Camino Krk je cca 150 km dolga krožna pohodna tura po otoku Krku. Razdeljena je na sedem etap, dolgih od cca 19-23 km. Začne se v mestu Krk in konča v vasi Kornić nedaleč stran.
Naša odprava štirih si je za to avanturo izbrala prvomajske počitnice. Vremenska napoved je kazala med 12-22 stopinj celzijami, kar se je na koncu izkazalo za optimalno. Zjutraj ni prehladno in proti koncu dneva tudi ne prevroče. Ko namreč začne temperatura naraščati nad 20C, je lahko hoja po soncu, sploh na bolj odprtih delih, kar naporna. Bolj se potiš, več vode potrebuješ, ki je ne dobiš ravno za vsakim vogalom, težje nosiš in verjetnost za kakšne žulje na nogah je večja.
Pot te večinoma vodi po manj obljudenih kotičkih otoka Krka, ob obali in deloma v notranjosti, od zanimivih in napol zapuščenih vasic, cerkva in samostanov do turističnih središč.
Hodiš po različnih podlagah, od asfalta do makadama, drobnih kamenčkov in malo večjih, do utrjenih gozdnih poti in travnatih stezic. Na petdnevni poti smo srečale par pohodnih skupin, ampak daleč od tega, da bi bila kakšna gneča. Skoraj izključno pa same Slovence in Slovenke, tujcev ravno za vzorec, starostni razpon je bil tam nekje med 20-70 leti, velika večina pa 35-65. Od oka 🙂 .
Kot na vsako malo daljšo pohodniško turo, je tudi na to dobro priti pripravljen. In nikar preveč primerjati svojih enodnevnih pohodnih dosežkov s takšnimi, kjer moraš po pet, šest ur “gore, dole” s seboj nositi še kakšnih 10-15 kg (ali več) težak ruzak. Ker na koncu dneva ali več njih zapored je kar razlika.
Nekateri se na Camino Krk ugnezdijo na enem koncu in potem prevažajo na začetke etap in nazaj, nam se je zdelo to logistično bolj zapleteno in je zato padla odločitev, da vsak dan (z eno izjemo) prenočujemo drugje, torej v krajih na koncu posameznih etap. Na spletu lahko najdete veliko imenitnih zapisov s poti Camino Krk, takšna je bila naša izkušnja.
1. ETAPA: KRK-BRZAC (22,7 KM)
V Turistični pisarni v mestu Krk je začetek prve etape, tam dobite romarski potni list in pred vhodom tudi že prvi žig. Nekateri se na žige požvižgajo, del naše odprave pa se jih je namenil zbirati, kot da brez ne gre. 🙂 A gdje je pećat?
Prva etapa je prva in se moraš vsega skupaj najprej malo navaditi. Težkega ruzaka, terena in opazovanja oznak. Pot je krasno izpeljana, vije se po odprtih makadam cestah, med gozdički in mimo vasic, kamor večina verjetno nikoli ne gre. Vse lepo in normalno prehodno, kar precej senčnih delov, zelo dobro je bila označena pot in hkrati dovolj divje, da je izkušnja zelo naravna in pustolovska. Nabiranje divjih špargljev ob poti je bil čisti bonus. Pica in špricer v Skrbčićih v Konobi Pizzeriji Ivinčić pa tudi.
Ker je bilo prenočišče rezervirano v Linardićih, smo ob koncu prve etape, ki bi jo morale končati v kraju Brzac, naredile rahel detour. Luštna vasička je to, veliko novogradenj je opaziti in lokalna skupnost počasi že sledi večjemu turističnemu navalu. Spale smo v Villi Haya. Super izkušnja, prijazno osebje … Za prostoren apartma z dvema sobama in dvema kopalnicama je bila cena 75 evrov.
Večerja je bila načrtovana v Milohnićih in na priporočilo prijatelja v Konobi Pud Brest, ampak je hiter izračun pokazal, da bi morale do tja in nazaj iz Linardićev prehoditi celih 2,5 km, pa smo se taktično odločile, da morda raje ne. Sploh, ko so na recepciji povedali, da ena od lokalnih oštarij nudi dostavo hrane. 🙂
2. ETAPA: BRZAC-MALINSKA (22,9 KM)
Če potrebujete kaj iz trgovine, Milohnići, blizu štarta, so edina možnost (pijača, zajtrk …), nam je rekla trgovka. Ne računajte na kakšno “pekaro” ob poti do cilja, ker je ni. Sploh pa ne izven sezone. Milohnići torej in zajtrk si lahko pri trgovini, takoj čez cesto, privoščite na klopcah ob cerkvici. Potem pa na pot.
Kmalu po začetku je razmeroma strm spust proti Glavotoku, večina naše ekipe je ta del že videla, tako da smo ga prešpricale. Nekateri pohodniki in pohodnice so rekli “brezveze je in se ga komot izpusti”, nekaterim je bilo zelo všeč na najzahodnejšem delu Krka, naš nasvet je – če še niste bili tam, vsekakor pojdite. Povratna je kakšna dva, tri kilometre in sploh na začetku je volja še močna. 🙂
Potem pa naprej hodiš po res lepih gozdičkih in kamnitih poteh, gori, doli, naokoli. Pot je izpeljana tako, da bi se kje vsekakor dalo, kot radi rečemo, “hvatati krivine”, ampak je naš nasvet, nikar. Preizkušeno. En daljši “detour” vas bo že v prvi polovici zamikal, da bi ga presekali :), ampak ne, ker je krasna pot in na polovici okljuka cerkvica iz 12. stoletja ter klopce v senci. Lep sendvič postanek je lahko to.
Ko z okljukom opravite, vas bosta pa v nadaljevanju povsem očarala dva ogromna hrasta. Veličastno stojita tam sredi nikjer.
Tudi, ko pridete do Porata zna biti mikavna misel “pejmo kar direkt ob obali do Malinske”. Če ste utrujeni in ožuljeni, ja, sicer pa je pot nad morjem vredna vašega časa. In sploh ne toliko daljša. Pa veliko se hodi po senci.
Me smo imele v Poratu neznansko srečo, da so bili tam zasidrani prijatelji, ki so nas za kosilo pogostili z imenitno juho iz divjih špargljev. Pet zvezdic. To nam je dalo super moči za nadaljevanje poti. Spet res lepa etapa. Spet divji šparglji ob poti. Zelo pa priporočamo restavracijo, ki so jo tudi nam priporočili in je res okusna, Primorska koliba. Za morske jedi so sicer specializirani.
Spanje v Malinski pa ne bi smel biti problem, ker je ponudba res velika. Pohodniških ekip so tudi že vajeni, ti pa še kako veseli pralnih strojev v apartmajih. To kar izkoristite. In ne pozabite od doma prinesti kakšno pralno bunkico ali dve.
3. ETAPA: MALINSKA-OMIŠALJ (19,0 KM)
Na papirju je to najkrajša, a ne nujno tudi najlažja etapa. Prva polovica, pešpot ob morju, od Malinske proti Njivicam, je b.o.ž.a.n.s.k.a. Prečudoviti zalivi, turkizno morje in dišeči borovi gozdički.
Malo manj pa propadlo Haludovo desno od njih. V ta hotelski kompleks so v sedemdesetih zahajale svetovne zvezde, stoji na eni boljših lokacij, a propada že desetletja. Žalostna zgodba.
Mimogrede, če želite izvedeti več o nekoč najprestižnejšem hotelskem kompleksu in ponosu jugoturizma, priporočamo odličen dokumentarec Betonski spavači IN predstavo “Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli” v koprodukciji Beton Ltd., Bunkerja in Anton Podbevšek teatra.
No, nam so tam mimo šli po glavi jugo komadi, ki so bili v sedemdesetih in osemdesetih del železnega repertoarja terasa bandov na morju.
Na družbenih omrežjih smo skupaj sestavljali playlisto in komadi, ki smo se jih najpogosteje spomnili, so: Zbog jedne divne crne žene (največkrat omenjena), Đuli, Večeras je naša fešta, Zenica blues, Sve bi seke ljubile mornare, Prijatelji stari, gdje ste, Željo moja, Nadalina, Milena, Hajde da ludujemo, E, moj Saša, Kokolo, Tamara, Tike tike tačke, Račke, Od Vardara pa do Triglava, Vino na usnama, Kako je dobro vidjeti te opet, Suze liju plave oči, Ove noči jedna žena, Mojoj majci, Nono, dobri moj nono, Dođi u pet do pet, More sinje, Uhvati ritam, Vino na usnama … Hvala vsem za sodelovanje!
Na tej etapi, ko čudovito morje krade pogled znova in znova, so nas nedaleč stran od Njivic zabavali celo delfini. In dobro kavo smo pile v Caffe Bar Stop, zraven Malih njivic.
Zadnji del poti, ki gre mimo grdobe propadlega kemijskega podjetja v Omišalju in ko zajeten del hodiš po cesti, na odprtem, zna pa kar namučiti. Glavo in telo.
Z vodo se je na tem delu pametno dobro založiti. Je pa potem res lepo, ko prideš do arheološkega parka Mirine iz zgodnjega krščanskega obdobja. Domačinka je pripovedovala, da je tridnevna fešta Dnevi antike enkrat v juliju (op. Antički dani Mirine) nekaj, kar je res vredno videti.
Od tam je kakšne pol ure do mesta. In tudi čez finiš v konobi Ulikva nimamo pripomb. 🙂
4. ETAPA: OMIŠALJ-ČIŽIĆI (21,0 KM)
Dotlej mogoče celo ena najtežjih. Bil je vroč, sončen dan, kakšnih 22C, in se res pozna, kadar gore dole tovoriš še razmeroma težak ruzak. Zaradi težav dela ekipe z žulji, smo bile to etapo primorane na nekaterih mestih malo skrajšati. Sicer se pa večji del hodi po odprtem in če je sonce tudi žgočem.
Spustu pod Krčki most sledi kar naporen dvig na greben in proti Čižićem. To je tudi del, kjer je bilo kar nekaj gorskih kolesarjev. Na vrhu je krasen pogled na most in celino, zraven kapelica, ob kateri piše 49 BC. In štampiljka! Te smo, resnici na ljubo, kar z navdušenjem zbirale. Pot gre naprej tudi mimo velike farme smilja in jame Biserujka. Tam prodajajo pijačo (dobro vedeti, če šparate s količinami), odprejo pa meseca aprila in kot je pripovedovala biljeterka, je zanimanje za oglede jame kar konstantno.
Na cilju v Čižićih smo se parkirale v bistroju Tamaris. Na naša poizvedovanja glede prevoza v Vrbnik, kjer je bilo rezervirano naše naslednje prenočišče, so se proti plačilu kar sami ponudili. 45 evrov smo dale za 4. Do Vrbnika je 15 km. Je gospodična rekla “če boste klicale taksi, bo čez 100 evrov”. No, potem smo zares klicale enega taksista, ki je rekel: “5 evrov je štartna, potem pa 1,9 evra na kilometer”.
Ko boste v Vrbniku, pa zavijte v Restaurant Nada, okusna hrana in terasa s pogledom, kakršnih ni.
5. ETAPA: ČIŽIĆI-VRBNIK (21,6 KM)
Na tej etapi smo imele več sreče kot pameti. Delale smo jo namreč v rikverc, ker smo imele prenočišče v Vrbniku in smo torej v Čižiće štartale iz Vrbnika. Pot je lepa, ima pa kar nekaj vzponov in spustov. Na razdalji dobrih 21 km narediš še ene dve Šmarki.
Čudovita razdalja je med Risiko in Dobrinjem, v gozdu in senci do cerkve sv. Vida. In divjimi šparglji ob poti. Čeprav nas večina otok Krk kar dobro pozna, smo bile tudi nad vasico Dobrinj prijetno presenečene. Poleg Vrbnika, Baške in Omišalja sodi med najstarejša naselja na Krku in je “eden najstarejših “kaštelov« (zgodnjesrednjeveška mestna središča), ki so bili ustanovljeni že nekje v 7. stoletju, torej v času naseljevanja Hrvatov v današnji domovini”.
Na koncu te etape, ki je bila za nas zadnja v spomladanski rundi, smo družno prišle do zaključka, da je bila zaradi uvodnega dviga od Solin do kraja Dobrinj (v našem primeru je bilo obratno), ki ga ni in ni konec, to verjetno ena napornejših etap doslej. Nekoliko lažja se nam je zdela v smeri, v kateri jo je delala naša ekipa (Vrbnik – Čižići).
Enkrat jeseni se lotimo še zadnjih dveh preizkušenj, 6. etape od Vrbnika do Baške (23,3 km), ki je najdaljša, in 7. etape od Baške do Kornića (21,4 km). Komaj čakamo, ker je bila izkušnja po prvih petih etapah vrhunska. Spodaj pa delimo še nekaj praktičnih informacij, ki vam utegnejo priti prav, če razmišljate o tej poti.
——-
KAJ IN KOLIKO SPAKIRATI? Za 3 dni, potem pa sprotno pranje. Dolge in kratke pohodne hlače, 3 pohodne majice/bluze/srajce (kratek in dolg rokav), anorak, če piha, tanka puhovka oz. nekaj toplega, ker včasih zahladi, sploh pa ob večerih, uhojen pohodni čevelj s tršim podplatom in nekaj, kar obuješ, ko sezuješ delovni čevelj (v našem primeru so bile to Birkenstockce in Tevice), 3-4 dobre pohodne nogavice, to je eden bolj ključnih elementov. Tudi kakšna kapa, čepica ali slamnik ne bodo odveč. Tanka, lahka brisača. Bidon za vodo. Sončna krema. Toaletna torbica. Prva pomoč (različni flajštri, bepanten, selotejp …). Sončna očala. Pohodne palice. Kopalke. Prenosna baterija (op. powerbank), da vam mobilnik ne usahne. Karte za tarok. Likalnik za lase in prenosnik sta opcijska. 🙂
PARKING: Če imate koga, da vas dostavi na začetek poti in pride iskat na njen konec, vam ni treba nič več skrbeti. Malo več pa, če se morate ukvarjate s tem, kje pustiti avto za več dni skupaj. Recimo na štartu, v mestu Krk. Na spletni strani Camina Krk je zavihek, kamor lahko pišeš za več informacij, a v našem primeru niso bili prav uporabni.
Varovanih javnih parkirišč ni. Gospod Vedran (Camino Croatia) nam je glede dolgotrajnega parkinga v mestu Krk odpisal: “Iz dosadašnjih iskustva dosta ljudi ostavlja auto na parkingu nekog od trgovačkih centara tipa Konzum.” Kaj pa, če bi avto pustila v Čižićih: “Nažalost nisam bio tamo pa ne znam detalje.” Prijazna gospa v turistični pisarni v mestu Krk je svetovala brezplačen parking okoli večjih trgovinskih centrov (Plodine, Konzum …), ki da so “itak javne površine in sploh ni nobenega problema”. No, nas je to vseeno malo skrbelo, ampak je bilo na koncu vse ok s to opcijo.
PRENOČIŠČA: Nam se je bolj pristna izkušnja zdela z ruzakom na ramenih potovati od enega kraja do drugega, od ene etape do druge, torej vsak dan spati drugje. Če se odločite za to varianto, je fino prenočišča rezervirati že veliko vnaprej. Sploh, če želite izbirati. Ni sicer malo pohodnikov in pohodnic, ki se ugnezdijo na enem mestu in potem s taksiji ali logistično kako drugače (avtobusi, prijatelji …) potujejo na štarte posameznih etap in nazaj “domov”. V tem primeru je mesto Krk in okolica zaradi sredinske lege verjetno najboljše izhodišče.
CENE: Me smo konec aprila, začetek maja, v povprečju plačale 25 evrov po osebi na noč za zelo spodobne nastanitve. Kar se nam je vsem zdelo zelo ugodno. Vse so bile brez zajtrka. Parking je bil brezplačen. Kavice so stale od 1,70 – 2,30 eur, tudi z večerjami lahko prideš skozi zelo poceni. Kakor komu ljubo, cene v restavracijah so bile zelo primerljive s cenami pri nas doma. Vsaj v našem terminu, in preizkusile smo kar nekaj tega, nismo zaznale nobene draginje.
KDAJ JE NAJBOLJE ITI NA POT? April se zaenkrat zdi top izbira. Ker je že dovolj toplo, a hkrati ne preveč. Ker lahko izbirate med več prenočišči. In, kar je bilo za nas zelo pomembno 🙂 , ker začne obratovati večina lokalov, barov, restavracij in konob, ki so sicer med novembrom in marcem na otoku zaprte. Kako bo jeseni, še poročamo. Ampak september in oktober se tudi zdita dobra termina.
DRUGE UPORABNE INFORMACIJE:
- podrobnosti glede terena posameznih etap in lokacij žigov dobite na naslovu Camino Krk,
- naložite si zemljevid (Camino Krk GPS file, MapsMe), kljub temu, da je vse odlično označeno,
- tinte za žige so ponekod že malo presušene, če želite, da bodo pečati dobro vidni, tinte s par kapljicami vode prej osvežite,
- telefonski signal je na prvih petih etapah povsod deloval bp, zadnji dve, ki sta zares najbolj odročni, še preverimo.
Buen Camino!