament izvoljen tudi edini outirani gejevski kandidat Miha Lobnik (kandidira na listi Zavezništva Alenke Bratušek). Ne samo, da bo zaradi tovrstne konsenz politike kot homoseksualec drugorazredni državljan, temveč bo avtomatično tudi drugorazredni poslanec.
Bottom line: Čakati na družbeni konsenz je tako kot čakati Godota.
Pirate bi od vseh strank kazensko preganjala le NSi
Ali obstajajo sploh katera vprašanja, kjer imajo enak odgovor prav vse politične stranke v Sloveniji – leve, desne in vse tiste vmes? Z izjemo stranke SMC, ki na tovrstna vprašanja ne odgovarja. Začuda obstajajo. Denimo – vse vprašane stranke (SD, SDS, NSi, SLS, DeSUS, SLS, PS, ZaAB, Verjamem, SNS, Piratska stranka, Združena levica) se strinjajo, da Slovenija NE bi smela podpirati sejanje GSO in njihovo prisotnost v hrani in da članstvo Slovenije v EU ni bila napaka. To je pa to. “Can’t we all just get along?”, bi rekli Američani. Zanimivo je tudi, da bi pirate oziroma ljudi, ki uporabljajo piratske spletne vsebine kazensko preganjala samo stranka NSi. Ta ista stranka je tudi edina, ki meni, da je slovenska zakonodaja do delavcev preveč zaščitniška. Do delavcev kot krščanska stranka očitno nimajo nič kaj božjega usmiljenja. Ženskih kvot ne podpirata Piratska stranka in SNS. Druga pa je skupaj z Združeno levico tudi edina, ki meni, da ni nič spornega, če se javni uslužbenci v javnosti pojavljajo s simboli fašizma, komunizma in nacizma (vir). Iz tabele/vprašalnika kolegice Deje Crnović s portala Siol pa je razvidno, da so za popolno obdavčitev Cerkve Združena levica, PS, Verjamem, Piratska stranka ter SD, DeSUS in ZaAB imata tu zadržke oziroma opombe, za DL pa je “popolna obdavčitev” premalo jasno definiran pojem.
Ne glede na to, za koga boste glasovali v nedeljo (ali že prej), je pomembno, da se volitev udeležite, saj je volilna pravica še edina pravica, kjer smo si vsi polnoletni državljani enaki in enakopravni – vsak ima en glas, ne glede na spol, spolno usmerjenost, veroizpoved, višino dohodka in vse ostalo. Volitve so kot neštetokrat naslikan Mrtvaški ples, ki prikazuje, da smo po smrti vsi enaki – ne glede na družbeni sloj. Vaš glas šteje. Kako ga (ne) bo unovčil vaš izbrani kandidat oziroma stranka, je pa že druga zgodba …

Zapisi Izaka Koširja:
Lastno mnenje – ste ga sposobni obdržati? (junij 2014)
Zadel si samo bistvo problemov slovenske potapljajoče se družbe.
Res je, istospolnim se pri nas godi tako, kot se je temnopoltim v prvi polovici prejšnjega stoletja v ZDA. Vozijo se v zadnjih delih avtobusov, ne smejo obiskovati šol skupaj s heteroseksualnimi sošolci, diskriminirani so na delovnem mestu in v vojski, in ne morejo kandidirati za javne službe ali za poslance. To se mora nehati, in o tem ne more odločati večina.
Slovenija bo napredna, uspešna, cvetoča in srečna družba:
– ko bo vsem našim 50 istospolnim parom, enako kot na Danskem, zagotovljena cerkvena poroka, škofje pa zakonsko prisiljeni, da jo izvedejo
– ko bodo za vseh 5 otrok letno, ki iščejo novo posvojiteljsko družino, istospolni kandidirali po načelu pozitivne diskriminacije
– in ko bodo lahko enako kot heteroseksualni, otroke kupovali v 3. svetu in jih uvažali v domovino (brez obvoda preko ZDA kot zdaj)
A tudi nad Dansko visi temen madež, saj so (po Cerarjevo) o tem dosegli družbeni konsenz, in o pravicah manjšine, quelle horreur, odločili na referendumu. Mi bomo boljši od njih, odločiti mora vlada!
Kdor v to sveto in absolutno ne verjame, je fašist.
O sancta simplicitas!
Lapsus: parom –> registriranim parom